Ena iz naftalina)

...zgodbica namreč. Ko si človek kdaj vzame čas in pobsrka po xyz-datotekah, ki jih ima shranjenih na račualniku, in celo odpre kakšno mapo s čudno poetičnim naslovom, se zna zgoditi, da je sam nad seboj presenečen. Kot sem bila jaz, ko sem po dolgem času odkrila pričujočo zgodbico. Ki je samo zgodbica. Fikcija. Ampak moja fikcija, zrasla na mojem zelniku. In mogoče gre zgolj za pomanjkanje samokritike, vendar mislim, da sploh ni tako slaba. Ali pač?


Trenutek neke ljubezni

Rjavkasto-zeleno zveneče popoldne zgodnje pomladi. Voziva se nekam iz mesta. Ne vem natančno, kam. Ni pomembno, le da je on z mano. ON, moški. Moj moški. Vsaj ta dan samo moj moški. Čutim, da ga bom odkrivala kot prva ženska. Vsi dotiki od prej, od včeraj, od vsakogar, ki niso jaz in on, bodo zabrisani, vsi vzdihljaji pozabljeni, vsi poljubi pogašeni z novo strastjo. Skozi odprto svtomobilsko okno se tihotapi tista prijazna južna sapica, ki diši po novih začetkih. Diši po soncu in pomladi. Narahlo nama mrši lase in se plazi čez najine prepletene prste; tako se vsi božamo: jaz njega, on mene, nebo nad nama naju oba. Brez besede pogledujeva drug proti drugemu z zadržanim nasmeškom v očeh: "Sva res tukaj ali je vse le privid?" Res sva tam, na tisti cesti, v tistem avtu, s tisto brstečo pomladjo okoli naju in s tistim ognjem v nama. Ne poznava se ne dolgo ne dobro, a se vendar zdi kot vse življenje. Zaupam mu. Ker me je pogledal kot me je. Ker se me je dotaknil, kot se me je. Zaradi besed, ki jih ni izrekel. Nobenih obljub. Nobenih včeraj niti jutri. Le danes, tukaj in zdaj. Ta trenutek je vse, kar imava. Ima kdo sploh lahko več? Njegovi prsti se izmotajo iz mojih (strah: zakaj se me noče več dotikati?), a le zato, da se lahko izgubijo v mojih laseh. Njegovi prsti nekaj vztrajno pripovedujejo moji koži in moja koža - neverjetno, kot se sliši - prav vse razume. Vpija njegove dotike kot kosi bele vate vpijajo kri.
Kasneje soba v pritljičju neke hiše. Kovana postelja pred rahlo priprtimi vrati na teraso. Topli vetrc (mogoče tisti iz avta?) se plazi pod zaveso in njeni kačasti gibi mečejo sence na pokrajinsko sliko na steni, na mizo in na par na postelji. Klečiva na postelji z obrazom drug proti drugemu. Še vedno se čisto nalahno, tipaje dotikava. Počasi odkrivava drug drugega, da ne pokvariva trenutka. Čutim njegovo sapo na čelu, v laseh, na tilniku, na razporku bluze, skozi katero vre vročina mojih prsi. Z ustnicami in nosom drsam čez njegovo kožo, ki diši po kolonjski, po svežem zraku zunaj in - po moškem. Moj obraz vzame v dlani in ga opazuje čisto od blizu. Gledam ga v oči in vidim globlje od njih. Poljubiva se. Počasi. Z občutkom. Nikamor se ne mudi. Čas bo počakal. Tokrat bo moral počakati. Čez glavo mu potegnem pulover in majico in ga pobožam po vratu. Tik nad ključnico ima majhno vdolbinico, kjer je njegova koža čisto mehka, nežna kot puh in skoraj prosojna. Čutiva, kako se med nama ustvarja vedno močnejši magnetizem. Slači mi bluzo in z obema rokama zaobjame okrogline mojih prsi. Svetloba naju slači še bolj kot se sama, a mi ni niti najmanj nerodno. Hočem, da me vidi takšno, kot sem.
