Upoštevati lastne nasvete in poslušati lastne besede
..sta dve navidezno zelo preprosti dejanji, a v mojem primeru jih nekako vedno uspem zakomplicirati. Oz. se jima na celi črti izneveriti.
Dejstvo je, da tuje probleme vedno gledamo iz druge perpektive in zanje vedno vidimo več rešitev kot neposredno prizadeti. Prav tako je dejstvo, da se nam ti isti (raznovrstni) problemi zdijo majhni, pravzaprav trivialni - seveda samo, dokler so tuji. Zakaj se torej zalomi pri iskanju rešitev za lastne probleme? Niti ne pri iskanju - bolj pri izvajnaju rešitev.
Ne vem, sicer zakaj, ampak velikokrat se znajdem v vlogi poslušalke/svetovalke/sence, ki stoji komu ob strani in pač pomaga po najboljših močeh. Kar mi je v neko tiho in resnično toplo zadovoljstvo, ker mi veliko pomeni, če komu kdaj uspem pomagati. Recimo ravno zadnjič sem imela debato s kolegico (prijateljico) o trganju popkovine s primarno družino in skrivanju okostnjakov v omaro. In sem ji zelo temeljito in prepričljivo razložila, kaj so njeni problemi, njeno življenje, njene težave in kaj je (tuj) balast, ki si ga po nepotrebnem obeša na ramena ter dopusti, da ji pije energijo in mrači obraz. In hec je v tem, da vse to VEM! Obladam v nulo diagnosticiranje problemov in poznam tudi rešitve zanje (seveda ne vseh, saj nisem vseved, a za večino vendarle). Še večji hec pa je, da sama sebi dovolim, da me spravijo iz tira stvari, ki NISO MOJ PROBLEM. Da mi vedno iste situacije izpijejo zadnji atom energije in zadnje vlakno mojega telesa spremenijo v kovinski neprebojni ščit, skozi katerega ne more niti sonce, kaj šele kakšna ljubezen ali veselje. Prav jezna sem bila danes sama nase, ko sem šla "domov" in najprej slišala, kakšne ideje ima moja sestra. Še bolj me je razjezilo, da bi jih mama mirne duše sprejela. In še neprimerno bolj divja sem postala po obisku bolnice. Naš "očka" je zdaj tam dobrih 14 dni, kar je dovolj, da je ugotovil, kako so VSI zdravniki nesposobni in čudni; kako se z nikomer (ampak res Z NIKOMER!) ne more pogovarjati in da sploh vladajo maribosrki interni sami šarlatani. Uf! Pritisk se mi je kar dvigal, ampak potem sem stopila na "bremzo": ZAKAJ ŽE?!? Če pa to ni moj problem!
Res ne. Sami izbiramo svoje vedenje in svoje reakcije na dogodke, ki se nam zgodijo. In to je popolnoma vse. Nobene višje in težje filozofije ni za tem, kako je treba živeti. Če je nekdo nepoboljšljiv egoist in nekdo drug prekomerno uslužen altruist, pač naj bo. Ko človek ugotovi in ponotranji spoznanje, da ne more vplivati na prav nikogar drugega, razen nase in da zato tudi njegova sreča ni odvisna od prav nikogar drugega, razen od njega samega, je našel pravi ključ do srečnega in umirjenega življenja.
Tako. To sedaj obvladam v teoriji. Ponotranjanje teh spoznanj pa se začenja danes, ko zavestno sklenem, da se ne bom več (ne bom!) sekirala za to, kar se dogaja "doma". Naj se imajo, kakor se hočejo!
ponedeljek, februar 27, 2006
nedelja, februar 26, 2006
In sva šla ...
Dobesedno. V petek nekaj po četrti. Na lepše. Tudi, kar se vremena tiče. Čeprav je tudi "na lepšem" (namreč v Moravskih toplicah) snežilo in deževalo. Ampak ne tako izdatno kot pri nas. Ravno toliko, da je škrebljanje dežja po oknu ustvarjalo prijetno uspavajočo zvočno kuliso, ki naju je zazibala v gloooobok spanec.
Vedno znova rada kam odidem. Poleg razloga, da rada potujem, je razlog še nekje drugje: sladkost vračanja med domače štiri stene. Home, sweet home! Običajno se spoh ne zavedamo razkošja svojega doma. Domačnosti občutka, da se najdemo med stenami in stvarmi, ki nas odražajo, v katerih so doživetja, spomini, občutki, navade. Ki so del nas samih. Zato s tem delom domačnosti z veseljem napolnimo hotelske sobe. Vsaj jaz. Všeč mi je občutek nedotaknjenosti in konfekcijskosti hotelskih sob, ko vanje prvič stopim in jih nato z velikim veseljem spremenim v začasno domovanje. Nekako jih posvojim za tisti čas, ko v njih bivam. Markiram jih s svojimi stvarmi in že se počutim bolj doma. Tako obvezno naložim razne kozmetične izdelke na vse mogoče police in poličke v kopalnici, odložim kaj na nočno omarico in na mizo; skratka povsod odložim kaj svojega. Tako nastane ob vsakem vračanju v sobo nek prijeten občutek, da prideš "domov". Nekako uniformiran (ker sobarice pač vsakodnevno spravijo sobo v več ali manj izvirno izhodiščno stanje), ampak vseeno.
Spomnim se, kako sem kot majhna deklica odhajala s kolonijo na morje. Za 14 dni, kar ravno ni bil mačji kašelj, ampak takrat nisem pogrešala doma, čeprav sem bila otrok. Kar mi je danes jasno - ker se pač nihče ne bi veselil vračanja v kreg in krog požrte bolečine. Ampak natančno se spomnim, kdaj sem tisto pravo domotožje začutila: ko smo šli na maturantski izlet v Španijo in sem sedela na obali ob morju. Ne toliko zaradi same sebe, ampak zato, ker je priajteljica s takim hrepenenjem govorila o domu in sobi in starših, da se je to razlilo še name. Tako sem si zaželela tudi sama domov. Na tihem sem upala, da bo slika "doma" drugača, ko bom prišla od nekod daleč. Da bo se bo kaj iz bog ve kakšnega razloga spremenilo v času moje odsotnosti. Ampak ko je avtobus ustavil na kolodvoru, je bil dovolj en ošvrk maminega in očetovega obraza, da sem se streznila: dom, v katerega sem se sama vračala, je bil nekaj povsem drugega od tistega, v katerega se je vračala prijateljica. In takoj sem si spet zaželela, da bi bila kje drugje.
