Nemogoče je mogoče ali kako lahko ima učiteljica sredi šol. leta dopust

Enostavno. Preseli se. :)
Preselila sem se sicer pred več kot letom, a ne uradno. Ne vem, pravzaprav, zakaj ni bilo takoj "uradno", saj zaradi tega ves čas seveda nisem dobivala potnih stroškov, imela pa sem jih. Verjetno je zadaj tičal moj nikoli na glas izrečen zadržek in skrita figa v srcu (beri: kaj, če gre kaj narobe?). Itak. Vem. Bo kdo rekel, da sem pesimist. Ali da ne zaupam najini zvezi. Mogoče. Mogoče pa le poznam Murphyja in en primer spreminjanja naslovov naprej in nazaj preveč.
Kakor koli - sedaj je uradno. In ker je uradna selitev iz ene občine v drugo, imam dopust. Pa da ne bo kdo rekel, da pretiravam s temle Murphyjem - istočasno, ko je nastopil moj dopust, sta zbolela (majhna) otroka mojih obeh kolegic, zato sta obe na bolniški. Tako slavistične barve na naši šoli zastopa ena od trenutno štirih učiteljic. Kako se reva počuti, raje sploh ne razmišljam.
Dopust, torej.
Ker je bil komentar na prejšnji post, naj napišem kaj o premagovanju nevšečnih stvari, lahko dopišem, da sem danes majčkeno zrasla. Ne v centimetrih, ampak odrasla. Zjutraj se mi je namreč najavila na obisk sestra. "Na kavo", kar pomeni "saj boš varuška, a ne?". Bom, ni problema. Čeprav res ne maram, da mi kdo zminira načrte. Da niti pomisli ne na možnost, da mogoče in zgolj slučajno imam kakšne načrte s svojim časom. Eh, jaz že ne. No, pogoltnila sem cmok prizadetega egoizma in se vdala, da bom nenapovedana in nenačrtovana "kindra". Aco je malo prej odšel domov in čeprav sem bila zjutraj vsa nasajena, ker dan ne bo potekal po moje, sva se imela lepo in sem vesela, da se je mali sprostil in zabaval. Kar oboje skupaj pomeni troje:
- prvič: nekomu sem polepšala dan, kar sodi na seznam "všečno",
- drugič: dan sem polepšala nekomu s tem, kar sicer sodi na seznam "nevšečnega" (žrtvovala sem svoj čas);
- tretjič: s tem se je vzpostavil "kozmični red", kar je spet na seznamu stvari, ki so mi všeč.
Torej: pravzaprav ni stvari, ki mi ne bi bile všeč. So le stvari, ki mi postanejo všeč malce kasneje, namreč potem, ko iz njihovih poseldic/izvajanj sledi dejanje/učinek, ki je na seznamu všečnih stvari. Hmmm - does that make any sense? Menda pa že. Vsaj približno.

Všečno/ljubljeno : nevšečno/neljubljeno

Sprva sem mislila napisati nek drug blog, a ker je ta ravno tako lepo okrogel - 60. po vrsti - bom sunila idejo z enega drugega bloga in napisala nekaj drugega. Nekaj o tem, kar mi je všeč, kar ljubim, obožujem in vsem tistem, kar je naštetim glagolom diametralno nasprotno. Ideja o razmišljaju o teh zadevščinah namreč sploh ni tako slaba, ker se človek spet sreča s samim seboj in s tem, kdo v resnici je.

Všeč mi je/so mi:
- biti stara 28 let in stati v življenju tam, kjer stojim;
- vožnja z avtom po praznih cestah;
- jutranji slečeni sprehodi po stanovanju z do maksimuma navito glasbo v ozadju;
- vrniti se v stanovanje in biti sama svoja gospodarica;
- vonj po zemlji, poletnem dežju na vročem asfaltu in po letnih časih;
- eksperimentirati z barvami las, začimbami in novimi položaji pri seksu;
- neobvezujoče čvekati s prijatelji in na koncu debate priti do kakšnega "pametnega" spoznanja;
- naleteti na napričakovano lep razgled po naravi;
- komu polepšati dan in ga prijetno presenetiti;
- naleteti na neznano telefonsko številko v sposojeni knjigi;
- opazovati sončni zahod/vzhod/ognjeni plamen;
- opazovati prihajajočo nevihto ob morju, kjer se le-to skoraj odlepi od zemlje ob bučanju valov;
- veter v laseh;
- zapravljati za seksi perilo in ujemajoča oblačila;
- nositi visoke pete;
- se nesramno spogledovati;
- se voziti z vlakom/letalom/ladjo;
- Pohorje v vseh letnih časih z vsemi drevesi, srnami, jeleni, pticami, rožami in vodami;
- moja breza v Hrastju;
- kopanje v morju;
- stare slike, na katerih izgledam takooooooo otročja in nedolžna;
- spoznavanje novih ljudi/krajev;
- filmi, ki me pribijejo na stol in pustijo par minut brez besed;
- objeti toplo telo ob sebi, preden zaspim;
- parfum, ki me na nekoga asociira ;
- pozabljene pesmi in pisma;
- nenapovedana srečanja;
- otroški smeh;
- pesmi, ki me spomnijo na kak dogodek/človeka in jih nenapovedano slišim med čakanjem pred blagajno;
- besede, zgodbe, knjige (brati, pisati, živeti zgodbe/pesmi/romane);
- ideja o kozmičnem redu;
- verjeti v srečne konce,
- imeti dovolj časa in jajc(jajčnikov), da bi lahko napisala še xy takšnih alinej
- ugotoviti, da je na seznamu "biti všeč" malo materialnih stvari, in biti zato vesela. :)