Poljubi me na bradavice, ki trde na vrhu napetih prsi željno čakajo njegov dotik. Zadrhtim po vsem telesu. Ne odneha, ampak me poljublja vse niže: po trebuhu, mimo pričakujočega mednožja po notranji strani stegen in spet nazaj do roba spodnjic, ki jih imam še vedno na sebi. Odpenjam mu pas in gumb na hlačah ter počasi odpiram zadrgo. Kot bi odpirala darilo, mu počasi in previdno potegnem hlače h kolenom in še niže. Ne dotaknem se njegove moškosti, še pogledam je ne, čeprav me od želje po tem ščemi na dnu medenice. Toliko je oddaljen od mene, da se le z vrhom penisa dotika mojega trebuha in vročine pod njim. Poljubiva se; nič več zadržano in previdno, ampak hlastno, divje in lačno - kot bi bil poljub prvi požirek vode po mesecih suše. Njegov jezik se prepleta z mojim in vedno glasnejši stoki napolnjujejo prostor. Divje me potegne k sebi in spojiva se v objem, ki niti vetru ne dopušča, da bi zdrsil skozi. Z rokami me za zadnjico potegne k sebi, da čutim vsak milimeter njegovega telesa in njegove pulzirajoče trdote, ki se vedno bolj odločno zadeva obme. Z roko končno seže za rob hlačk in zaječim od ugodja. Leževa na posteljo, končno gola, vsa zasopla, z naježeno kožo, z rdečimi biseri strasti na ustnicah in odprto rano poželenja med nogami. Njegove roke me še kar naprej ljubkujejo: moja ramena, moje prsi, trebuh, noge, mednožje. Z enako predanostjo moje roke božajo njega: njegove rame, njegove prsi, trebuh, noge, mednožje. Dajeva in jemljeva se z enako lakoto.
Končno, po bičanju in božanju s poljubi in z dotiki, počasi, lahno kot poletni dež, leže name. Zdrsne vame. Z rahlim stokom. Z olajšanjem. Z občutkom, kot bi to počel vsak dan. Kot da bo to počel vsak dan do konca življenja. S svojim telesom razpira moje kot oster nož zrel in sočen sadež. Ves je v meni, a to ni dovolj. Še bolj ga hočem. Vsega ga hočem; ga obejti, potegniti vase, popiti, posrkati, ga utopiti v svojih globinah, ga pripraviti do ječanja od nevdržnega užitka, izgoreti z njim v pepel, po katerem ni ničesar več, razen novega začetka. Nisva več ločeni telesi, nisva več moški in ženska; sva eno samo telo, ki se dviguje in spušča, zaganja in ustavlja, ječi in prosi, ki se rojeva in umira, daje in sprejema, se razpira in vtika, ki se konča tam, kjer se začenja. Vedno glasnejša sva, vedno bolj zahtevna in prvinska, Nekje v srži maternice čutim, kako se njegova trdota vse globlje in globlje premike v meni in me izstreli v orgazmično orbito. Ni mi dovolj. Hočem še. In on tudi. Umaknem se in ga vzamem v usta. Hočem čutiti svoj okus na njem. Hočem njega, oblečenega vame. Čutim, kako mi pod jezikom trza razdražena in vroča glavica njegovega lepega kurca: kot razdražena živalca, ujeta za ograjo mojih zob. Porine me na posteljo in ga odločno zapiči vame. In se ne ustavlja, dokler z dolgim, trgajočim krčem in pridušenim stokom ne izbirzga svojega dišečega semena v mojo razbeljeno notranjost. Ko začutim, kako mu v orgazmu trza kurec, ga še bolj stisnem v sebi in kmalu njegov orgazem s seboj odnese še mene ...
Mrači se, ko se bojno polje ljubezni (Je to ljubezen? Je lahko kaj drugega bolj podobnega ljubezni?) po mnogih variacijah jemanja in dajanja, počasi umirja. Leživa drug ob drugem, s prepletenimi nogami, z roko v roki. Besede visijo v zraku skupaj z umirajočim dnem, a so odveč. Ve, da se je zapisal vame. Vem, da sem se zapisala vanj. In če je ta trenutek vse, kar imava, je dovolj za eno življenja.
Četudi ne skupaj.

ps: zgodba je zgolj fikcija....na celi črti....in mogoče (najverjetneje; skoraj 100%) bo nastala še kakšna...