Kakor koli - pravo veselje do prihajanja domov je prišlo šele zdaj, ko sva v tem najinem stanovanju. Šele tega dojemam kot dom. Tisti prejšnji naslov vedno bolj čutim kot nekaj hladnega in daljnega in čerpav razumem čudenje kolegic, ki me sprašujejo, kako to, da nič ne pogrešam doma, jim ne morem ustreči z lažjo, da ga. Enostavno ga ne. Živela sem za dan, ko sem odšla od tam. Verjamem, da je to težko razumeti nekomu, ki je bil doma zadovoljen. Ampak obstajajo tudi drugačne zgodbe. Tako je podobno žalostno (saj je pravzaprav žalostno, a ne?), da ne čutim neke grozne žalosti zaradi očeta. Sem zato slab človek? Bi se morala zaradi drugih, razadi bontona, zaradi pietete, pretvarjati, da me njegovo stanje blazno skrbi in boli? Težko to napišem, a človek težko čuti sočutje do nekoga, ki je obstajal v njegovem življenju samo kot neka abstraktna postavka. Sočutje niti ni prava beseda - sočustvujem vsekakor z njim, res pa je tudi, da nekje v sebi še vedno trdno verjamem, da bo premagal bolezen. Da se bo vrnil domov z enako energijo, pa najsi bo dobra ali slaba, in enako trmasto voljo do življenja, kot jo je imel vedno.
Pravkar napisanemu se reče digresija. Vzorčni primerek zastranitve, a naj bo, ker so mi te in podobne misli rojile po glavi med namakanjem v bazenu.
Počitnice, torej, Bila sem prijetno presenečena nad hotelom, v katerem sva stanovala. Tvegam reklamo? Tvegam. Hotel Vivat. Sicer še gradijo bazene in del hotela, ampak to, kar že stoji in obratuje, deluje prijazno, preprosto, urejeno in sproščujoče. In imeli so bilijard! Kar je zame osebno bilo veliko odkritje. Ne hotel z biljardom, ampak biljard sam. Ki sem ga pri svojih 20 + khm letih prvič odkrila (že farbam v vse mavrične barve, ampak pač nekatere stvari so šle mimo mene v bolj rosnih letih, kar pa ima tudi svoje prednosti, saj povsod najdem nekaj, česar še nisem počela). Biljard, skratka. Hm? I suck at pool. Kar se da razumeti (vsaj) na tri načine. :)
Prvi odpade vsaj v primeru minulega vikenda, ker je miza stala na vidnem mestu in so se mimo sprehajali otroci (btw - če človek prvič drži v roki palico za biljard in ga natančno opazuje nadebudni osemletnik, je sila težko spraviti pravo "kuglo" v pravo luknjo).
Drugi tudi, ker je pri bazenu situacija podobno obljudena. Ostane samo tretja razlaga -mnogo manj pohujšljiva in veliko bolj prozaična - da bo treba še veeeeeliko vaje, preden bom lahko rekla, da znam igrati biljard. :)
Za odtenek bojše nama (meni, če sem čist poštena) je šel od rok pink-ponk. Če seveda izvzamemo tistih nekajkrat, ko nama je žogica z drugega nadstropja po svoje odskakljala v pritličje hotela (ampak zakaj pa imajo mizo na vrhu? Imeli bi jo v kleti pa amen! :))
Skratka: bilo je nadvse sladko, čeprav bolj kratko, tole najino počitnikovanje. Malce stresno bo jutri ob 7.25 spet stati pred tablo, zlasti zato, ker bo po pouku treba urediti še vse v zvezi s torkovim pustovanjem. In treba bo začeti spraševati, ker je konferenca čez dober teden (ko sem bila na drugi strani katedra, se mi je zdelo najbolj "frajersko" prav spraševanje in ocenjevanje. How not true! Vedno trikrat premislim, da ne dam komu preslabe ocene in dajem "še eno možnost", ko je kdo na enki - kar je precej dodatnega dela). Tako da pristanek v vsakdanjih obveznostih ne bo ravno mehak, bo pa vsaj hiter in (upam) neboleč. Nov teden, here I come!
Dobesedno. V petek nekaj po četrti. Na lepše. Tudi, kar se vremena tiče. Čeprav je tudi "na lepšem" (namreč v Moravskih toplicah) snežilo in deževalo. Ampak ne tako izdatno kot pri nas. Ravno toliko, da je škrebljanje dežja po oknu ustvarjalo prijetno uspavajočo zvočno kuliso, ki naju je zazibala v gloooobok spanec.
Vedno znova rada kam odidem. Poleg razloga, da rada potujem, je razlog še nekje drugje: sladkost vračanja med domače štiri stene. Home, sweet home! Običajno se spoh ne zavedamo razkošja svojega doma. Domačnosti občutka, da se najdemo med stenami in stvarmi, ki nas odražajo, v katerih so doživetja, spomini, občutki, navade. Ki so del nas samih. Zato s tem delom domačnosti z veseljem napolnimo hotelske sobe. Vsaj jaz. Všeč mi je občutek nedotaknjenosti in konfekcijskosti hotelskih sob, ko vanje prvič stopim in jih nato z velikim veseljem spremenim v začasno domovanje. Nekako jih posvojim za tisti čas, ko v njih bivam. Markiram jih s svojimi stvarmi in že se počutim bolj doma. Tako obvezno naložim razne kozmetične izdelke na vse mogoče police in poličke v kopalnici, odložim kaj na nočno omarico in na mizo; skratka povsod odložim kaj svojega. Tako nastane ob vsakem vračanju v sobo nek prijeten občutek, da prideš "domov". Nekako uniformiran (ker sobarice pač vsakodnevno spravijo sobo v več ali manj izvirno izhodiščno stanje), ampak vseeno.
Spomnim se, kako sem kot majhna deklica odhajala s kolonijo na morje. Za 14 dni, kar ravno ni bil mačji kašelj, ampak takrat nisem pogrešala doma, čeprav sem bila otrok. Kar mi je danes jasno - ker se pač nihče ne bi veselil vračanja v kreg in krog požrte bolečine. Ampak natančno se spomnim, kdaj sem tisto pravo domotožje začutila: ko smo šli na maturantski izlet v Španijo in sem sedela na obali ob morju. Ne toliko zaradi same sebe, ampak zato, ker je priajteljica s takim hrepenenjem govorila o domu in sobi in starših, da se je to razlilo še name. Tako sem si zaželela tudi sama domov. Na tihem sem upala, da bo slika "doma" drugača, ko bom prišla od nekod daleč. Da bo se bo kaj iz bog ve kakšnega razloga spremenilo v času moje odsotnosti. Ampak ko je avtobus ustavil na kolodvoru, je bil dovolj en ošvrk maminega in očetovega obraza, da sem se streznila: dom, v katerega sem se sama vračala, je bil nekaj povsem drugega od tistega, v katerega se je vračala prijateljica. In takoj sem si spet zaželela, da bi bila kje drugje.
