Ena iz naftalina)

...zgodbica namreč. Ko si človek kdaj vzame čas in pobsrka po xyz-datotekah, ki jih ima shranjenih na račualniku, in celo odpre kakšno mapo s čudno poetičnim naslovom, se zna zgoditi, da je sam nad seboj presenečen. Kot sem bila jaz, ko sem po dolgem času odkrila pričujočo zgodbico. Ki je samo zgodbica. Fikcija. Ampak moja fikcija, zrasla na mojem zelniku. In mogoče gre zgolj za pomanjkanje samokritike, vendar mislim, da sploh ni tako slaba. Ali pač?


Trenutek neke ljubezni

Rjavkasto-zeleno zveneče popoldne zgodnje pomladi. Voziva se nekam iz mesta. Ne vem natančno, kam. Ni pomembno, le da je on z mano. ON, moški. Moj moški. Vsaj ta dan samo moj moški. Čutim, da ga bom odkrivala kot prva ženska. Vsi dotiki od prej, od včeraj, od vsakogar, ki niso jaz in on, bodo zabrisani, vsi vzdihljaji pozabljeni, vsi poljubi pogašeni z novo strastjo. Skozi odprto svtomobilsko okno se tihotapi tista prijazna južna sapica, ki diši po novih začetkih. Diši po soncu in pomladi. Narahlo nama mrši lase in se plazi čez najine prepletene prste; tako se vsi božamo: jaz njega, on mene, nebo nad nama naju oba. Brez besede pogledujeva drug proti drugemu z zadržanim nasmeškom v očeh: "Sva res tukaj ali je vse le privid?" Res sva tam, na tisti cesti, v tistem avtu, s tisto brstečo pomladjo okoli naju in s tistim ognjem v nama. Ne poznava se ne dolgo ne dobro, a se vendar zdi kot vse življenje. Zaupam mu. Ker me je pogledal kot me je. Ker se me je dotaknil, kot se me je. Zaradi besed, ki jih ni izrekel. Nobenih obljub. Nobenih včeraj niti jutri. Le danes, tukaj in zdaj. Ta trenutek je vse, kar imava. Ima kdo sploh lahko več? Njegovi prsti se izmotajo iz mojih (strah: zakaj se me noče več dotikati?), a le zato, da se lahko izgubijo v mojih laseh. Njegovi prsti nekaj vztrajno pripovedujejo moji koži in moja koža - neverjetno, kot se sliši - prav vse razume. Vpija njegove dotike kot kosi bele vate vpijajo kri.
Kasneje soba v pritljičju neke hiše. Kovana postelja pred rahlo priprtimi vrati na teraso. Topli vetrc (mogoče tisti iz avta?) se plazi pod zaveso in njeni kačasti gibi mečejo sence na pokrajinsko sliko na steni, na mizo in na par na postelji. Klečiva na postelji z obrazom drug proti drugemu. Še vedno se čisto nalahno, tipaje dotikava. Počasi odkrivava drug drugega, da ne pokvariva trenutka. Čutim njegovo sapo na čelu, v laseh, na tilniku, na razporku bluze, skozi katero vre vročina mojih prsi. Z ustnicami in nosom drsam čez njegovo kožo, ki diši po kolonjski, po svežem zraku zunaj in - po moškem. Moj obraz vzame v dlani in ga opazuje čisto od blizu. Gledam ga v oči in vidim globlje od njih. Poljubiva se. Počasi. Z občutkom. Nikamor se ne mudi. Čas bo počakal. Tokrat bo moral počakati. Čez glavo mu potegnem pulover in majico in ga pobožam po vratu. Tik nad ključnico ima majhno vdolbinico, kjer je njegova koža čisto mehka, nežna kot puh in skoraj prosojna. Čutiva, kako se med nama ustvarja vedno močnejši magnetizem. Slači mi bluzo in z obema rokama zaobjame okrogline mojih prsi. Svetloba naju slači še bolj kot se sama, a mi ni niti najmanj nerodno. Hočem, da me vidi takšno, kot sem.
