Zvezdni prah

"Imam grd značaj in lepo postavo. In kot vsako jutro, tik preden odprem oči, se zahvalim usodi, ker sem takšna, kot sem. In kot vsako jutro se veselim svojih odlik. /.../
Imam dober značaj in grdo postavo. A prisegam pri vsem, kar mi je sveto - pri moji l'orealovi krtači za kožo na obrazu, pri babici Amelii Tschuppik in moji dvijni zgoščenki Whitney Houston - da se bom spremenila. Da, spremenila se bom."
(iz Srce v Peklu by Ildiko von Kurthy).

Zakaj zgornji citat? Nimam naštetih rekvizitov, ki bi mi bili sveti, W. Houston ne poslušam, moja pokojna babaica ni bila Amelija, tisto mantro, da se bom spremenila pa sem nekako nehala ponavljati. A ena od obeh trditev nesporno velja zame. Katera? Prva? Nope - moje proporcije so zavidanja ali pohvale vredne samo z izdatno mero optimizma in prizanesljivosti. Torej bo tisto drugo. "Imam dober značaj in grdo postavo." In oboje me včasih tepe. Prvo sicer bolj kot drugo, a tudi zaradi drugega bi kak dan odšla iz hiše z vrečo na glavi. Pardon - na trup(l)u. A včeraj me je na obrate spravila tista druga "vrlina": dober značaj. Ki mogoče niti ni tako dober. Mogoče le preveč servilen. A kakršna koli je že resnica, dejstvo je, da ne znam reči "ne". Še ena v seriji tistih, ki bi rade vsem v vsem ustregle. Kar pa ni mogoče. Če drugega ne, zaradi same sebe. Ali pa predvsem zato - ker potem mene nekje zmanjka. In ko rečem "ne", zveni to, kot bi govorila mandarinščino ali kreolščino ali marsovščino. Ljudem ne potegne. Ker sem res premalokrat rekla "ne". Ker sem včasih zmogla biti povsod prisotna, vsem na razpolago, vsem na uslugo in z neverjetnim občutkom krivde (jep, tudi to je mogoče), če mi kdaj slučajno ni kaj uspelo narediti za koga. Včeraj sem prišla do spoznanja, zakaj je tako: ker sem (seveda) bila deležna pogojevane ljubezni. Če nisem bila "pridna", me nihče ni imel rad. Tako so mi vsaj razložili. In pridni otroci ubogajo. Ne rečejo "ne". Se ne uprejo. Ne tečnarijo. So perfekcionisti. Raje razočarajo sebe kot druge. In še marsikaj drugega počnejo pridni otroci. Dokler ne odrastejo. Ko se zavejo, da so bili "brain washed". Da so jim prali možgane. Sicer ne zavedno ali namerno, a vendarle. Vsekakor je bila pri meni "terapija" uspešna. In bi bila potrebna kakšna druga "terapija", da bi mi poniknilo v podzavest, da ni prav nič narobe s tem, če človek reče "ne". Če naredi kaj po svoje. Če poskrbi najprej zase. In kar je podobnih dejanj zdravega egoizma. Tega se učim. Šele zdaj. Ampak bolje pozno kot nikoli. Tako sem danes lepo doma. Na veeeeeeliko presenečenje sorodnikov, ki so pričakovali, da bom spet takoj sprejela njihove predstave in želje po druženju. A mi ni do tega. "Moj" dan se je sfižil. Načrti so padli v vodo. Zaenkrat. A naslednji vikend ne bodo. Mogoče že prej, med tednom.

V petek zvečer je bila na Slo 2 zanimiva oddaja (tudi to se dogaja, da človek kaj zanimivega vidi na naši TV). O nastanku vesolja, Zemlje in človeka. Da smo menda vsi nastali iz odpadnega materiala ob eksploziji zvezd. Iz atomov, ki so bili stranski produkt take eksplozije. Smo torej dobesedno zvezdni prah. In če sta v vesolju temna materija in temna energija, mar ni potem edino logično, da so tudi v človekovi zavesti temne lise, nejasne še njemu samemu?