Tabuji

Po petkovem otroškem parlamentu končno toliko zajela sapo, da lahko uredim misli o vsem, o čemer se je tam debatiralo.
Najprej (just for the record): v šolski parlament sem letos padla, kot bi priletela naravnost z Marsa (kar se zgodi, če človek ne zna reči "ne"). Pojma nisem imela, kako sploh vsa zadeva izgleda (konkretno, seveda - formalno, pravno in glede vseh (ne)mogočih pravilnikov sem vedela, za kaj gre). Pa pustimo zdaj to.
V petek zjutraj torej naložim naše "parlamentarce" v avto in gremo lepo v Pekre (kraj mladosti moje, ha!). Ni se mi sanjalo, kako vsa stvar poteka, torej sem že noč pred tem sanjala, kako se osmešim, ker naredim nekaj blazno pametnega. (sploh zadnje čase pogosto sanjam šolo - se vidi, da sem čist preeeeeeeeeeveč tam).
Torej: sama ideja (otroškega) parlamenta sploh ni slaba. Če drugega ne zato, ker imajo otroci možnost, da se srečajo, spoznavajo, izmenjajo izkušnje in imajo priložnost, da so glavni (če seveda odmislimo, da se nekaterim vedno zdi, da so glavni in lahko igrajo po nekih svojih pravilih). No, ko človek (učenec) stoji pred avditorijem in mora predstaviti svoje mnenje (ter mnenje svoje šole), gleda ga 100 ljudi, obenem pa ga snema TV-kamera, je zadeva drugačna. Bolj resna. In odgovorna. In če tovrstne akcije pomagajo vsaj odstotku otrok, ki to zares potrebujejo, so dosegle namen. Letošnja tema so bili namreč tabuji. Prepovedane stvari. In zanimivo je, da jih imajo otroci kljub poplavi informacij veliko. Preveč. Ob čemer mi je bila osebno sila všeč misel enega dečka (kaki šesti, mogoče sedmi razred devetletke), ki je svoje razmišljanje strnil v retorično vprašaja: "je z napredkom res manj tabujev in predsodkov? Si to res upamo trditi?" OK, če zanemaimo, da so bile mogoče to misli njegovega mentorja, je razmišljanje vseeno naravnano v pravo smer. Zakaj res nimamo manj predsodkov in tabujev, ko smo vsestransko tako napredni? Tabuji so bili vendar značilni za prvotne, "primitivne" civilizacije. Kaj smo torej mi? Zanimivo in tudi zgovorno je, da se večini otrok zdijo tabuji zelo podobe reči: nasilje (v družini in šoli), odvisnosti in velik tabu - spolnost in vse, kar je z njo povezano. Se o tem res premalo govori (na šolski ravni, seveda), da otroci to začutijo kot tabuje, kot nekaj, o čemer je bolje molčati?
Kakor koli - ognjeni krst sem preživela in za drugo leto že imam nekaj idej o tem, kako bo naša šola bolj a(tra)ktivno sodelovala.