Česa ne maram:
- čiščenja,
- davkov,
- ljudi, ki se bojijo lastne sence;
- nasilja;
- bolezni;
- nerazčiščenih odnosov;
- ljudi, ki nimajo dovolj jajc, da ti v obraz povedo to, kar ti gre;
- razvajenosti;
- zobozdravnikov (razen če so posebej simpatični in nežni);
- ginekologov (beri oklepaj zgoraj);
- zastojev na cesti;
- političnih novic;
- hudobije;
- hrupa in umazanije;
- tesnih prostorov in velikih mest;
- materializma;
- izpolnjevanja davčne napovedi;
- nadur v OPB-ju;
- celulita;
- Murphyevih zakonov;
- aritklov, ki zmanjkako tik pred mojim nosom;
- nesrečnih koncev;
- predvidljivosti.

Ljubim:
- sebe.
- Življenje samo in Ljubezen.
- Bojča
- Še enkrat Življenje samo in Ljubezen.

Nekaj je v zraku

Kdor je zadnje dni vsaj na hitro ošvrknil zelenečo travico, brezmadežno modrino neba, rumene trobentice ali bele zvončke, mu je jasno, da pomlad res (končno) tukaj. In kdor je ob opazovanju kalejdoskopa barv in poslušanju ptičje interpretiranih sonat prisluhnil še dihanju zemlje in drobencljanju mravelj na njej, je ugotovil, da je nekaj zagotovo v zraku. Ne prijetne pomladne viroze, ne blagodejni parfumirani učinki sosedovega z gnojnico politega travnika, ampak .....Ja, ljubezen! Čas, ko se (zares) ženijo ptički, ko še največji zategnjenci ne morejo ubežati dobrovoljnosti sončveih dotikov in čas, ko se z muževnostjo nabreklih stebel v nas znova prebuja dreget prebujenih s(tr)lasti in pulzirajočega nemira v žilah.
Menda je to čas, ko zadene vse. Zaljubljenost namreč. Kot je zadelo našega - ne boste verjeli - muca! Danes sem po dolgem času obsedela na soncu sredi trave (ja, res je malce zeblo v sicer precej izoliran del moje anatomije, zato sem hitro romantiko sedenja na travi zamenjala s sedenjem na pručki) in se samo prepustila vetrčku, sinjini nad seboj, ščebetu ptic, brenčanju čmrlov in zaljubljenemu brundanju našega mucka. Mačke so prave lisičke.:) Mogoče so mi zato tako všeč. Naša mala črna nagajivka se je namreč čisto potiho prikradla k meni, me diskretno opozorila na svojo prisotnost (beri: položila svoje tačke na knjigo v mojem naročju) in čakala. Na carkljanje, kajpak. In kot se je izkazalo, na priročno zavetje. Čisto slučajno se je namreč hitro za njo prikazal naš gospod Mačkon. In se začel smukati okoli nje. Kot hipnotiziran jo je opazoval, niti za sekundo je ni spustil izpred oči in na vsakem koraku je bil tik za njo. Kot bi imela na repu nevidni magnet, ki ga je neustavljivo vlekel k njej. Muca pač kot muca (lahko si to mirne duše razlagate kot metaforo:)) - malce izzivanja, malce igranja, malce skrivanja ... Akcije pa ne! Niti slučajno! Maca je vendar mačja dama (mogoče ji je bilo samo nerodno pred mano :)). Mačkon se je trudil, ji pel, se "lišpal" pred njo/za njo, jo nekajkrat neuspešno zgrabil za vrat, a mucka ga je vedno v ključnem trenutku klofnila s tačko po nosu in mu bodisi pobegnila pod moje noge bodisi se vrgla na hrbet in stegnila vse štiri v zrak. Tako sta se osvajala slabi dve uri.
Kako se je "romanca" končala, ne vem, a upam si napovedati, da bomo kmalu imeli mlade mucke.:))

Jep, tudi mački so zaljubljeni. Ali pa se jim samo mudi predati naprej svoj genski zapis in uspavati nagonski nemir v sebi. Kar je konec koncev sumljivo podobno nekim drugim, prav nič romantičnim aspektom človeške zaljubljenosti. A ker sije tako božanski sonček in tako dobro dene biti zaljubljen, privoščim to teorijo tudi mačkam, veterinarjem in cinikom pa prepuščam bolj prozaične razlage njihovega osvajalskega vedenja.