Nadure ali kako videti zvezde

Če bi mi kdo pred letom ali celo pred pol leta rekel, da bom kdaj odhajala iz službe (torej šole) ob 20.15, ko ni tam žive duše več (razen čistilk), bi rekla, da lepo sanja. Sploh zato, ker so mi zelo k srcu prirasle besede moje nekdanje mentorice, ki je rekla, naj nikar ne ponavljam njenih napak - preveč "požrtvovalnega" (al pa zagnanega al kakor koli bi temu rekli) dela za šolo. Očitno je tako kot z likanjem posteljnine: dokler ni delo tvoje, da ga opraviš, se zdi nepotrebno, potem pa se vse spremeni.
Včeraj sem torej strašila po opusteli šoli. Ki je čudna stavba, ko v njej ni otrok. Prazna. Tiiiiiha. Negibna. In nekako revna. Se ji vidi, čemu služi in čemu je namenjena. Delo, ki sva si ga s kolegico zastavili, sva neredili. Ob pomoči najinega "šefa" sva celo vse pravočasno in "po reglcih" oddali. Sedaj pa čakanje na rezultat. Bomo videli, kaj bo.
Po prihodu domov me je čakalo še sestavljanje testa. Preden sem dejansko postala to, kar sem (namreč prof. oz. prosto po načih učencih "učit'lca"), se mi je zdelo, da mora biti to nekaj najboljšega - sestavljanje testov, popravljanje in ocenjevanje spisov ipd. Zdaj .... Je dobro to, da se človek v tem zverzira. In gredo zadeve vedno hitreje. Sicer pa je to kar naporno, če hočeš, da je test vsaj približno zanimiv, da upošteva različne zmogljivosti učencev ter podobne zadeve. Tudi ta zadeva skratka urejena. Zdaj me čaka "samo" še popravljanje vsega skupaj. Se že veselim...(tako zelo ne)...
Sicer me je včerajšnje delo (recimo) pozno v noč - do polnoči in čez - ter današnje zgodnje vstajanje čisto povozilo. Če k temu dodam še učinek, ki ga ima name "sekiranje" zato, ker mora biti vse 110% dobro narejeo, potem je rezultat ena precej utrujena učiteljica, ki gre spat sredi popoldneva in je zmanjka kot ubite za 3 ure. Kaj se je dogajalo vmes, ne vem, a hiša še stoji, stroj je opral perilo, palčki so čudežno pospravili posodo in ko sem odprla oči, se je naravnost nad mojo glavo bleščalo na desetine zvezd (prednost strešnega okna). Pogled, ki je blagodejen iz več kot le enega razloga.
Prvič: zadnjič poslušala oz. gledala na televiziji, da zaradi (svetlobnega) onesnaženja v Ljubljani ni mogoče videti več kot 50 zvezd - pa še za to mora človek imeti menda srečo.
Pri nas v "rovtah" je zadeva povsem drugačna; ko kdaj pozno zvečer tavam okrog hiše in pogledam gor, je kot bi pogledala skozi drobno razpokico časa naravnost v vesolje, kjer se od nekdaj in za vedno blešči na stotine zvezd. Neskončne drobne srebrne praske na brezmadežno črni ponjavi neba....
V takih in podobnih trenutkih sem zares (skoraj otipljivo) srečna, da živim tukaj, kjer živim - navidezno daleč od vsega hrupa, umazanije, gneže, vrveža in prometa.
Pogled v nebo pa imam rada še iz enega razloga: občutka majhnosti, ki me nekako odrešujoče objame vsakič, ko se ozrem tja gor. Hvaležnost, da sem del te popolnosti. Mir, ker jo vidim in jo lahko čutim. Ob vsem tem se zazdijo vse moje notranje galaksije tako drobcene in neznatne, tako trivialne in neopazne, da se temu vedno nasmehnem. Res smo zvezdni prah. In včasih kaj tega našega prahu zdrsne še na koga drugega. Potem so naše srčne razdalje še krajše.