Kakor koli - pravo veselje do prihajanja domov je prišlo šele zdaj, ko sva v tem najinem stanovanju. Šele tega dojemam kot dom. Tisti prejšnji naslov vedno bolj čutim kot nekaj hladnega in daljnega in čerpav razumem čudenje kolegic, ki me sprašujejo, kako to, da nič ne pogrešam doma, jim ne morem ustreči z lažjo, da ga. Enostavno ga ne. Živela sem za dan, ko sem odšla od tam. Verjamem, da je to težko razumeti nekomu, ki je bil doma zadovoljen. Ampak obstajajo tudi drugačne zgodbe. Tako je podobno žalostno (saj je pravzaprav žalostno, a ne?), da ne čutim neke grozne žalosti zaradi očeta. Sem zato slab človek? Bi se morala zaradi drugih, razadi bontona, zaradi pietete, pretvarjati, da me njegovo stanje blazno skrbi in boli? Težko to napišem, a človek težko čuti sočutje do nekoga, ki je obstajal v njegovem življenju samo kot neka abstraktna postavka. Sočutje niti ni prava beseda - sočustvujem vsekakor z njim, res pa je tudi, da nekje v sebi še vedno trdno verjamem, da bo premagal bolezen. Da se bo vrnil domov z enako energijo, pa najsi bo dobra ali slaba, in enako trmasto voljo do življenja, kot jo je imel vedno.
Pravkar napisanemu se reče digresija. Vzorčni primerek zastranitve, a naj bo, ker so mi te in podobne misli rojile po glavi med namakanjem v bazenu.
Počitnice, torej, Bila sem prijetno presenečena nad hotelom, v katerem sva stanovala. Tvegam reklamo? Tvegam. Hotel Vivat. Sicer še gradijo bazene in del hotela, ampak to, kar že stoji in obratuje, deluje prijazno, preprosto, urejeno in sproščujoče. In imeli so bilijard! Kar je zame osebno bilo veliko odkritje. Ne hotel z biljardom, ampak biljard sam. Ki sem ga pri svojih 20 + khm letih prvič odkrila (že farbam v vse mavrične barve, ampak pač nekatere stvari so šle mimo mene v bolj rosnih letih, kar pa ima tudi svoje prednosti, saj povsod najdem nekaj, česar še nisem počela). Biljard, skratka. Hm? I suck at pool. Kar se da razumeti (vsaj) na tri načine. :)
Prvi odpade vsaj v primeru minulega vikenda, ker je miza stala na vidnem mestu in so se mimo sprehajali otroci (btw - če človek prvič drži v roki palico za biljard in ga natančno opazuje nadebudni osemletnik, je sila težko spraviti pravo "kuglo" v pravo luknjo).
Drugi tudi, ker je pri bazenu situacija podobno obljudena. Ostane samo tretja razlaga -mnogo manj pohujšljiva in veliko bolj prozaična - da bo treba še veeeeeliko vaje, preden bom lahko rekla, da znam igrati biljard. :)
Za odtenek bojše nama (meni, če sem čist poštena) je šel od rok pink-ponk. Če seveda izvzamemo tistih nekajkrat, ko nama je žogica z drugega nadstropja po svoje odskakljala v pritličje hotela (ampak zakaj pa imajo mizo na vrhu? Imeli bi jo v kleti pa amen! :))
Skratka: bilo je nadvse sladko, čeprav bolj kratko, tole najino počitnikovanje. Malce stresno bo jutri ob 7.25 spet stati pred tablo, zlasti zato, ker bo po pouku treba urediti še vse v zvezi s torkovim pustovanjem. In treba bo začeti spraševati, ker je konferenca čez dober teden (ko sem bila na drugi strani katedra, se mi je zdelo najbolj "frajersko" prav spraševanje in ocenjevanje. How not true! Vedno trikrat premislim, da ne dam komu preslabe ocene in dajem "še eno možnost", ko je kdo na enki - kar je precej dodatnega dela). Tako da pristanek v vsakdanjih obveznostih ne bo ravno mehak, bo pa vsaj hiter in (upam) neboleč. Nov teden, here I come!
petek, februar 24, 2006
Playing mum - sequel
Včerajšnji počitniški dan je bil namenjen otrokom. Nečakoma in nečakinji. Ampak je podvig treniranja mojega potrpljenja uspel samo delno. Ker sem se namesto s tremi otroki ukvarjala z enim. In ugotovila, da je v primeru, ko gre za mojega razvajenega nečaka, enako (ali pa še bolj) naporno. Da ne bo pomote - imam ga rada, kot da je moj (navsezadnje sem bila prva poleg njegove mame, ki ga je previjala, hranila, čuvala, uspavala ipd., zaradi česar se še zdaj včasih zmoti in mi reče mama), ampak če me kaj spravlja na obrate, je to razvajenost. Grrrrr in mijav in hov hov in vsi ostali medmeti, ki izražajo neprijetno razpoloženje.
Resno razmišljam o tem, da bom pred načrtovanjem najinih otrok nekoga pisno pooblastila, da me bo postavil pod ledeno mrzel tuš takoj, ko jih bom začela razvajati. Največji hec je vedno v tem, da razvajenost udari na plan samo takrat, ko je zraven kdo od staršev, ki jo tolerira in podpira. Tako je bil včeraj miškolin ob meni ves dan priden, tudi obisk trgovine je minil b.p. Resda sem se prepuslušala Atomikov in Jana in Saške (kar pomeni, da znam vsa besedila na pamet, ha) in da sem najmanj ziljonkrat slišala "teta/mama/Alenka" to in ono, ampak vse je bilo super do trenutka, ko se je na dvorišču ustavil avto njegovih staršev. Potem pa odklop - otrok kot začaran. Norenje, skakanje, vse bi obrnil na glavo, vse bi naenkrat moralo biti po njegovem, vsi bi se morali ukvarjati samo z njim, pogovarjati se sploh ne bi smeli .....Halo?! Čudežna transformacija uspela na celi črti. Kakor koli - kdo ve, kaj vse bom sama delala narobe, ko bom vzgajala svoje otroke. In našega miškolina imam rada. In niti slučajno ne nameravam komu soliti pameti o vzgoji. Samo eno drobceno pripombo imam: ne ga tooooooooooolk razvajati in povijati v vato.
Zima - also sequel
Zjutraj nisem mogla verjeti, ko sem odprla oči in je bil nad mano sneg. Sneg! Spet! Jaz se ne grem več! Dost imam zime in mraza in megle in ledu in neščiščenih cest ter parkirišč pa rokavic in šalov in kap pa zime sploh! Sem omenila, da imam zime res DOST?!
Včerajšnji počitniški dan je bil namenjen otrokom. Nečakoma in nečakinji. Ampak je podvig treniranja mojega potrpljenja uspel samo delno. Ker sem se namesto s tremi otroki ukvarjala z enim. In ugotovila, da je v primeru, ko gre za mojega razvajenega nečaka, enako (ali pa še bolj) naporno. Da ne bo pomote - imam ga rada, kot da je moj (navsezadnje sem bila prva poleg njegove mame, ki ga je previjala, hranila, čuvala, uspavala ipd., zaradi česar se še zdaj včasih zmoti in mi reče mama), ampak če me kaj spravlja na obrate, je to razvajenost. Grrrrr in mijav in hov hov in vsi ostali medmeti, ki izražajo neprijetno razpoloženje.