Zeleni sončki za lepši dan

...sončki, ki mi vedno polepšajo dan, so moje rožice. Imam jih rada v vseh oblikah - rezano cvetje, lončnice, poljsko cvetje, divje cvetje, grmovnice; skratka vse. In to se že pozna v najinem stanovanju.
Včeraj sta me razveselila dva lepa šopka vrtnic in tri nove lončnice. A niso lepe? (džungla v malem, ha:))

Nevarna vprašanja

Človek bi pomislil, da česa takega, kot so nevana vprašanja, ni. No, razen tistih, ko žensko nad 30. vprašaš, koliko je stara, če je poročena, če ima otroke in zakaj (če slučajno) jih nima. A poleg njih so še druga. In to čisto običajna, navadna, nezahtevna, vsakdanja vprašanja, kot so "Kako si? Kaj je novega? Kaj (se) dogaja?" ipd. Ta vprašanja so namreč nevarna vsaj iz dveh razlogov: ker jih nekateri ne prepoznajo kot vljudnostna vprašanja, ki ne (ampak res NE) zahtevajo podrobnega in izdanega odgovora, in ker ti isti ljudje ne poznajo meja osebnega, javnega, intimnega.
Namreč.
Grem oni dan lepo nič hudega sluteča po Europarku, ko zaslišim, da me nekdo kliče. Se obrnem in zagledam kolegico s faksa. Pozdrav, pozdrav, nakar se na moj "In kako si?" vsuje pravi kalejdoskop najrazličnejšij podatkov o njenem življenju. Od tega, kje je ravnokar bila, kaj je kupila, kam je namenjena, do tega, kako ji tik-taka biološka ura, kakšne poklicne/zasebne cilje ima, njenih političnih prepričanj in kaj vem še česa vsega. Ob preobilici podatkov, ki se vsujejo name, samo vljudno kimam, tu in tam zamrmram "aha, aja, zanimivo, poznam to" in ji pustim, da se izkašlja. Mogoče revica nima veliko priložnosti, da se razgovori ali pa želi s katerim od podatkov narediti name vtis. Whatever: po prvem polčasu me enako vljudno vpraša "Kako pa ti?" In ko ji rečem "v redu", spet nadaljuje v enakem tempu, zakaj pa ona sicer ni tako v redu, a vseeno sila zadovoljna s svojim vsestransko izpolnjenim življenjem. Ko rečem že petič, "OK, lepo da sva se videli" in usmerjam korak v smeri "get the helll out of here", in njej še vedno ne potegne, da to pomeni, da imam res dovolj njenih izpovedi, se končno posloviva z mojim "oprosti, ampak zdaj pa res moram iti". Kar je sreča. Namreč, da lahko odidem. Ker včeraj zjutraj sem imela to srečo, da me je na vlaku prestregla druga kolegica s faksa, ki mi nikoli ni bila niti malo simpatična, a je iz meni nerazumljivih razlogov vedno iskala mojo družbo. Halo? Prvi šok me zadene, ko mi reče, da ne ve, če še ima mojo tel. številko (nakar zloba zlobna v meni skandira: "Yes! In če je bog na svetu, je tudi ne boš imela!"). No, potem je zgodba znana, z drobčekno izjemo: da deklica kar sama postavi vprašanje o počutju in takoj začne pripovedovati o svojem življenju. Na dolgo in široko (itak je bilo še daaaaaaaaaaaaaaaaleč do Ljubljane).
Poanta?
Nekateri enostavno ne poznajo meja. Ne razumem ljudi, za katere se zdi, da hodijo po svetu, čakajoč na priložnost, da nekomu razgrnejo svoje življenje. Praktično neznanim ljudem. Ob tem se počutim nelagodno, kot prisiljen voayer. Kot da nekdo vdira preblizu v tisti koncentrični krog, ki se mu reče intimnost, in v katerega spuščamo samo zelo zaupanja vredne ljudi. Mogoče je to res posledica tega, da se premalo pogovarjamo z ljudmi, ki so nam blizu. Mogoče je lažje določene zadeve povedati neznancu, pred katerim se ni potrebno pretvarjati oz. si po drugi strani človek lahko privošči, da svoje življenje predstavi takšno, kot bi želel, da je. Kakor koli: ko bom koga naslednjič vprašala, kako je, bom to naredila z določenim zadržkom, in upala, da ne bo izbral mene za psihoterapevtske namene.

PS: ravnokar dobila rojstnodnevno darilo...:))))))))))))))))))))))) Ga grem sprobat!
Jep, danes sem mlada 2******pomladi. Saj imam jajčnike, no: 28. :)))) Happy birthday to me!

