Stereotipi

O raznih vlogah in o tem, kako nas vidijo drugi, kako se vidimo sami in kako vidimo druge, sem že pisala, tako da o tem dovolj besed. Sem pa zadnje dneve ob prebiranju najrazličnejših postov na sux-u (terribly childish, i know) in ob povezavi z ženskimi debatami (beri: pogovori, ki jih ima naš ženski klan), razmišljala o drugačnih stereotipih. Namreč tistih o (ne)realnosti "večne" ljubezni. Večne v narekovajih zato, ker se zdi vsaka stvar večna, dokler traja. Kar je verjetno že del odgovora na to, ali kaj takega, kot je večna ljubezen, sploh obstaja.
Pa pustimo to.
Bolj me zanimajo tisti drugi stereotipi v stilu "treba se je znoret, dokler si mlad"; "treba je poskusit toliko in toliko, da sploh veš, kaj hočeš"; "pred določeno starostjo človek sploh ne ve, kaj hoče". In pa tisti o tem, kakšna naj bi bila zveza po xy-letih, kako klavrne so ljubimke/ljubimci, ki so imeli manjše število partnerjev, da vsak izmed nas hrepeni po vedno novih (posteljnih) podvigih itd....
Ob vsem tem se sprašujem: smo generacija bolj razvajenih ali zgolj bolj pogumnih, ki si upa zahtevati več in pojesti ne le tortico ob koncu kosila, ampak še tisto češnjo na njenem vrhu?
Sama v steteotipe ne verjamem. Ne v zgoraj naštete ne v katere koli druge. Človek se namreč vedno odloči, kaj bo počel in kako bo živel. Tako se tudi odloči, kdaj je dovolj norenja in kdaj je našel tisto, kar je iskal. Pri tem ni merilo primerjava z vsem od prej, ki presega vse dotedanje občutke, ampak tisti notranji kompas, ki nam pokaže pravo smer. Srce nam pove vse, kar moramo vedeti. Le da ga velikokrat raje preslišimo - najsi bo zaradi konformizma ali strahu. Človek se odloči, da bo zvest. In zato ne dramatizira, se ne čuti omejenega niti prikrajšanega ali žrtvovanega. Napravi prioritetno lestvico vrednot in če so le-te v skladu z njegovimi željami, potrebami in osebnostjo, lahko po njej in z njo tudi živi.
Močno me zabavajo stereotipi v smislu, da tisti, ki imajo manjše število spolnih partnerjev do npr. 30 leta (beri 5 in manj) ne vedo, kaj je dober seks. Da jim kar vsem po vrsti partnerji uhajajo na sladke stranpoti skušnjave, ki se ji reče "skok čez plot" in da seks izgleda pri njih blaaaazno dolgočasno, monotono, zadrgnjeno in brez iskre strasti. Mogoče to res velja. Za nakatere. In mogoče si čez plot želijo tisti, ki jim ga kdo postavi pred nos. Sama ga ne postavljam in ga nimam. A kljub temu vem, kaj imam v nekem drugem smislu in zato me tisto na oni strani ne mika (več). Več, ja. Kar pomeni, da po svetu hodim z odprtimi očmi (in vsemi ostalimi čuti). Da se zavedam možnosti, ki se ponujajo. Da se kdaj tudi prav predrzno spogledujem. A to je tudi vse. Vem, kaj želim in česa ne. Odgovor na to je sila preprost: ljubezen. Ki ji ljudje pripisujemo najrazličnejše vloge in razsežnosti. Jo razumemo na nešteto različnih načinov - od poslovnega dogovora, do zdravila za samoto, pa do oblike družbeno zaželenega sobivanja in kdo ve še česa. V resnici pa je to (zame) le občutek tople bližine, vroče strasti, smeha v očeh in razkošja biti to, kar in kakršni smo. In zame sodi v ta občutek tudi monogamija. Mogoče sem konservativna in staromodna kot fosil, a sama ne bi (ne bom) nikoli pristala na svobodno oz. odprto zvezo. Enostavno si ne znam predstavljati, da bi Bojč prišel recimo iz Amsterdama (ali pa z biljarda al pa s čage; whatever) in mi veselo pripovedoval, kako je nažgal eno bejbo, jaz bi mu pa enako vneto opisala, kako sem se jaz goreče dolčkala z nekim tipom, nato pa bi se poseksala še midva in si za lahko noč povedala, da se imava rada. ?? That's definitely not me. Čeprav po eni strani ljudi, ki prakticirajo odprte zveze (če niso samo urbani mit), občudujem. Res. In se vedno zabavam ob raznih italijanskih komedijah, kjer nezvestobo prikažejo kot kakšne nenevarne aferice, ki jih nihče ne jemlje resno.Ljudje, ki zares prakticirajo takšno brezpogojno ljubezen, so vsekakor vredni vsaj spoštovanja. Saj za to konec koncev pri odprtih zvezah gre gre - za brezpogojno sprejemanje nas samih in nekoga drugega. Kar je nič več in nič manj od tistega, kar sem napisala zgoraj, da sama razumem kot ljubezern. Torej v teoriji ta odprtost niti ni tako slaba. V praksi pa....V praksi pa pomeni tudi ločevanje seksa in ljubezni, kar mi osebno ne leži.
Prav tako v praksi je dejstvo, da sva z Bojanom par skoraj 10 let. Kar pomeni, da se nisva znorela preden sva postala par, ampak sva to počela skupaj. Pri čemer ni šlo za posteljna osvajanja ali kaj podobnega, ampak enostavo za to, kar večina mladih razume pod tem pojmom - ponočevanje, postavljanje lastnih meja in odkrivanja, kdo smo. In kdo sem? V prvi vrsti človek in Ženska (zakaj z velikim Ž, je že tema za kak drug blog). Vzporedno s tem srečni človek/srečna Ženska. Ki je toliko let z nekom tudi zato, ker se ni ves čas (sam tu pa tam - :)))) - šala v kateri pa je nekaj zrnc resnice) spraševala. če je to res to; enostavno sva se takrat srečala, se zaljubila in ker je zadeva "laufala" , seveda z vmesnimi vzponi in padci, tudi ostala skupaj. Nekaj časa je res bila kriza in obdobje spraševanja, če kateri od naju kaj zamuja ali pogreša. In ne glede na to, da sva nekatere stvari v življenju nedvomno preskočila, jih tiste druge odtehtajo.
Če že katerega od tistih bolj abstraktnih stereotipov ne morem ovreči, lahko vsaj enega. Namreč tistega povezanega s seskom. Z leti postane boljši, za kar poskrbijo poleg naravne nadarjenosti še ure in ure in ure (in ure) treninga ter inovacij. :))