Resno razmišljam o tem, da bom pred načrtovanjem najinih otrok nekoga pisno pooblastila, da me bo postavil pod ledeno mrzel tuš takoj, ko jih bom začela razvajati. Največji hec je vedno v tem, da razvajenost udari na plan samo takrat, ko je zraven kdo od staršev, ki jo tolerira in podpira. Tako je bil včeraj miškolin ob meni ves dan priden, tudi obisk trgovine je minil b.p. Resda sem se prepuslušala Atomikov in Jana in Saške (kar pomeni, da znam vsa besedila na pamet, ha) in da sem najmanj ziljonkrat slišala "teta/mama/Alenka" to in ono, ampak vse je bilo super do trenutka, ko se je na dvorišču ustavil avto njegovih staršev. Potem pa odklop - otrok kot začaran. Norenje, skakanje, vse bi obrnil na glavo, vse bi naenkrat moralo biti po njegovem, vsi bi se morali ukvarjati samo z njim, pogovarjati se sploh ne bi smeli .....Halo?! Čudežna transformacija uspela na celi črti. Kakor koli - kdo ve, kaj vse bom sama delala narobe, ko bom vzgajala svoje otroke. In našega miškolina imam rada. In niti slučajno ne nameravam komu soliti pameti o vzgoji. Samo eno drobceno pripombo imam: ne ga tooooooooooolk razvajati in povijati v vato.
Zima - also sequel
Zjutraj nisem mogla verjeti, ko sem odprla oči in je bil nad mano sneg. Sneg! Spet! Jaz se ne grem več! Dost imam zime in mraza in megle in ledu in neščiščenih cest ter parkirišč pa rokavic in šalov in kap pa zime sploh! Sem omenila, da imam zime res DOST?!
sobota, februar 11, 2006
Odvečnosti
Vsak dan izginjamo. In nekaj izgubljamo. Čas. Življenje. Energijo. Trenutke, ki bi jih lahko namenili čemu bistvenemu, a jih zapravimo za skrbi, službo, obveznosti, opravke ... In dnevi gredo mimo. Ne da bi sploh vedeli, kako dragocen je vsak sleheren dan, ki nam je dan. Da je zares darilo. Vsak se lahko namreč prevesi v začetek konca. Lahko pomeni prvega v nizu tistih, ki so še ostali. Ko človek recimo izve, da je neozdravljivo bolan. In je prognoza slaba. In se začenja boj. Boj s samim sabo, s časom in z boleznijo, za katero do dneva prej nisi niti dobro vedel oz. nanjo sploh nisi pomislil, ker se pač dogaja drugim. Potem pa potrka na tvojem naslovu. In zadene nekoga, ki se zdi enako "večen" kot si sam. Enega od staršev. Zavestno človek seveda ve, da so starši ljudje, kot vsi ostali. Da se starajo, zbolevajo in okrevajo, a na koncu vsekakor umrejo. A vse te kategorije so nekje blazno daleč. In ko se začno zares odvijati, je človek v šoku. Sem v šoku. Levkemija. Spet rak. Kaj še ni bilo dovolj?!?!?!
Včeraj smo samo jokali. Vsi. Kar me je vrglo še poleg izvida. Mogoče še bolj od njega. Da je jokal naš "očka". Da je jokala mama (ga ima po vsem tem res še rada?!?!?!?!?! Po 34 letih takega zakona, kot je njun? Ni to naravnost pravljično lep primer odvisnosti od odnosov?).
Nisem mogla v bolnico, ker me je preveč zadelo že brez tega. Še vedno sem v šoku. Kot da bi bila pod vplivom zelo močnega pomirjevala. Mogoče pa so se zmotili....Mogoče ni levkemija, ampak samo zelo slaba krvna slika. Mogoče...Mogoče...Mogoče...Groza. Vse sorte občutkov in misli se mi podi po glavi in ničesar pamtnega ne spravim iz sebe. Še vedno ne morem verjeti. In še kar upam, da so se zmotili...Groza... Zaradi vseh sprememb, ki jih to potegne za sabo. Zaradi možnosti smrtnega izida. Zato, ker ima človek samo enega očeta, ne glede na to, kakšen je....
edit: danes (petek, 17. 2.) sem se že malo pomirila..Stopila korak nazaj in pogledala na vse skupaj bolj objektivno. Kdor pozna moje življenje in mojega očeta, ve, kakšno je bilo naše družinsko življenje. Vse prej kot rožnato. Zadnja dva dneva se sprašujem, kako naj bi človek na mojem mestu sploh reagiral. Kako sploh lahko reagiram? Otrok, deklica, v meni je seveda (in očitno) žalostna. A drugo dejstvo je, da očeta v pravem pomenu besede nikoli nisem imela. Vedno mi je povzročal samo bolečine in razočaranja. In strah. In še več bolečin. Res je tudi, da če ne bi bil takšen, nikoli ne bi bila sama takšna, kot sem (i'm a surviver...). Tako da imam blazno mešane občutke. Tista zgolj v sledeh prisotna majhna deklica je še vedno v šoku. In tisto deklico boli (in bo bolelo), ko bo lahko samo opazovala vse spremljajoče pojave kemoterapije. Odrasla oseba pa ve, da ima vsak od nas v živlejnju določene preizkušnje. Ve, da se bi takoj jutri spet obnašal enako, kot se je pred diagnozo. In da bi gorje povzročal dalje, kot ga je vse življenje.
Čeprav bi bilo nedvomno veliko bolj boleče, če bi se bolezen (o kateri ni več dvoma) dogajala drugačnemu tipu očeta, bi bilo tudi bolj enostavno. Tako pa mi pred oči prihaja veliko podob strahu, ponižanj in bolečin, ki so povezane z njim. Mogoče je bolezen priložnost, da se sama naučim odpuščati, on pa se "odkupi" za vse slabo, kar je storil. A ne glede na slednje, mu želim, da premaga to bolezen. Da ne zapade v vegetativno stanje, ki bi poleg fizičnih bolečin nekomu njegovega kova povzročalo blazne duševne bolečine. Sicer pa je vedno bil trma trmasta, ki je dosegel, kar je hotel. Zato verjamem, da bo dosegel tudi umik oz. mirovanje bolezni. To želim. Njemu (predvsem in v prvi vrsti). Mami. In nenazadnje sebi.