Štajer'c woman in Ljubljana

Ura je bila rana jutranja - če smo natančni 4.30 -, ko me je blagoglasen napev budilke zbudil v sprva meglen dan. Zakaj že tako zgodaj? Ker sem šla v Ljubljano. Spet. V Državni zbor. V okviru srečanja mladih Pomladni dan je bil letos v DZ-ju že 4. tak dan, letos s temo Mladi in Evropa. Mislim, da je bilo za "moje" (malo so moji) učence kar zanimivo, čeprav so jim je od vsega bili najbolj všeč - stoli. :) In pa Mcšrot, seveda. Kakor koli - čeprav me je že slab teden pregnjal občutek "joj, kaj če se izgubimo?", se je vse dobro izteklo. In vem, da je za domorodnega Ljubljančana smešna misel, da se človek potencialno izgubi na poti od železniške postaje do Šubičeve 4, je vendar dejstvo, da Ljubljano drugače (s)poznaš, če se običajno pripelješ vanjo z avtom, potem pa kar naenkrat z vlakom. Ki je btw zaaaaaakoooooon! ICS je res kot pesem - sploh ne čutiš, da si na vlaku, miren, tih, urejen; skratka bila zelo prijetno presenečena (pot domov v dobrem starem drdrajočem vlakcu s kupeji je brez odvečnih besed neprijetna sprememba).
Srečanje v DZ-ju torej. Udeležilo se ga je 16 veleposlanikov, gospod Cukjati, dve poslanki evropskega parlamenta in čez 100 otrok z različnih osnovnih in srednjih šol. Njihovi referati so bili seveda zanimivi, ob čemer vedno pomislim na to, koliko je dejansko v njih njih samih in koliko kakšne preveč zavzete mentorice/mentorja. Zanimivo je še nekaj - da se tovrstnih srečanj in sploh vseh (ob)šolskih dejavnosti udeležuje veliko deklet - kam se izgubijo kasneje, da jih je tako malo na vodilnih položajih in v politiki sploh? To se je vprašala ena od gospa poslank in moram reči, da se strinjam z njo. Sicer pa je vsa zadeva danes izgledala takole:
- prihod in čekiranje v DZ,
- uvodni pozdrav gospoda Cukjatija,
- predstavitev gostov,
- predstavitev referatov učencev,
- odmor in skupinsko fotografiranje,
- drug del, kjer so učenci postavljali vnaprej pripravljena vprašanja, gosti pa so nanja odgovarjali.
And that's it!

Nazaj k naslovu. Včasih mi je bila Ljubljana všeč. Res všeč. Blazno všeč. Bi se kar preselila tja. Ampak....Nič več mi ni tako zelo všeč. Pravzaprav mi ni več všeč. Ker ima očiten sindrom velikih (ali pa vsaj večjih) mest: ker so vsi očitno blazno zaposleni, hiteči po 100 in enem opravku; ker bleščeče in prefinjene izložbe pričajo o usmerjenosti družbe in o tem, kar v njej šteje (money, money, money - must be funny in a richmans' world), ker se večina ljudi drži blazno pomembno in ker enostavno zelo otipljivo čutim odtujenost in/ali izpraznjenost ljudi ter mesta sploh. Zato sem bila toliko bolj vesela, ko je vlak drdral svojo pot ob Savi, kjer me je čisto presunila pomlad, ki se tam že bohoti. PRAVA pomlad, ne tile sramežljivi poskusi, ki brstijo pri nas. Tam pa po travnikih polno zvončkov, podleska, trobentic...In vse to prelito z nagajivim, žgečljivim, sijočim, vriskajočim sončkom - mmmmmmm - res je bila lepa ta povratna vožnja.

Glede na to, da se mi prsti krepko zatikajo, da nimam pojma, če ima napisano sploh kak rep ali glavo in glede na to, da sploh nisem napisala tistega, kar sem sprva hotela, je skrajni čas, da mrknem spat.
Nadaljevanje sledi.

Pa je prišla...

Z žužnjavo spremljavo,
v vabljivo odeta opravo
s sončno kočijo izpod neba
se kot sanjava nada
je vsa topla in zvedava
prikradla prijazna gospa.

Z muževnimi poljubi za cvetlice,
z nežnimi napevi za zaljubljene ptice,
s smelimi sanjami za sinje oči
in kuštravimi koraki, ki jih veter podi.


S sladko nemirnim nasmehom
z zelenim poželenjem,
vonljivim kot prvim grehom,
je igrivo-sanjava, večno mlada
spet tu.
Pomlad.


A.B.

Crash

Ljudje živimo zaprti, skriti za steklom in betonom. Zato se zaletimo eden v drugega, da se sploh čutimo. Misliš, da to ni res?

Parafraza uvodnih besed v Crash. Je res. Živimo v prenatrpanem in prehitrem svetu, kjer imamo vsega preveč, obenem pa marsičesa premalo. Stika z ljudmi. Občutka, da smo živi. Tistega pozitivnega občutka vrvenja življenja v žilah, razkošja dostopnosti vseh čutov in občutkov, veselja zaradi sonca, ki posije po nizu sivih dni ali pomaldnega cvetja, ki potuhnjeno pod snegom čaka, da se lahko razbohoti v svojem nepremagljivem pomladnem poslanstvu. Zato se tako ali drugače zaletavamo v ljudi in - nenazadnje vase. Zato otroci iščejo pozornost na vse (nemogoče) načine. Da jih kdo opazi. Se jih dotakne. Se zmeni zanje in jih vsaj okrega, če jim že pomagati noče (ali ne more). To vidim vsak dan. Otroke, ki iščejo pozornost. Jezne otroke. Žalostne otroke. Zafrustrirane otroke. Takih je preveč. In velikokrat se ob njih vprašam dvoje: kaj počno (so počeli) z njimi starši, da so tako zelo zagrenjeni; in kaj bo iz teh majhnih jeznih bitij nastalo, ko odrastejo v velika jezna bitja. Retorični vprašanji, vem. Res je, da je (k sreči) še vedno več tistih z vragolijami in mladostjo in soncem napolnjenih otrok, a vendar: vsi tisti drugi so znak, da je nekaj narobe. Zelo narobe. In ker jih je v vsaki generaciji več, je to toliko bolj zgovoren znak. Znak, da otroci rastejo v prepričanju, da so večvredni, če živijo na pravi strani ulice; če njihov priimek ni na -ič in če imajo nekoga, ki jim brezpogojno ščiti hrbet, ne glede na to, kaj storijo.