Stressed out

Danes je eden tistih dni, ko bi se človek (torej moja malenkost) skril pod odejo in počakal, da se zadeve umirijo. Ni veliko takih dnevov, a ko pridejo, me konkretno povozijo. Spet je razlog seveda moj perfekcionizem. Če nakaj ni narejeno v nulo dobro, boljše, da tistega sploh ni. In ko se tak sistem popolnosti zruši, se zruši še delček mene. Namreč tisti delček, ki misli, da zmorem vse. In to popolno. Groza. Ker se to včasih ne izide. In zdaj v jok pa na drevo! Šala. Nekako moram preživeti tale januar in februar, da bo potem spet malce bolj normalno življenje.
Zdaj pa mi ne preostane drugega, kot da si nažgem kakšno "motivacijsko" pesem, odklopim zunanji svet in se zagrizem v delo, ki me čaka. Ki je poleg vsega neplačano. (Navidezno) neopazno. O koristnosti pa raje sploh ne bom razmišljala.

Sem že omenila, da sem danes uboooooooogi stvor?
:))))

Zvezdni prah

"Imam grd značaj in lepo postavo. In kot vsako jutro, tik preden odprem oči, se zahvalim usodi, ker sem takšna, kot sem. In kot vsako jutro se veselim svojih odlik. /.../
Imam dober značaj in grdo postavo. A prisegam pri vsem, kar mi je sveto - pri moji l'orealovi krtači za kožo na obrazu, pri babici Amelii Tschuppik in moji dvijni zgoščenki Whitney Houston - da se bom spremenila. Da, spremenila se bom."
(iz Srce v Peklu by Ildiko von Kurthy).

Zakaj zgornji citat? Nimam naštetih rekvizitov, ki bi mi bili sveti, W. Houston ne poslušam, moja pokojna babaica ni bila Amelija, tisto mantro, da se bom spremenila pa sem nekako nehala ponavljati. A ena od obeh trditev nesporno velja zame. Katera? Prva? Nope - moje proporcije so zavidanja ali pohvale vredne samo z izdatno mero optimizma in prizanesljivosti. Torej bo tisto drugo. "Imam dober značaj in grdo postavo." In oboje me včasih tepe. Prvo sicer bolj kot drugo, a tudi zaradi drugega bi kak dan odšla iz hiše z vrečo na glavi. Pardon - na trup(l)u. A včeraj me je na obrate spravila tista druga "vrlina": dober značaj. Ki mogoče niti ni tako dober. Mogoče le preveč servilen. A kakršna koli je že resnica, dejstvo je, da ne znam reči "ne". Še ena v seriji tistih, ki bi rade vsem v vsem ustregle. Kar pa ni mogoče. Če drugega ne, zaradi same sebe. Ali pa predvsem zato - ker potem mene nekje zmanjka. In ko rečem "ne", zveni to, kot bi govorila mandarinščino ali kreolščino ali marsovščino. Ljudem ne potegne. Ker sem res premalokrat rekla "ne". Ker sem včasih zmogla biti povsod prisotna, vsem na razpolago, vsem na uslugo in z neverjetnim občutkom krivde (jep, tudi to je mogoče), če mi kdaj slučajno ni kaj uspelo narediti za koga. Včeraj sem prišla do spoznanja, zakaj je tako: ker sem (seveda) bila deležna pogojevane ljubezni. Če nisem bila "pridna", me nihče ni imel rad. Tako so mi vsaj razložili. In pridni otroci ubogajo. Ne rečejo "ne". Se ne uprejo. Ne tečnarijo. So perfekcionisti. Raje razočarajo sebe kot druge. In še marsikaj drugega počnejo pridni otroci. Dokler ne odrastejo. Ko se zavejo, da so bili "brain washed". Da so jim prali možgane. Sicer ne zavedno ali namerno, a vendarle. Vsekakor je bila pri meni "terapija" uspešna. In bi bila potrebna kakšna druga "terapija", da bi mi poniknilo v podzavest, da ni prav nič narobe s tem, če človek reče "ne". Če naredi kaj po svoje. Če poskrbi najprej zase. In kar je podobnih dejanj zdravega egoizma. Tega se učim. Šele zdaj. Ampak bolje pozno kot nikoli. Tako sem danes lepo doma. Na veeeeeeliko presenečenje sorodnikov, ki so pričakovali, da bom spet takoj sprejela njihove predstave in želje po druženju. A mi ni do tega. "Moj" dan se je sfižil. Načrti so padli v vodo. Zaenkrat. A naslednji vikend ne bodo. Mogoče že prej, med tednom.