Vsak dan izginjamo. In nekaj izgubljamo. Čas. Življenje. Energijo. Trenutke, ki bi jih lahko namenili čemu bistvenemu, a jih zapravimo za skrbi, službo, obveznosti, opravke ... In dnevi gredo mimo. Ne da bi sploh vedeli, kako dragocen je vsak sleheren dan, ki nam je dan. Da je zares darilo. Vsak se lahko namreč prevesi v začetek konca. Lahko pomeni prvega v nizu tistih, ki so še ostali. Ko človek recimo izve, da je neozdravljivo bolan. In je prognoza slaba. In se začenja boj. Boj s samim sabo, s časom in z boleznijo, za katero do dneva prej nisi niti dobro vedel oz. nanjo sploh nisi pomislil, ker se pač dogaja drugim. Potem pa potrka na tvojem naslovu. In zadene nekoga, ki se zdi enako "večen" kot si sam. Enega od staršev. Zavestno človek seveda ve, da so starši ljudje, kot vsi ostali. Da se starajo, zbolevajo in okrevajo, a na koncu vsekakor umrejo. A vse te kategorije so nekje blazno daleč. In ko se začno zares odvijati, je človek v šoku. Sem v šoku. Levkemija. Spet rak. Kaj še ni bilo dovolj?!?!?!
Včeraj smo samo jokali. Vsi. Kar me je vrglo še poleg izvida. Mogoče še bolj od njega. Da je jokal naš "očka". Da je jokala mama (ga ima po vsem tem res še rada?!?!?!?!?! Po 34 letih takega zakona, kot je njun? Ni to naravnost pravljično lep primer odvisnosti od odnosov?).
Nisem mogla v bolnico, ker me je preveč zadelo že brez tega. Še vedno sem v šoku. Kot da bi bila pod vplivom zelo močnega pomirjevala. Mogoče pa so se zmotili....Mogoče ni levkemija, ampak samo zelo slaba krvna slika. Mogoče...Mogoče...Mogoče...Groza. Vse sorte občutkov in misli se mi podi po glavi in ničesar pamtnega ne spravim iz sebe. Še vedno ne morem verjeti. In še kar upam, da so se zmotili...Groza... Zaradi vseh sprememb, ki jih to potegne za sabo. Zaradi možnosti smrtnega izida. Zato, ker ima človek samo enega očeta, ne glede na to, kakšen je....
edit: danes (petek, 17. 2.) sem se že malo pomirila..Stopila korak nazaj in pogledala na vse skupaj bolj objektivno. Kdor pozna moje življenje in mojega očeta, ve, kakšno je bilo naše družinsko življenje. Vse prej kot rožnato. Zadnja dva dneva se sprašujem, kako naj bi človek na mojem mestu sploh reagiral. Kako sploh lahko reagiram? Otrok, deklica, v meni je seveda (in očitno) žalostna. A drugo dejstvo je, da očeta v pravem pomenu besede nikoli nisem imela. Vedno mi je povzročal samo bolečine in razočaranja. In strah. In še več bolečin. Res je tudi, da če ne bi bil takšen, nikoli ne bi bila sama takšna, kot sem (i'm a surviver...). Tako da imam blazno mešane občutke. Tista zgolj v sledeh prisotna majhna deklica je še vedno v šoku. In tisto deklico boli (in bo bolelo), ko bo lahko samo opazovala vse spremljajoče pojave kemoterapije. Odrasla oseba pa ve, da ima vsak od nas v živlejnju določene preizkušnje. Ve, da se bi takoj jutri spet obnašal enako, kot se je pred diagnozo. In da bi gorje povzročal dalje, kot ga je vse življenje.
Čeprav bi bilo nedvomno veliko bolj boleče, če bi se bolezen (o kateri ni več dvoma) dogajala drugačnemu tipu očeta, bi bilo tudi bolj enostavno. Tako pa mi pred oči prihaja veliko podob strahu, ponižanj in bolečin, ki so povezane z njim. Mogoče je bolezen priložnost, da se sama naučim odpuščati, on pa se "odkupi" za vse slabo, kar je storil. A ne glede na slednje, mu želim, da premaga to bolezen. Da ne zapade v vegetativno stanje, ki bi poleg fizičnih bolečin nekomu njegovega kova povzročalo blazne duševne bolečine. Sicer pa je vedno bil trma trmasta, ki je dosegel, kar je hotel. Zato verjamem, da bo dosegel tudi umik oz. mirovanje bolezni. To želim. Njemu (predvsem in v prvi vrsti). Mami. In nenazadnje sebi.
petek, februar 10, 2006
Ljubi, ljubši, najljubšejši
Ne, zadnja zgornja beseda ni tipkarska napaka. Je elativ posebenga čustva, ki ga globoko in iskreno gojim do gospoda, ki me nikoli, ampak prav zares nikoli, ne pusti na cedilu. Murphyja, ja. In njegovih zakonov. Če je vse podvrženo teoriji kaosa, je gotovo teorija, ki se temu upira - namreč Murphy se s svojimi zakoni nikoli samemu sebi ne izneveri.
Klasični premeri so ponedeljkova jutra (danes je petek, vem, ja).
Ponedeljki torej.
Človek naravna uro. Pravzaprav dve. In vstane pravočasno. Gre od doma pravočasno. Seveda je na cesti najmanj gneča. Ali pa kar prometna. Če ne eno niti drugo, potem se pred njim vozi neki kriiiiiiiiiiistus, ki se boji lastne sence. Seveda je logično, da je v vsakem semaforiziranem križišču rdeča (očitno nekdo tam zgoraj ve, da je moja najljubša barva). In ko se človek pricijazi do službe (točen do sekunde, ampak z naspidiranimi živci) trči navsezgodaj - v koga? Točno, v ravnatelja! "A vi pa nimate pouka?" Khm.
Da sploh ne omenjam ponedeljkov, ko sva "slučajno" malo bolj pozna. Ker takrat je kot zanalašč na cesti guuuuuuuužva vse do Maribora.
Drug primer (ki bo mimogrede ostal meni nepojasnjen fenomen vsaj do konca tega življenja). Vrste. V trgovini. Pa na banki. Pa pri zdravniku. Ne gre (samo) za subjektivno dojemanje časa, ampak kako hudiča mi uspe, da se vedno (!!!) postavim v vrsto, ki se tik pred mano zaustavi, dokler se nisem v njej pojavila jaz, pa se je premikala hitreje od ostalih?
Dalje: dnevi, ko je na mojem urniku najmanj ur. Teoretično. Praktično pa takrat zboli vsaj ena kolegica, katera druga ima seminar&co, kar seveda pomeni, da moj urnik lepo izgleda samo na papirju. V praksi ga velikodušno inmočno presega bonus ur . In - seveda, saj govorimo o Murphyju - dobim za nadomeščanje najbolj nemogoč razred na šoli. (čisto mimogrede - zakaj pri hudiču nekateri učitelji težko priznajo, da so nekateri otroci nemogoči???? Saj niso naši, hudiča! Če je froc nevzgojen, ima problem on, ne jaz - dokler me njegova nevzgojenost ne moti pri delu. Je tudi to Murphy?)
Ali pa tale: v učilnici tej-in-tej naši otroci nekaj "naštimajo" tik pred mojo uro. Ali pa za njo. Skratka tako, da imam osebno veselje razčiščevati, kdo je skril kaktus, kdo je polomil stol in kdo je na tablo napisal ljubeče sporočilo eni od učiteljic (seveda niti slučajno - ah, kje pa! - ne meni).
Še bi se našlo takih primerov. Veeeeeeliko. In vsem je skupnih tistih nekaj potez: "če kaj lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo;"..."če lahko gre narobe več stvari, bo šla najprej narobe tista, ki napravi največ škode"..itd.....
Zatorej: ljubi moj Murphy, glede na to, da te taaaako dobro poznam, bi bilo mogoče dobro, da še komu drugemu daš priložnost, da te spozna. Če sem zlobna, tudi poznam kandidata(-tko) za to. :)))
Ne, zadnja zgornja beseda ni tipkarska napaka. Je elativ posebenga čustva, ki ga globoko in iskreno gojim do gospoda, ki me nikoli, ampak prav zares nikoli, ne pusti na cedilu. Murphyja, ja. In njegovih zakonov. Če je vse podvrženo teoriji kaosa, je gotovo teorija, ki se temu upira - namreč Murphy se s svojimi zakoni nikoli samemu sebi ne izneveri.
Klasični premeri so ponedeljkova jutra (danes je petek, vem, ja).
Ponedeljki torej.
Človek naravna uro. Pravzaprav dve. In vstane pravočasno. Gre od doma pravočasno. Seveda je na cesti najmanj gneča. Ali pa kar prometna. Če ne eno niti drugo, potem se pred njim vozi neki kriiiiiiiiiiistus, ki se boji lastne sence. Seveda je logično, da je v vsakem semaforiziranem križišču rdeča (očitno nekdo tam zgoraj ve, da je moja najljubša barva). In ko se človek pricijazi do službe (točen do sekunde, ampak z naspidiranimi živci) trči navsezgodaj - v koga? Točno, v ravnatelja! "A vi pa nimate pouka?" Khm.
Da sploh ne omenjam ponedeljkov, ko sva "slučajno" malo bolj pozna. Ker takrat je kot zanalašč na cesti guuuuuuuužva vse do Maribora.
Drug primer (ki bo mimogrede ostal meni nepojasnjen fenomen vsaj do konca tega življenja). Vrste. V trgovini. Pa na banki. Pa pri zdravniku. Ne gre (samo) za subjektivno dojemanje časa, ampak kako hudiča mi uspe, da se vedno (!!!) postavim v vrsto, ki se tik pred mano zaustavi, dokler se nisem v njej pojavila jaz, pa se je premikala hitreje od ostalih?
Dalje: dnevi, ko je na mojem urniku najmanj ur. Teoretično. Praktično pa takrat zboli vsaj ena kolegica, katera druga ima seminar&co, kar seveda pomeni, da moj urnik lepo izgleda samo na papirju. V praksi ga velikodušno inmočno presega bonus ur . In - seveda, saj govorimo o Murphyju - dobim za nadomeščanje najbolj nemogoč razred na šoli. (čisto mimogrede - zakaj pri hudiču nekateri učitelji težko priznajo, da so nekateri otroci nemogoči???? Saj niso naši, hudiča! Če je froc nevzgojen, ima problem on, ne jaz - dokler me njegova nevzgojenost ne moti pri delu. Je tudi to Murphy?)
Ali pa tale: v učilnici tej-in-tej naši otroci nekaj "naštimajo" tik pred mojo uro. Ali pa za njo. Skratka tako, da imam osebno veselje razčiščevati, kdo je skril kaktus, kdo je polomil stol in kdo je na tablo napisal ljubeče sporočilo eni od učiteljic (seveda niti slučajno - ah, kje pa! - ne meni).
Še bi se našlo takih primerov. Veeeeeeliko. In vsem je skupnih tistih nekaj potez: "če kaj lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo;"..."če lahko gre narobe več stvari, bo šla najprej narobe tista, ki napravi največ škode"..itd.....
Zatorej: ljubi moj Murphy, glede na to, da te taaaako dobro poznam, bi bilo mogoče dobro, da še komu drugemu daš priložnost, da te spozna. Če sem zlobna, tudi poznam kandidata(-tko) za to. :)))
Veselje do igranja
Ljudje smo igriva bitja. Igramo se lahko z igračami. Živalmi. Ljudmi. Sami s seboj. Z mislimi in načrti. Idejami. S sanjami. Z željami. Z življenjem.
In igramo se lahko z besedami. "Življenje niso le besede" Slogan neke reklamne akcije izpred nekaj let. Res ne. A so tudi besede. Življenje se napaja iz njih, se z njimi vzdržuje, raziskuje in nenazadnje - igra.
Besede. Sosledje urejenih in torej smiselnih črk kot pisna podoba glasov. A vendar so včasih nesmiselne. Nelogične. Neumne. In čez čas se izkaže, da tudi odvečne.
Lahko so izrečene.
Napisane.
Slišane. Preslišane.
Prebrane.
Resnične ali ne.
Lahko človeka z nevidimi sponami priklenejo nase, da ne more več od njih. Z njimi dosežemo vse. Ali pa nič. Lahko jih strnemo v misli, ki poženejo kri po žilah. Dvigajo lase. Primamijo v oči solze. Ali pa zlomijo srce. Slednje so najbolj tihe. Skoraj neopazne. Takšne, da jih oko ali uho niti ne zaznata dobro, ampak udarijo naravnost ob bobnič srca. In potem oooooooooodmevaaaaaajooooooo.
Lahko se prelijemo vanje, zlijemo z njimi in z brezdotičnim dotikom pobožamo nekoga onstran njih. Na drugi strani. Nekoga v včeraj, jutri, tukaj in zdaj. Lahko z njimi slečemo svojo kožo in se pod njihovo težo pribijemo na nevdini oltar darovanja ljubezni, življenja, smisla. Lahko jih komu le posodimo in jih potem z obrestmi terjamo nazaj. Lahko jih tudi nikoli ne izrečemo. Jih pa čutimo. In pustimo vetru, da jih s svojim šepetom razlaga pravim ušesom.
Ljudje smo igriva bitja. Igramo se lahko z igračami. Živalmi. Ljudmi. Sami s seboj. Z mislimi in načrti. Idejami. S sanjami. Z željami. Z življenjem.
In igramo se lahko z besedami. "Življenje niso le besede" Slogan neke reklamne akcije izpred nekaj let. Res ne. A so tudi besede. Življenje se napaja iz njih, se z njimi vzdržuje, raziskuje in nenazadnje - igra.
Besede. Sosledje urejenih in torej smiselnih črk kot pisna podoba glasov. A vendar so včasih nesmiselne. Nelogične. Neumne. In čez čas se izkaže, da tudi odvečne.
Lahko so izrečene.
Napisane.
Slišane. Preslišane.
Prebrane.
Resnične ali ne.