Crash torej. Vemo, da je dobil oskarja za najboljši film. In kljub niti ne pretirano skritemu didaktično-moralnemu prstu, ki nam z malce holivudske patine žuga med vrsticami, se strinjam z izborom Akademije. Ker ti film da misliti. Predsodki. Nimam jih. Ne rasnih, ne verskih, ne spolnih, ne političnih; sploh nikakršnih. Če hitro pobrskam po spominu, lahko rečem, da nisem slišala nikakršnih rasno/versko diskriminatornih pripomb v času odraščanja. Ampak.......
Ampak ko sva se v Parizu vozila na podzemni, na relaciji, kjer so očitno prevladovali črnci (večkrat sva bila edina belca v vagonu), mi je bilo čudno pri duši. Pa ne, da so MENE napadli predsodki? Zadnjič sem šla iz bolnice pozno popoldan, na hodniku ni bilo žive duše in ko se je pred mano ustavilo ter odprlo dvigalo, v njem pa so bili trije krepki Romi, sem nehote za stotinko sekunde "zabremzala", preden sem stopila vanj. Spet predsodki?

Kriva, priznam. Ampak od kod? Arhetipski strah pred neznanim? Podzavestno ponotranjanje nevidnih sporočil, paberkovanih po TV-ju in časopisih? Kdo ve. A dejstvo je, da vsak izmed nas nosi nekje globoko v sebi zakopane svoje lastne predsodke.

You thnik you know who you are? You have no idea.

I'm sooooooooooooooo tired

V mojem skromnem univerzumu trenutno vlada kaos. Živčna vojna ali pa vsaj napetost, ki jo dnevno producirajo različni dejavniki. V prvi vrsti seveda očetova bolezen, zaradi katere je marsikaj postavljeno na glavo. Najbolj vsekakor zanj, a v dooločenem deležu tudi za nas ostale. Tako je mama nekako apatično-izgubljena in na dobri poti, da še sama zboli. In seveda je odveč zapisati, da me občasno kljub zavedanju, da nič od tistega neposredno ni moj problem, zadeve posrkajo spet nazaj, da se zaradi njih sekiram. Ali pa si vsaj zastavljam retorična in povsem nesmiselna vprašanja. Tako po službi dirkam "domov" (moj stari naslov - smrk; nenavaden občutek, ko se zdaj vračam v svojo staro sobo: skoraj kot da kršim nekomu zasebnost; nekomu, ki se bo vsak čas vrnil in vprašal, kaj delam v njegovi sobi. Seveda sem ta nekdo jaz sama, ki sem v svoji sobi videla nekakšno trdnjavo - med drugim tudi zato, ker vanjo praktično nikoli ni stopil "očka"), pomagam mami, kar je pač treba, jo peljem v bolnico (in btw vsak dan plačam za parking 400 SIT - počasi bom bankrotirala), nato včasih še nazaj, sicer pa se posvetim radostim vodenja najinega gospodinjstva. Ob tem, da imam še vsaj 2-krat tedensko kakšno (ob)šolsko dejavnost; ta teden včeraj popoldan seminar (po pouku, ki se je začel ob 7.25), danes priprave s šolskim parlametnom za nastop v DZ, jutri popoldanske govorilne in v soboto Cankarjevo tekmovanje. Sem kaj pozabila? Razen običajnega nadomeščanja, seveda. Ki se ga posebej veselim v naslednjem tednu, ko gredo sedmi razredi v šolo v naravi in bo kar nekaj učiteljev manjkalo. In če k vsemu temu prištejemo še to k******čevo vreme (ki ga imam letos pa res dooooooovolj!) in občasne nepojasnjene napade slabosti in vrtenja (pa ne, nisem noseča), je moja sreča popolna. Smrk....Saj ko človek vse napisano prebere, niti ni tako čudno, da sem utrujena. Ali pač?

Kakor koli - ker sem se preselila, mi pripadajo 3 dnevi dopusta. Naj napišem, da komaj čakam ali je to očitno? :) Res komaj čakam. To bo čisti luksuz, ki ga nameravam posrkati po kapljicah. Močno me že srbijo gume (no, ne mene, pač pa avto), zato že razmišljam, da bi se kam odpeljala. Upam samo, da bo lepo vreme. Ker moj dopust ne nastopi še en teden, je možnosti za lepše vreme tudi malce več. Optimistično verjamem. Mogoče bo pomlad drobno darilce višjih sil za moj rojstni dan. :)
Do takkrat pa - veeeeeliko počitka. Ura je nekaj čez sedmo in glede na to, da me je moj zmenek na msn-ju pustil na cedilu (moji Tjaž in Perč&company nič več ne mislijo name, smrk; ampak glede na to, da posvečajo svoj čas višjim ciljem - a štorklja že trka? -, jim je oproščeno), grem še samo naravnost v posteljo. Lahko noč!

Slovo

Pa sem ga zapustila. Tako sem bila navajena nanj, da je že postal del mene. Sinonim za moje ime. A je prišel čas za slovo. Starega je zamenjal novi. Kar čez noč. Ker mi stari ni več ustrezal. Ker so se najine poti ločile. Za vedno? Najverjetneje. Kakor koli - tudi uradno sem se poslovila od svojega...Naslova. :) Občutki? Da sem čisto zares "velika"? Odrasla? Neeeee - vse to je bilo že pred tem. A vseeno se počutim nekako drugače, čisto majčkeno slečeno. Tudi zato, ker sem trenutno brez dokumentov. Je treba počakati na nove.
Še od nečesa sem se pred zelo nedavnim (včeraj, če smo natančni) poslovila. Od barve las. Nič več zlatolaska, ampak brunetka. Kar je bilo še pred nekaj časa precej nepredstavljivo, a stvari se očitno spreminjajo. In kot sem že večkrat omenila, na boljše. Prav zares. Bolj ko se bližam 30-tki, boljše se počutim s svoji koži. Več si upam. Bolj se čutim, zavedam same sebe. Bolj uživam v življenju (in ja, tudi seksu). Očitno je to čas, ko človek doseže vrhunec (prvi, drugi, edini?) svojega življenja. Komaj čakam na novega...:)

Stereotipi

O raznih vlogah in o tem, kako nas vidijo drugi, kako se vidimo sami in kako vidimo druge, sem že pisala, tako da o tem dovolj besed. Sem pa zadnje dneve ob prebiranju najrazličnejših postov na sux-u (terribly childish, i know) in ob povezavi z ženskimi debatami (beri: pogovori, ki jih ima naš ženski klan), razmišljala o drugačnih stereotipih. Namreč tistih o (ne)realnosti "večne" ljubezni. Večne v narekovajih zato, ker se zdi vsaka stvar večna, dokler traja. Kar je verjetno že del odgovora na to, ali kaj takega, kot je večna ljubezen, sploh obstaja.
Pa pustimo to.
Bolj me zanimajo tisti drugi stereotipi v stilu "treba se je znoret, dokler si mlad"; "treba je poskusit toliko in toliko, da sploh veš, kaj hočeš"; "pred določeno starostjo človek sploh ne ve, kaj hoče". In pa tisti o tem, kakšna naj bi bila zveza po xy-letih, kako klavrne so ljubimke/ljubimci, ki so imeli manjše število partnerjev, da vsak izmed nas hrepeni po vedno novih (posteljnih) podvigih itd....
Ob vsem tem se sprašujem: smo generacija bolj razvajenih ali zgolj bolj pogumnih, ki si upa zahtevati več in pojesti ne le tortico ob koncu kosila, ampak še tisto češnjo na njenem vrhu?
Sama v steteotipe ne verjamem. Ne v zgoraj naštete ne v katere koli druge. Človek se namreč vedno odloči, kaj bo počel in kako bo živel. Tako se tudi odloči, kdaj je dovolj norenja in kdaj je našel tisto, kar je iskal. Pri tem ni merilo primerjava z vsem od prej, ki presega vse dotedanje občutke, ampak tisti notranji kompas, ki nam pokaže pravo smer. Srce nam pove vse, kar moramo vedeti. Le da ga velikokrat raje preslišimo - najsi bo zaradi konformizma ali strahu. Človek se odloči, da bo zvest. In zato ne dramatizira, se ne čuti omejenega niti prikrajšanega ali žrtvovanega. Napravi prioritetno lestvico vrednot in če so le-te v skladu z njegovimi željami, potrebami in osebnostjo, lahko po njej in z njo tudi živi.
Močno me zabavajo stereotipi v smislu, da tisti, ki imajo manjše število spolnih partnerjev do npr. 30 leta (beri 5 in manj) ne vedo, kaj je dober seks. Da jim kar vsem po vrsti partnerji uhajajo na sladke stranpoti skušnjave, ki se ji reče "skok čez plot" in da seks izgleda pri njih blaaaazno dolgočasno, monotono, zadrgnjeno in brez iskre strasti. Mogoče to res velja. Za nakatere. In mogoče si čez plot želijo tisti, ki jim ga kdo postavi pred nos. Sama ga ne postavljam in ga nimam. A kljub temu vem, kaj imam v nekem drugem smislu in zato me tisto na oni strani ne mika (več). Več, ja. Kar pomeni, da po svetu hodim z odprtimi očmi (in vsemi ostalimi čuti). Da se zavedam možnosti, ki se ponujajo. Da se kdaj tudi prav predrzno spogledujem. A to je tudi vse. Vem, kaj želim in česa ne. Odgovor na to je sila preprost: ljubezen. Ki ji ljudje pripisujemo najrazličnejše vloge in razsežnosti. Jo razumemo na nešteto različnih načinov - od poslovnega dogovora, do zdravila za samoto, pa do oblike družbeno zaželenega sobivanja in kdo ve še česa. V resnici pa je to (zame) le občutek tople bližine, vroče strasti, smeha v očeh in razkošja biti to, kar in kakršni smo. In zame sodi v ta občutek tudi monogamija. Mogoče sem konservativna in staromodna kot fosil, a sama ne bi (ne bom) nikoli pristala na svobodno oz. odprto zvezo. Enostavno si ne znam predstavljati, da bi Bojč prišel recimo iz Amsterdama (ali pa z biljarda al pa s čage; whatever) in mi veselo pripovedoval, kako je nažgal eno bejbo, jaz bi mu pa enako vneto opisala, kako sem se jaz goreče dolčkala z nekim tipom, nato pa bi se poseksala še midva in si za lahko noč povedala, da se imava rada. ?? That's definitely not me. Čeprav po eni strani ljudi, ki prakticirajo odprte zveze (če niso samo urbani mit), občudujem. Res. In se vedno zabavam ob raznih italijanskih komedijah, kjer nezvestobo prikažejo kot kakšne nenevarne aferice, ki jih nihče ne jemlje resno.Ljudje, ki zares prakticirajo takšno brezpogojno ljubezen, so vsekakor vredni vsaj spoštovanja. Saj za to konec koncev pri odprtih zvezah gre gre - za brezpogojno sprejemanje nas samih in nekoga drugega. Kar je nič več in nič manj od tistega, kar sem napisala zgoraj, da sama razumem kot ljubezern. Torej v teoriji ta odprtost niti ni tako slaba. V praksi pa....V praksi pa pomeni tudi ločevanje seksa in ljubezni, kar mi osebno ne leži.
Prav tako v praksi je dejstvo, da sva z Bojanom par skoraj 10 let. Kar pomeni, da se nisva znorela preden sva postala par, ampak sva to počela skupaj. Pri čemer ni šlo za posteljna osvajanja ali kaj podobnega, ampak enostavo za to, kar večina mladih razume pod tem pojmom - ponočevanje, postavljanje lastnih meja in odkrivanja, kdo smo. In kdo sem? V prvi vrsti človek in Ženska (zakaj z velikim Ž, je že tema za kak drug blog). Vzporedno s tem srečni človek/srečna Ženska. Ki je toliko let z nekom tudi zato, ker se ni ves čas (sam tu pa tam - :)))) - šala v kateri pa je nekaj zrnc resnice) spraševala. če je to res to; enostavno sva se takrat srečala, se zaljubila in ker je zadeva "laufala" , seveda z vmesnimi vzponi in padci, tudi ostala skupaj. Nekaj časa je res bila kriza in obdobje spraševanja, če kateri od naju kaj zamuja ali pogreša. In ne glede na to, da sva nekatere stvari v življenju nedvomno preskočila, jih tiste druge odtehtajo.
Če že katerega od tistih bolj abstraktnih stereotipov ne morem ovreči, lahko vsaj enega. Namreč tistega povezanega s seskom. Z leti postane boljši, za kar poskrbijo poleg naravne nadarjenosti še ure in ure in ure (in ure) treninga ter inovacij. :))

