četrtek, januar 26, 2006

Nadure ali kako videti zvezde

Če bi mi kdo pred letom ali celo pred pol leta rekel, da bom kdaj odhajala iz službe (torej šole) ob 20.15, ko ni tam žive duše več (razen čistilk), bi rekla, da lepo sanja. Sploh zato, ker so mi zelo k srcu prirasle besede moje nekdanje mentorice, ki je rekla, naj nikar ne ponavljam njenih napak - preveč "požrtvovalnega" (al pa zagnanega al kakor koli bi temu rekli) dela za šolo. Očitno je tako kot z likanjem posteljnine: dokler ni delo tvoje, da ga opraviš, se zdi nepotrebno, potem pa se vse spremeni.
Včeraj sem torej strašila po opusteli šoli. Ki je čudna stavba, ko v njej ni otrok. Prazna. Tiiiiiha. Negibna. In nekako revna. Se ji vidi, čemu služi in čemu je namenjena. Delo, ki sva si ga s kolegico zastavili, sva neredili. Ob pomoči najinega "šefa" sva celo vse pravočasno in "po reglcih" oddali. Sedaj pa čakanje na rezultat. Bomo videli, kaj bo.
Po prihodu domov me je čakalo še sestavljanje testa. Preden sem dejansko postala to, kar sem (namreč prof. oz. prosto po načih učencih "učit'lca"), se mi je zdelo, da mora biti to nekaj najboljšega - sestavljanje testov, popravljanje in ocenjevanje spisov ipd. Zdaj .... Je dobro to, da se človek v tem zverzira. In gredo zadeve vedno hitreje. Sicer pa je to kar naporno, če hočeš, da je test vsaj približno zanimiv, da upošteva različne zmogljivosti učencev ter podobne zadeve. Tudi ta zadeva skratka urejena. Zdaj me čaka "samo" še popravljanje vsega skupaj. Se že veselim...(tako zelo ne)...
Sicer me je včerajšnje delo (recimo) pozno v noč - do polnoči in čez - ter današnje zgodnje vstajanje čisto povozilo. Če k temu dodam še učinek, ki ga ima name "sekiranje" zato, ker mora biti vse 110% dobro narejeo, potem je rezultat ena precej utrujena učiteljica, ki gre spat sredi popoldneva in je zmanjka kot ubite za 3 ure. Kaj se je dogajalo vmes, ne vem, a hiša še stoji, stroj je opral perilo, palčki so čudežno pospravili posodo in ko sem odprla oči, se je naravnost nad mojo glavo bleščalo na desetine zvezd (prednost strešnega okna). Pogled, ki je blagodejen iz več kot le enega razloga.
Prvič: zadnjič poslušala oz. gledala na televiziji, da zaradi (svetlobnega) onesnaženja v Ljubljani ni mogoče videti več kot 50 zvezd - pa še za to mora človek imeti menda srečo.
Pri nas v "rovtah" je zadeva povsem drugačna; ko kdaj pozno zvečer tavam okrog hiše in pogledam gor, je kot bi pogledala skozi drobno razpokico časa naravnost v vesolje, kjer se od nekdaj in za vedno blešči na stotine zvezd. Neskončne drobne srebrne praske na brezmadežno črni ponjavi neba....
V takih in podobnih trenutkih sem zares (skoraj otipljivo) srečna, da živim tukaj, kjer živim - navidezno daleč od vsega hrupa, umazanije, gneže, vrveža in prometa.
Pogled v nebo pa imam rada še iz enega razloga: občutka majhnosti, ki me nekako odrešujoče
objame vsakič, ko se ozrem tja gor. Hvaležnost, da sem del te popolnosti. Mir, ker jo vidim in jo lahko čutim. Ob vsem tem se zazdijo vse moje notranje galaksije tako drobcene in neznatne, tako trivialne in neopazne, da se temu vedno nasmehnem. Res smo zvezdni prah. In včasih kaj tega našega prahu zdrsne še na koga drugega. Potem so naše srčne razdalje še krajše.

Ni komentarjev: