I'm sooooooooooooooo tired

V mojem skromnem univerzumu trenutno vlada kaos. Živčna vojna ali pa vsaj napetost, ki jo dnevno producirajo različni dejavniki. V prvi vrsti seveda očetova bolezen, zaradi katere je marsikaj postavljeno na glavo. Najbolj vsekakor zanj, a v dooločenem deležu tudi za nas ostale. Tako je mama nekako apatično-izgubljena in na dobri poti, da še sama zboli. In seveda je odveč zapisati, da me občasno kljub zavedanju, da nič od tistega neposredno ni moj problem, zadeve posrkajo spet nazaj, da se zaradi njih sekiram. Ali pa si vsaj zastavljam retorična in povsem nesmiselna vprašanja. Tako po službi dirkam "domov" (moj stari naslov - smrk; nenavaden občutek, ko se zdaj vračam v svojo staro sobo: skoraj kot da kršim nekomu zasebnost; nekomu, ki se bo vsak čas vrnil in vprašal, kaj delam v njegovi sobi. Seveda sem ta nekdo jaz sama, ki sem v svoji sobi videla nekakšno trdnjavo - med drugim tudi zato, ker vanjo praktično nikoli ni stopil "očka"), pomagam mami, kar je pač treba, jo peljem v bolnico (in btw vsak dan plačam za parking 400 SIT - počasi bom bankrotirala), nato včasih še nazaj, sicer pa se posvetim radostim vodenja najinega gospodinjstva. Ob tem, da imam še vsaj 2-krat tedensko kakšno (ob)šolsko dejavnost; ta teden včeraj popoldan seminar (po pouku, ki se je začel ob 7.25), danes priprave s šolskim parlametnom za nastop v DZ, jutri popoldanske govorilne in v soboto Cankarjevo tekmovanje. Sem kaj pozabila? Razen običajnega nadomeščanja, seveda. Ki se ga posebej veselim v naslednjem tednu, ko gredo sedmi razredi v šolo v naravi in bo kar nekaj učiteljev manjkalo. In če k vsemu temu prištejemo še to k******čevo vreme (ki ga imam letos pa res dooooooovolj!) in občasne nepojasnjene napade slabosti in vrtenja (pa ne, nisem noseča), je moja sreča popolna. Smrk....Saj ko človek vse napisano prebere, niti ni tako čudno, da sem utrujena. Ali pač?

Kakor koli - ker sem se preselila, mi pripadajo 3 dnevi dopusta. Naj napišem, da komaj čakam ali je to očitno? :) Res komaj čakam. To bo čisti luksuz, ki ga nameravam posrkati po kapljicah. Močno me že srbijo gume (no, ne mene, pač pa avto), zato že razmišljam, da bi se kam odpeljala. Upam samo, da bo lepo vreme. Ker moj dopust ne nastopi še en teden, je možnosti za lepše vreme tudi malce več. Optimistično verjamem. Mogoče bo pomlad drobno darilce višjih sil za moj rojstni dan. :)
Do takkrat pa - veeeeeliko počitka. Ura je nekaj čez sedmo in glede na to, da me je moj zmenek na msn-ju pustil na cedilu (moji Tjaž in Perč&company nič več ne mislijo name, smrk; ampak glede na to, da posvečajo svoj čas višjim ciljem - a štorklja že trka? -, jim je oproščeno), grem še samo naravnost v posteljo. Lahko noč!