Naked facts and bare truth

Dokler minuli (pomanjkljivo oblečen) vikend popoloma ne zbledi v mojem eksaktnem spominu, naj obelodanim nekaj misli in občutkov, ki so se mi pletli po glavi med tem, ko sem v kopalkah defilirala ob moravskih bazenih.
Ne bom se pretvarjala, da nisem nečimrna. Sem. Tudi ne bom napisala, da sodim med ženske, ki s traktorsko samozavestjo razkazujejo svoje baročne obline in na celi črti stavijo na druge atribute, ki jih delajo prikupne, ljubezni vredne in seksapilne. Te ženske so po moje neki posebni primerki poosebljene samozavesti. No, sama nisem med njimi. Imam nadležno lastnost, da znam biti (preveč) samokritična. Ob čemer lahko tisti "preveč" mirne duše izpustim, če je svetloba zares močna in če opazovalec dobro vidi. Kajti potem opazi moje številne pomanjkljivosti. S katerimi sem po ne vem katerem kozmičnem načelu in/ali pravilu obdarjena prav jaz. Če bi lahko kaj spremenila, bi na kakšnem delu telesa kaj odvzela, na drugem dodala, kje kaj izsesala, kaj privzdignila, kaj zgladila - skratka sem dober potencial za estetske kirurge (če bi imela še denar za kaj takega, pa sploh). Čeprav po drugi strani - imam to svoje telo prav rada. Do zadnjega milimetra. Ker dobro sodelujeva :). In ker se v njem počutim doma in svobodna.

