There's nothing worse than being ordinary

Oni dan sem gledala American beauty. Spet. In seveda nisem preslišala zgornjih besed, ki jih izreče prelestna Angela Hayes (aka Mena Suvari). In ko sem prebrala še intervju z meni zelo všečno Vesno Milek, nato pa še njeno kolumno v Evi (evo, priznam, da me je po enem letu premagala radovednost in sem jo kupila, čeprav sem načeloma proti tovrstnemu čtivu in se ga sicer izogibam), sem se lotila razmišljanja o resničnosti zgornje teze.
Drži, ne drži?
Drži zame osebno?
Kako daleč nas vodi želja po biti opažen, viden, drugačen? Poseben, za vsako ceno nepovprečen? Glede na dogajanja v današnji družbi, precej daleč. Od tod najrazličnejši reality pa talent pa "bodi zvezda/idol" showi. Samo da se izognemo mediokriteti. Da smo unikatni. Ker je vse ostalo beda neopaženosti. Le da je sčasoma postalo vedno teže biti drugačen in izviren ter poseben, cena, ki so jo ljudje za to pripravljeni plačati, pa vedno višja. Česa svet še sploh ni videl in doživel? Malo je tega. In če hočeš tvegati kaj takšnega, tvegaš tudi, da izgubiš tla pod nogami. Da te denar ali slava ali zgolj želja po vedno novem, drugačnem in nenehno vznemirljivem življenju odnesejo preko meje resničnega. Da se izgubiš nekje po poti pričakovanj in iskanj. Zato sčasoma tisti, ki kaj od naštetega dosežejo (kaj več od lokalnih pet minut slave), želijo nazaj prav tisto, česar se večina otepa (seveda ne vsi, da ne bo pomote): razkošja brezimnega oz. anonimnega vsakdanjega življenja. Kar je za marsikoga nevzdržno breme potem, ko se "jim zgodi Warhol" (po Vesni) in okusijo pet minut slave.
Poanta?
Sem bila včasih sama cepljena s tem občutkom oz. željo biti opažena. Biti nekakšen hibrid med različnimi znanimi ženskami, le da - seveda - boljša. Recimo kakšna nadgrajena Vesna Milek. Recimo. Nekaj časa mi je bila namreč ikona tega, kar bi bila jaz - pisateljica, famme fatale, igralka, novinarka - kaj si nor - vse v eni osebi! Potem pa smo se enkrat v službi pogovarjali o ne vem, kateri temi že, pa je nekdo rekel: "Kdo pa je V. Milek?" Nakar me je spreletelo, da ne glede na to, kaj počneš, vedno obstajajo ljudje, ki sem jim o tem ne sanja. Kar je edino prav. In nekako s tem trenutkom spoznanja o relativnosti prepoznavnosti in pomembnosti našega početja, me je zapustila tudi želja po biti nekdo drug. Nekdo boljši. Bolj "pomemben". Prepoznaven in kar je še tega.
Biti posebna in drugačna je postalo pomembno v drugačnem merilu. Pravzaprav v - zame - edinem merodajnem prostoru - v domačem mikrokozmosu, ki ga tvori mreža bolj ali manj pomembnih ljudi. Seveda za nas same.
Vsakomur svoje, I guess. :))