In sva šla ...

Dobesedno. V petek nekaj po četrti. Na lepše. Tudi, kar se vremena tiče. Čeprav je tudi "na lepšem" (namreč v Moravskih toplicah) snežilo in deževalo. Ampak ne tako izdatno kot pri nas. Ravno toliko, da je škrebljanje dežja po oknu ustvarjalo prijetno uspavajočo zvočno kuliso, ki naju je zazibala v gloooobok spanec.
Vedno znova rada kam odidem. Poleg razloga, da rada potujem, je razlog še nekje drugje: sladkost vračanja med domače štiri stene. Home, sweet home! Običajno se spoh ne zavedamo razkošja svojega doma. Domačnosti občutka, da se najdemo med stenami in stvarmi, ki nas odražajo, v katerih so doživetja, spomini, občutki, navade. Ki so del nas samih. Zato s tem delom domačnosti z veseljem napolnimo hotelske sobe. Vsaj jaz. Všeč mi je občutek nedotaknjenosti in konfekcijskosti hotelskih sob, ko vanje prvič stopim in jih nato z velikim veseljem spremenim v začasno domovanje. Nekako jih posvojim za tisti čas, ko v njih bivam. Markiram jih s svojimi stvarmi in že se počutim bolj doma. Tako obvezno naložim razne kozmetične izdelke na vse mogoče police in poličke v kopalnici, odložim kaj na nočno omarico in na mizo; skratka povsod odložim kaj svojega. Tako nastane ob vsakem vračanju v sobo nek prijeten občutek, da prideš "domov". Nekako uniformiran (ker sobarice pač vsakodnevno spravijo sobo v več ali manj izvirno izhodiščno stanje), ampak vseeno.
Spomnim se, kako sem kot majhna deklica odhajala s kolonijo na morje. Za 14 dni, kar ravno ni bil mačji kašelj, ampak takrat nisem pogrešala doma, čeprav sem bila otrok. Kar mi je danes jasno - ker se pač nihče ne bi veselil vračanja v kreg in krog požrte bolečine. Ampak natančno se spomnim, kdaj sem tisto pravo domotožje začutila: ko smo šli na maturantski izlet v Španijo in sem sedela na obali ob morju. Ne toliko zaradi same sebe, ampak zato, ker je priajteljica s takim hrepenenjem govorila o domu in sobi in starših, da se je to razlilo še name. Tako sem si zaželela tudi sama domov. Na tihem sem upala, da bo slika "doma" drugača, ko bom prišla od nekod daleč. Da bo se bo kaj iz bog ve kakšnega razloga spremenilo v času moje odsotnosti. Ampak ko je avtobus ustavil na kolodvoru, je bil dovolj en ošvrk maminega in očetovega obraza, da sem se streznila: dom, v katerega sem se sama vračala, je bil nekaj povsem drugega od tistega, v katerega se je vračala prijateljica. In takoj sem si spet zaželela, da bi bila kje drugje.
Kakor koli - pravo veselje do prihajanja domov je prišlo šele zdaj, ko sva v tem najinem stanovanju. Šele tega dojemam kot dom. Tisti prejšnji naslov vedno bolj čutim kot nekaj hladnega in daljnega in čerpav razumem čudenje kolegic, ki me sprašujejo, kako to, da nič ne pogrešam doma, jim ne morem ustreči z lažjo, da ga. Enostavno ga ne. Živela sem za dan, ko sem odšla od tam. Verjamem, da je to težko razumeti nekomu, ki je bil doma zadovoljen. Ampak obstajajo tudi drugačne zgodbe. Tako je podobno žalostno (saj je pravzaprav žalostno, a ne?), da ne čutim neke grozne žalosti zaradi očeta. Sem zato slab človek? Bi se morala zaradi drugih, razadi bontona, zaradi pietete, pretvarjati, da me njegovo stanje blazno skrbi in boli? Težko to napišem, a človek težko čuti sočutje do nekoga, ki je obstajal v njegovem življenju samo kot neka abstraktna postavka. Sočutje niti ni prava beseda - sočustvujem vsekakor z njim, res pa je tudi, da nekje v sebi še vedno trdno verjamem, da bo premagal bolezen. Da se bo vrnil domov z enako energijo, pa najsi bo dobra ali slaba, in enako trmasto voljo do življenja, kot jo je imel vedno.

Pravkar napisanemu se reče digresija. Vzorčni primerek zastranitve, a naj bo, ker so mi te in podobne misli rojile po glavi med namakanjem v bazenu.

Počitnice, torej, Bila sem prijetno presenečena nad hotelom, v katerem sva stanovala. Tvegam reklamo? Tvegam. Hotel Vivat. Sicer še gradijo bazene in del hotela, ampak to, kar že stoji in obratuje, deluje prijazno, preprosto, urejeno in sproščujoče. In imeli so bilijard! Kar je zame osebno bilo veliko odkritje. Ne hotel z biljardom, ampak biljard sam. Ki sem ga pri svojih 20 + khm letih prvič odkrila (že farbam v vse mavrične barve, ampak pač nekatere stvari so šle mimo mene v bolj rosnih letih, kar pa ima tudi svoje prednosti, saj povsod najdem nekaj, česar še nisem počela). Biljard, skratka. Hm? I suck at pool. Kar se da razumeti (vsaj) na tri načine. :)
Prvi odpade vsaj v primeru minulega vikenda, ker je miza stala na vidnem mestu in so se mimo sprehajali otroci (btw - če človek prvič drži v roki palico za biljard in ga natančno opazuje nadebudni osemletnik, je sila težko spraviti pravo "kuglo" v pravo luknjo).
Drugi tudi, ker je pri bazenu situacija podobno obljudena. Ostane samo tretja razlaga -mnogo manj pohujšljiva in veliko bolj prozaična - da bo treba še veeeeeliko vaje, preden bom lahko rekla, da znam igrati biljard. :)
Za odtenek bojše nama (meni, če sem čist poštena) je šel od rok pink-ponk. Če seveda izvzamemo tistih nekajkrat, ko nama je žogica z drugega nadstropja po svoje odskakljala v pritličje hotela (ampak zakaj pa imajo mizo na vrhu? Imeli bi jo v kleti pa amen! :))
Skratka: bilo je nadvse sladko, čeprav bolj kratko, tole najino počitnikovanje. Malce stresno bo jutri ob 7.25 spet stati pred tablo, zlasti zato, ker bo po pouku treba urediti še vse v zvezi s torkovim pustovanjem. In treba bo začeti spraševati, ker je konferenca čez dober teden (ko sem bila na drugi strani katedra, se mi je zdelo najbolj "frajersko" prav spraševanje in ocenjevanje. How not true! Vedno trikrat premislim, da ne dam komu preslabe ocene in dajem "še eno možnost", ko je kdo na enki - kar je precej dodatnega dela). Tako da pristanek v vsakdanjih obveznostih ne bo ravno mehak, bo pa vsaj hiter in (upam) neboleč. Nov teden, here I come!