Poljubi me na bradavice, ki trde na vrhu napetih prsi željno čakajo njegov dotik. Zadrhtim po vsem telesu. Ne odneha, ampak me poljublja vse niže: po trebuhu, mimo pričakujočega mednožja po notranji strani stegen in spet nazaj do roba spodnjic, ki jih imam še vedno na sebi. Odpenjam mu pas in gumb na hlačah ter počasi odpiram zadrgo. Kot bi odpirala darilo, mu počasi in previdno potegnem hlače h kolenom in še niže. Ne dotaknem se njegove moškosti, še pogledam je ne, čeprav me od želje po tem ščemi na dnu medenice. Toliko je oddaljen od mene, da se le z vrhom penisa dotika mojega trebuha in vročine pod njim. Poljubiva se; nič več zadržano in previdno, ampak hlastno, divje in lačno - kot bi bil poljub prvi požirek vode po mesecih suše. Njegov jezik se prepleta z mojim in vedno glasnejši stoki napolnjujejo prostor. Divje me potegne k sebi in spojiva se v objem, ki niti vetru ne dopušča, da bi zdrsil skozi. Z rokami me za zadnjico potegne k sebi, da čutim vsak milimeter njegovega telesa in njegove pulzirajoče trdote, ki se vedno bolj odločno zadeva obme. Z roko končno seže za rob hlačk in zaječim od ugodja. Leževa na posteljo, končno gola, vsa zasopla, z naježeno kožo, z rdečimi biseri strasti na ustnicah in odprto rano poželenja med nogami. Njegove roke me še kar naprej ljubkujejo: moja ramena, moje prsi, trebuh, noge, mednožje. Z enako predanostjo moje roke božajo njega: njegove rame, njegove prsi, trebuh, noge, mednožje. Dajeva in jemljeva se z enako lakoto.
Končno, po bičanju in božanju s poljubi in z dotiki, počasi, lahno kot poletni dež, leže name. Zdrsne vame. Z rahlim stokom. Z olajšanjem. Z občutkom, kot bi to počel vsak dan. Kot da bo to počel vsak dan do konca življenja. S svojim telesom razpira moje kot oster nož zrel in sočen sadež. Ves je v meni, a to ni dovolj. Še bolj ga hočem. Vsega ga hočem; ga obejti, potegniti vase, popiti, posrkati, ga utopiti v svojih globinah, ga pripraviti do ječanja od nevdržnega užitka, izgoreti z njim v pepel, po katerem ni ničesar več, razen novega začetka. Nisva več ločeni telesi, nisva več moški in ženska; sva eno samo telo, ki se dviguje in spušča, zaganja in ustavlja, ječi in prosi, ki se rojeva in umira, daje in sprejema, se razpira in vtika, ki se konča tam, kjer se začenja. Vedno glasnejša sva, vedno bolj zahtevna in prvinska, Nekje v srži maternice čutim, kako se njegova trdota vse globlje in globlje premike v meni in me izstreli v orgazmično orbito. Ni mi dovolj. Hočem še. In on tudi. Umaknem se in ga vzamem v usta. Hočem čutiti svoj okus na njem. Hočem njega, oblečenega vame. Čutim, kako mi pod jezikom trza razdražena in vroča glavica njegovega lepega kurca: kot razdražena živalca, ujeta za ograjo mojih zob. Porine me na posteljo in ga odločno zapiči vame. In se ne ustavlja, dokler z dolgim, trgajočim krčem in pridušenim stokom ne izbirzga svojega dišečega semena v mojo razbeljeno notranjost. Ko začutim, kako mu v orgazmu trza kurec, ga še bolj stisnem v sebi in kmalu njegov orgazem s seboj odnese še mene ...
Mrači se, ko se bojno polje ljubezni (Je to ljubezen? Je lahko kaj drugega bolj podobnega ljubezni?) po mnogih variacijah jemanja in dajanja, počasi umirja. Leživa drug ob drugem, s prepletenimi nogami, z roko v roki. Besede visijo v zraku skupaj z umirajočim dnem, a so odveč. Ve, da se je zapisal vame. Vem, da sem se zapisala vanj. In če je ta trenutek vse, kar imava, je dovolj za eno življenja.
Četudi ne skupaj.

ps: zgodba je zgolj fikcija....na celi črti....in mogoče (najverjetneje; skoraj 100%) bo nastala še kakšna...