Nedelja - družinski dan?

Včeraj bila po doooooooolgem (in če sem cinična - še vedno prekratkem) času spet v cerkvi. Vzrok? Krst sestričinega otroka. Kar je za starše lep dogodek. Če so verni in jim blagoslov cerkve pač toliko pomeni. In očitno je vse več takih, ki jim to pomeni veliko. Ker je bila cerkev v nedeljo dopoldne ob 11.00 polna. Čeprav je zunaj sijalo sonce. In je bil dan lep, da bi človek ugriznil vanj. In bi torej lahko ljudje, ki jim družina že toliko pomeni, počeli s to svojo ljubljeno družino kaj takega, od česar bi vsi udeleženi kaj imeli. Tako pa je bilo v cerkvi veliko (kot rečeno je bila skoraj polna, in to stolnica, in to na povsem običajno nedeljo) mladih družin z majhnimi otroki. Le-tem je gotovo polsušanje pridige o tem, kako si je treba vzeti čas za molitev, kako je treba pri molitvi aktivno sodelovati in peti cerkvene pesmi, čeprav človek nima posluha, ter o tem, kako se je tudi Jezusu vedno nekam mudilo (dobra aktualizacija biblijskih zgodb, ni kaj!) ostalo bolj v spominu, kot če bi s starši skakali nekje po snegu, se sankali, smučali ali enostavno zgolj opazovali ledene kristale na ribniku v parku ter zraven še krmili premražene ptice. Nedvomno. Samo, da si zapomnijo temeljno sporočilo matere cerkve in odrastejo v dobre kristjanje, živeče po zapovedi ora et labora. Če župnik to ponovi trikrat, ni vrag, da si ne bi vsaj nekaj ovčic to zapomnilo.Očitno so gospodje v črnem dosegli svoj namen. Število ovčk narašča. In kar je še bolj bistveno - narašča tisti kupček daritev, ki jih cerkev med vsako mašo pobira. Temeljni paradoks se mi je od nekdaj zdela ta gonja cerkve, kako je Bog tisti, ki nas kliče, ki nas hoče, ki nam želi le dobro. Lepo vas prosim! Bog ne potrebuje nikogar! Če že kdo, potrebuje človek Boga. Predvsem pa je Cerkev tista, ki potrebuje vernike. Iz očitnih razlogov.
Po krstu srečanje s sestričnami in z bratranci, ki jih že dolgo nisem videla. Predolgo. In je torej včerajšnji popoldan, preživet na sončnem hribu nad Kungoto, le dosegel svoj namen. Namreč, da smo rekli kakšno o tem, kako teče življenje. Se nasmejali. Se preprosto začutili. Dali nedelji (če je že poseben dan) družinski pečat brez hipokrizije, ki jo v ta pridevnik integrira cerkev.
Zvečer me je spet presenetil moj ljubljeni. Murphy. Najdražji. Že med vožnjo domov sem z nekim čudnim občutkom (inuticija) razmišljala o tem, kako BI bilo, ČE BI lahko danes odšla domov po urniku. Torej ob 10.10. In ekola: osrečili so me z nadomeščanjem. Tako bom spet v šoli od 7.25 do 16.00. Za tiste, ki ne delajo v šolstvu, se to mogoče ne zdi nič nenavadnega. A 8 pedagoških ur je nekaj drugega kot 8 nepedagoških. Tako spet komaj čakam na petek, da bom izžeta kot pomaranča po divji zabavi na ožemalniku padla v posteljo in se regenerirala do sobote zvečer. Vsaj.