Nazaj k temi: še eno v seriji neizpodbitnih dejstev je, da nekatere ženske izgledajo naravnost fantatstično - od katerih se redkim srečnicam iz te kategorije za to ni treba ravno pretegniti. Te ženske uživajo v mojih očeh poseben status: mešanico občudovanja ("vau, kaka mačka!") vzdihovanja ("zakaj nisem jaz taka?") in pomilovanja ("če je lepa, mora pa biti kaj drugega "narobe" z njo"). Vmes so še razne nianse, ko mi nasproti pride kakšna res, ampak res lepa deklica, ko si mislim kar naravnost, da jo iskreno "sovražim". Pa ne tako kačasto, zlobno in hudobno ali privoščljivo, da bi ji kar koli slabega želela ali storila - preprosto se začutim čisto drobceno in nevidno in moja pohojena samozavest v piskajočih tonih sam še hlipa "smrk, zaaaaaakaaaaaj nimam jaz take sreče?" Tolažim se s tem, da sindrom občutka nevidnosti verjetno občasno napade vsakogar, le da nekatere(-i) tega ne bi priznali za živo glavo.

Moravci torej. Po vsestranskem ogledovanju v kopalniškem ogledalu se vdam v usodo, da bom peljala svoje brhko (sem omenila nepopolno?) telesce na sprehod. Seveda sem opazila na njem xyz napak in kolebala med tem, da zaigram nenadno slabost in ostanem ves dan v postelji ali pa se naredim hiper samozavestno in v spremstvu mojega dragega (ki za razliko od mene napak kajpak sploh ne vidi; imam ga na sumu, da je slaboviden ali pa jih namerno spregleda in se tolaži, da imam druge, manj minljive kvalitete :)) odkorakam na kopanje. Zmagala je očitno druga varianta. In ko sem mrzlično razmišljala, koga vse lahko vidim ob bazenu in da luč tam mogoče ni taaaaako močna, da bi se videle moje drobcene, čisto majčkene, skratka skoraj neopazne kožne nepravilnosti (beri: celutlit), sva se znašla v avli, v kateri se je trlo nekih mladih Avstrijcev. Great! Še en dokaz več, da Murphy res deluje. Zakaj bi bilo to "great", ko pa imam fanta? Zaradi dobrega starega samoljubja. Egotripa, ja. In zaradi moje tisti dan omajane samozavesti. Pa itak vem, da ne bi gledali ravno mene in navsezadnje mi je vseeno, kaj si kdo misli o meni, ampak vseeno....Vseeno...
Ko sem kasneje lepo sedela v bazenu in so okoli mene brbotali mehurčki, sem malo bolj začela opazovati ljudi. Moške in ženske. So tako pogumni? Tako malo cenijo zunanjost? Imajo toliko in toliko dugih, pomembnejših atributov, da s tako mirno samozavestjo razkazujejo svoj špehec? Ne pravim, da bi se morali kam skriti ali hoditi po svetu zafrustrirani, ker pač ne ustrezajo lepotnim idealom, a vendar: nikoli nisem razumela, kaj prepriča npr. žensko, ki ima 20 kg odvečne telesne teže, da obleče bikinke. Pogum? Pretirana samozavest? Slabovidnost?
Kakor koli: po eni strani so slečeno-oblečeni debeluške in debeluhi samo skrajno odkriti: brez pretenzij pokažejo, iz kakšnega testa (dobesedno) so. Kar je nenazadnje bolj odkrito kot razne kopalke, ki dvignejo joške, skrijejo trebuh, stisnejo pas in ne vem, kaj še vse (seveda sem o njihovem obstoju poučena zgolj iz reklam, ker se sama 100 % zanašam le na svoj naravni šarm).
Na tem mestu preskok in ena izključno estestka pripomba: naravnsot grozni so mi moški z lampom in joški, ki potrebujejo modrček, ter imajo za nameček kot zobotrebec suhe noge. To bi na javnih kopališčih morali prepovedati. Pa če sem nesramna, pač sem - ampak to se mi res zdi neokusno in preprosto grdo.

Nazaj k ženskam in našim oblinam. Na moje veselje smo imele v veliki večini podobno "problematično kožo" (beri: celulit). S takimi sem se splogledala z zatrotniško-sočustvujočim pogledom "ti tudi, sestra?" in takoj nas je povezala tiha solidarnost, da vse enako trpimo zaradi te bolezni. Seveda pa so bile vmes svetle izjeme, ki so poskrbele, da se mi je z glasnostjo topovskih salv prebudila slaba vest in sem najtrdneje sklenila "nič čokolade, nič sladkarij, nič soli; stroga dieta, masaža in telovadba do nadaljnega" (beri: dokler niso brhke deklice - eh, itak so bile vsaj 10 let mlajše od mene! - izginile iz mojega vidnega polja in dokler se nisem ob večerji znašla pred polnim krožnikom dobrot).

Suma sumarum: nobody's perfect! Lepota je minljiva in telesna privlačnost je le eden od dejavnikov, zaradi katerih se v nekoga zaljubimo. Vsak izmed nas je celota; enkratna, neponovljiva, nepopolna, a prav zato zanimiva. Če bi bili vsi popolni, bi svet postal sila dolgočasen. In potem ne bi ljubili tistega alter ega, ki ga najdemo v nekem drugem nepopolnem bitjecu, katerega gledamo z nekimi posebnimi merili in je za nas unikaten, čeprav ob njem kdo zmajuje z glavo "kaj le vidi na njem/njej!".