Stressed out

Danes je eden tistih dni, ko bi se človek (torej moja malenkost) skril pod odejo in počakal, da se zadeve umirijo. Ni veliko takih dnevov, a ko pridejo, me konkretno povozijo. Spet je razlog seveda moj perfekcionizem. Če nakaj ni narejeno v nulo dobro, boljše, da tistega sploh ni. In ko se tak sistem popolnosti zruši, se zruši še delček mene. Namreč tisti delček, ki misli, da zmorem vse. In to popolno. Groza. Ker se to včasih ne izide. In zdaj v jok pa na drevo! Šala. Nekako moram preživeti tale januar in februar, da bo potem spet malce bolj normalno življenje.
Zdaj pa mi ne preostane drugega, kot da si nažgem kakšno "motivacijsko" pesem, odklopim zunanji svet in se zagrizem v delo, ki me čaka. Ki je poleg vsega neplačano. (Navidezno) neopazno. O koristnosti pa raje sploh ne bom razmišljala.

Sem že omenila, da sem danes uboooooooogi stvor?
:))))