Lahko človeka z nevidimi sponami priklenejo nase, da ne more več od njih. Z njimi dosežemo vse. Ali pa nič. Lahko jih strnemo v misli, ki poženejo kri po žilah. Dvigajo lase. Primamijo v oči solze. Ali pa zlomijo srce. Slednje so najbolj tihe. Skoraj neopazne. Takšne, da jih oko ali uho niti ne zaznata dobro, ampak udarijo naravnost ob bobnič srca. In potem oooooooooodmevaaaaaajooooooo.
Lahko se prelijemo vanje, zlijemo z njimi in z brezdotičnim dotikom pobožamo nekoga onstran njih. Na drugi strani. Nekoga v včeraj, jutri, tukaj in zdaj. Lahko z njimi slečemo svojo kožo in se pod njihovo težo pribijemo na nevdini oltar darovanja ljubezni, življenja, smisla. Lahko jih komu le posodimo in jih potem z obrestmi terjamo nazaj. Lahko jih tudi nikoli ne izrečemo. Jih pa čutimo. In pustimo vetru, da jih s svojim šepetom razlaga pravim ušesom.
ponedeljek, februar 06, 2006
Nedelja - družinski dan?
Včeraj bila po doooooooolgem (in če sem cinična - še vedno prekratkem) času spet v cerkvi. Vzrok? Krst sestričinega otroka. Kar je za starše lep dogodek. Če so verni in jim blagoslov cerkve pač toliko pomeni. In očitno je vse več takih, ki jim to pomeni veliko. Ker je bila cerkev v nedeljo dopoldne ob 11.00 polna. Čeprav je zunaj sijalo sonce. In je bil dan lep, da bi človek ugriznil vanj. In bi torej lahko ljudje, ki jim družina že toliko pomeni, počeli s to svojo ljubljeno družino kaj takega, od česar bi vsi udeleženi kaj imeli. Tako pa je bilo v cerkvi veliko (kot rečeno je bila skoraj polna, in to stolnica, in to na povsem običajno nedeljo) mladih družin z majhnimi otroki. Le-tem je gotovo polsušanje pridige o tem, kako si je treba vzeti čas za molitev, kako je treba pri molitvi aktivno sodelovati in peti cerkvene pesmi, čeprav človek nima posluha, ter o tem, kako se je tudi Jezusu vedno nekam mudilo (dobra aktualizacija biblijskih zgodb, ni kaj!) ostalo bolj v spominu, kot če bi s starši skakali nekje po snegu, se sankali, smučali ali enostavno zgolj opazovali ledene kristale na ribniku v parku ter zraven še krmili premražene ptice. Nedvomno. Samo, da si zapomnijo temeljno sporočilo matere cerkve in odrastejo v dobre kristjanje, živeče po zapovedi ora et labora. Če župnik to ponovi trikrat, ni vrag, da si ne bi vsaj nekaj ovčic to zapomnilo.Očitno so gospodje v črnem dosegli svoj namen. Število ovčk narašča. In kar je še bolj bistveno - narašča tisti kupček daritev, ki jih cerkev med vsako mašo pobira. Temeljni paradoks se mi je od nekdaj zdela ta gonja cerkve, kako je Bog tisti, ki nas kliče, ki nas hoče, ki nam želi le dobro. Lepo vas prosim! Bog ne potrebuje nikogar! Če že kdo, potrebuje človek Boga. Predvsem pa je Cerkev tista, ki potrebuje vernike. Iz očitnih razlogov.
Po krstu srečanje s sestričnami in z bratranci, ki jih že dolgo nisem videla. Predolgo. In je torej včerajšnji popoldan, preživet na sončnem hribu nad Kungoto, le dosegel svoj namen. Namreč, da smo rekli kakšno o tem, kako teče življenje. Se nasmejali. Se preprosto začutili. Dali nedelji (če je že poseben dan) družinski pečat brez hipokrizije, ki jo v ta pridevnik integrira cerkev.
Zvečer me je spet presenetil moj ljubljeni. Murphy. Najdražji. Že med vožnjo domov sem z nekim čudnim občutkom (inuticija) razmišljala o tem, kako BI bilo, ČE BI lahko danes odšla domov po urniku. Torej ob 10.10. In ekola: osrečili so me z nadomeščanjem. Tako bom spet v šoli od 7.25 do 16.00. Za tiste, ki ne delajo v šolstvu, se to mogoče ne zdi nič nenavadnega. A 8 pedagoških ur je nekaj drugega kot 8 nepedagoških. Tako spet komaj čakam na petek, da bom izžeta kot pomaranča po divji zabavi na ožemalniku padla v posteljo in se regenerirala do sobote zvečer. Vsaj.
Včeraj bila po doooooooolgem (in če sem cinična - še vedno prekratkem) času spet v cerkvi. Vzrok? Krst sestričinega otroka. Kar je za starše lep dogodek. Če so verni in jim blagoslov cerkve pač toliko pomeni. In očitno je vse več takih, ki jim to pomeni veliko. Ker je bila cerkev v nedeljo dopoldne ob 11.00 polna. Čeprav je zunaj sijalo sonce. In je bil dan lep, da bi človek ugriznil vanj. In bi torej lahko ljudje, ki jim družina že toliko pomeni, počeli s to svojo ljubljeno družino kaj takega, od česar bi vsi udeleženi kaj imeli. Tako pa je bilo v cerkvi veliko (kot rečeno je bila skoraj polna, in to stolnica, in to na povsem običajno nedeljo) mladih družin z majhnimi otroki. Le-tem je gotovo polsušanje pridige o tem, kako si je treba vzeti čas za molitev, kako je treba pri molitvi aktivno sodelovati in peti cerkvene pesmi, čeprav človek nima posluha, ter o tem, kako se je tudi Jezusu vedno nekam mudilo (dobra aktualizacija biblijskih zgodb, ni kaj!) ostalo bolj v spominu, kot če bi s starši skakali nekje po snegu, se sankali, smučali ali enostavno zgolj opazovali ledene kristale na ribniku v parku ter zraven še krmili premražene ptice. Nedvomno. Samo, da si zapomnijo temeljno sporočilo matere cerkve in odrastejo v dobre kristjanje, živeče po zapovedi ora et labora. Če župnik to ponovi trikrat, ni vrag, da si ne bi vsaj nekaj ovčic to zapomnilo.Očitno so gospodje v črnem dosegli svoj namen. Število ovčk narašča. In kar je še bolj bistveno - narašča tisti kupček daritev, ki jih cerkev med vsako mašo pobira. Temeljni paradoks se mi je od nekdaj zdela ta gonja cerkve, kako je Bog tisti, ki nas kliče, ki nas hoče, ki nam želi le dobro. Lepo vas prosim! Bog ne potrebuje nikogar! Če že kdo, potrebuje človek Boga. Predvsem pa je Cerkev tista, ki potrebuje vernike. Iz očitnih razlogov.
Po krstu srečanje s sestričnami in z bratranci, ki jih že dolgo nisem videla. Predolgo. In je torej včerajšnji popoldan, preživet na sončnem hribu nad Kungoto, le dosegel svoj namen. Namreč, da smo rekli kakšno o tem, kako teče življenje. Se nasmejali. Se preprosto začutili. Dali nedelji (če je že poseben dan) družinski pečat brez hipokrizije, ki jo v ta pridevnik integrira cerkev.
Zvečer me je spet presenetil moj ljubljeni. Murphy. Najdražji. Že med vožnjo domov sem z nekim čudnim občutkom (inuticija) razmišljala o tem, kako BI bilo, ČE BI lahko danes odšla domov po urniku. Torej ob 10.10. In ekola: osrečili so me z nadomeščanjem. Tako bom spet v šoli od 7.25 do 16.00. Za tiste, ki ne delajo v šolstvu, se to mogoče ne zdi nič nenavadnega. A 8 pedagoških ur je nekaj drugega kot 8 nepedagoških. Tako spet komaj čakam na petek, da bom izžeta kot pomaranča po divji zabavi na ožemalniku padla v posteljo in se regenerirala do sobote zvečer. Vsaj.
nedelja, februar 05, 2006
Tabuji
Po petkovem otroškem parlamentu končno toliko zajela sapo, da lahko uredim misli o vsem, o čemer se je tam debatiralo.
Najprej (just for the record): v šolski parlament sem letos padla, kot bi priletela naravnost z Marsa (kar se zgodi, če človek ne zna reči "ne"). Pojma nisem imela, kako sploh vsa zadeva izgleda (konkretno, seveda - formalno, pravno in glede vseh (ne)mogočih pravilnikov sem vedela, za kaj gre). Pa pustimo zdaj to.
V petek zjutraj torej naložim naše "parlamentarce" v avto in gremo lepo v Pekre (kraj mladosti moje, ha!). Ni se mi sanjalo, kako vsa stvar poteka, torej sem že noč pred tem sanjala, kako se osmešim, ker naredim nekaj blazno pametnega. (sploh zadnje čase pogosto sanjam šolo - se vidi, da sem čist preeeeeeeeeeveč tam).
Torej: sama ideja (otroškega) parlamenta sploh ni slaba. Če drugega ne zato, ker imajo otroci možnost, da se srečajo, spoznavajo, izmenjajo izkušnje in imajo priložnost, da so glavni (če seveda odmislimo, da se nekaterim vedno zdi, da so glavni in lahko igrajo po nekih svojih pravilih). No, ko človek (učenec) stoji pred avditorijem in mora predstaviti svoje mnenje (ter mnenje svoje šole), gleda ga 100 ljudi, obenem pa ga snema TV-kamera, je zadeva drugačna. Bolj resna. In odgovorna. In če tovrstne akcije pomagajo vsaj odstotku otrok, ki to zares potrebujejo, so dosegle namen. Letošnja tema so bili namreč tabuji. Prepovedane stvari. In zanimivo je, da jih imajo otroci kljub poplavi informacij veliko. Preveč. Ob čemer mi je bila osebno sila všeč misel enega dečka (kaki šesti, mogoče sedmi razred devetletke), ki je svoje razmišljanje strnil v retorično vprašaja: "je z napredkom res manj tabujev in predsodkov? Si to res upamo trditi?" OK, če zanemaimo, da so bile mogoče to misli njegovega mentorja, je razmišljanje vseeno naravnano v pravo smer. Zakaj res nimamo manj predsodkov in tabujev, ko smo vsestransko tako napredni? Tabuji so bili vendar značilni za prvotne, "primitivne" civilizacije. Kaj smo torej mi? Zanimivo in tudi zgovorno je, da se večini otrok zdijo tabuji zelo podobe reči: nasilje (v družini in šoli), odvisnosti in velik tabu - spolnost in vse, kar je z njo povezano. Se o tem res premalo govori (na šolski ravni, seveda), da otroci to začutijo kot tabuje, kot nekaj, o čemer je bolje molčati?
Kakor koli - ognjeni krst sem preživela in za drugo leto že imam nekaj idej o tem, kako bo naša šola bolj a(tra)ktivno sodelovala.
Po petkovem otroškem parlamentu končno toliko zajela sapo, da lahko uredim misli o vsem, o čemer se je tam debatiralo.
Najprej (just for the record): v šolski parlament sem letos padla, kot bi priletela naravnost z Marsa (kar se zgodi, če človek ne zna reči "ne"). Pojma nisem imela, kako sploh vsa zadeva izgleda (konkretno, seveda - formalno, pravno in glede vseh (ne)mogočih pravilnikov sem vedela, za kaj gre). Pa pustimo zdaj to.
V petek zjutraj torej naložim naše "parlamentarce" v avto in gremo lepo v Pekre (kraj mladosti moje, ha!). Ni se mi sanjalo, kako vsa stvar poteka, torej sem že noč pred tem sanjala, kako se osmešim, ker naredim nekaj blazno pametnega. (sploh zadnje čase pogosto sanjam šolo - se vidi, da sem čist preeeeeeeeeeveč tam).
Torej: sama ideja (otroškega) parlamenta sploh ni slaba. Če drugega ne zato, ker imajo otroci možnost, da se srečajo, spoznavajo, izmenjajo izkušnje in imajo priložnost, da so glavni (če seveda odmislimo, da se nekaterim vedno zdi, da so glavni in lahko igrajo po nekih svojih pravilih). No, ko človek (učenec) stoji pred avditorijem in mora predstaviti svoje mnenje (ter mnenje svoje šole), gleda ga 100 ljudi, obenem pa ga snema TV-kamera, je zadeva drugačna. Bolj resna. In odgovorna. In če tovrstne akcije pomagajo vsaj odstotku otrok, ki to zares potrebujejo, so dosegle namen. Letošnja tema so bili namreč tabuji. Prepovedane stvari. In zanimivo je, da jih imajo otroci kljub poplavi informacij veliko. Preveč. Ob čemer mi je bila osebno sila všeč misel enega dečka (kaki šesti, mogoče sedmi razred devetletke), ki je svoje razmišljanje strnil v retorično vprašaja: "je z napredkom res manj tabujev in predsodkov? Si to res upamo trditi?" OK, če zanemaimo, da so bile mogoče to misli njegovega mentorja, je razmišljanje vseeno naravnano v pravo smer. Zakaj res nimamo manj predsodkov in tabujev, ko smo vsestransko tako napredni? Tabuji so bili vendar značilni za prvotne, "primitivne" civilizacije. Kaj smo torej mi? Zanimivo in tudi zgovorno je, da se večini otrok zdijo tabuji zelo podobe reči: nasilje (v družini in šoli), odvisnosti in velik tabu - spolnost in vse, kar je z njo povezano. Se o tem res premalo govori (na šolski ravni, seveda), da otroci to začutijo kot tabuje, kot nekaj, o čemer je bolje molčati?
Kakor koli - ognjeni krst sem preživela in za drugo leto že imam nekaj idej o tem, kako bo naša šola bolj a(tra)ktivno sodelovala.
Naročite se na:
Objave (Atom)