V petek zvečer je bila na Slo 2 zanimiva oddaja (tudi to se dogaja, da človek kaj zanimivega vidi na naši TV). O nastanku vesolja, Zemlje in človeka. Da smo menda vsi nastali iz odpadnega materiala ob eksploziji zvezd. Iz atomov, ki so bili stranski produkt take eksplozije. Smo torej dobesedno zvezdni prah. In če sta v vesolju temna materija in temna energija, mar ni potem edino logično, da so tudi v človekovi zavesti temne lise, nejasne še njemu samemu?

Sfižena romantika in 10 minut krajše življenje

Jutrilo se je (pomeni, da se je delalo jutro). Bolj pošteno bi bilo sicer, če napišem kar, da se je danilo, saj je bila ura navsezadnje blizu desete, ko me je telefon dokončno spravil pokonci...A preden me je, sem napol miže razmišljala o tem, kako dolgočasno je moje življenje. V pozitivnem smislu. Če obstaja kaj takega, kot je pozitivno dolgočasje. A ne premetavajo me nobene čustvene turbolence, zdravje mi (na srečo) dobro služi, zadovoljivo (relativno) služim sama, noči mi ne krati otroški jok, biološka ali katera druga ura me ne preganja in življenje me vsak dan pozitivno preseneti. Dolgčas, skratka. :)
In v ta sklop dolgčasa je sodil obet mirne sobote v dvoje. V koncept le-te pa romantično vzdušje v najinem stanovanju, ki ga večkrat pričaram s pomočjo sveč. Pravzaprav je pri nama kot pri kakšni čarovnici (čarovnica being me, of course) - veliko sveč(k) vseh barv, oblik, velikosti (razne velikosti trdnih stvari vedno prav pridejo...:) ) in vonjev. Seveda te sveče tudi "kurim". Tako zakurim danes dve. Zlati. Dodam kapljico eteričnega olja, ker potem prostor taaaaako lepo diši. Vmes pozvoni telefon. Kliče me Bojanova mama iz spodnje etaže, če pridem na kavo. Seveda pridem, saj se nismo videli ves teden (ja, tud to je možno, čeprav živimo v isti hiši).Torej grem. In (pametna jaz) - ne ugasnem svečk. Na kar se spomnim na srečo hitro. Grem gor in - - - Skoraj me kap, ko na oknenski polici zagledam plamene! Dobro, da nisem panično bitje in sem zadevo ekspeditivno pogasila. Odstranila, če smo natančni. Vrgla na balkon, če smo še bolj natančni. In jo pogasila s - skodelico mleka. Zakaj mleka? Ker je bila zadeva najhitreje pri roki. :)
Po skrbnem pregledu žaluzij sem ugotovila, da niso utrpele hujših posledic, razen tega da so bile malo "osmojene" od saj. Sem pa v tem, ko sem prijemala gorečega vraga, polila vosek po parketu. Mojstrsko, saj vem. Tako zelo, da sem potem tega vraga (vosek) s parketa čistila dobro uro. Ker se je podstavek, na katerem so bile sveče, deloma stopil, je bil vosek tudi po vsej okenski polici. Krasno! Prav zares. In mi je vzelo še dodatno uro, da sem sčistila še polico.Tako se je romantika sprevrgla v delovni do/popoldan. K sreči se je za vse - razen moj šibki Herz - vse dobro končalo. Prestrašla sem se sicer precej, zato se je verjetno na moji urici življenja par minutk odštelo. Posledice niso vidne, sem pa sklenila, da bom nekaj dni sveče imela bolj za okras kot za kurjenje...
Seveda mi je tale epizodica malce skrajšala življenje. Metaforično, če že ne dobesedno. In mi ga malce, mičkeno skrajšujejo minuli/prihodnji dnevi. Za mano teden dvojnega turnusa - moje ure + popoldnasko nadomeščanje. Kar pomeni OPB - oddelek podaljšanega bivanja. Varstvo, po domače. In to drugih razredov devetletke. Jupi! Čeprav ni bilo tako hudo, kot sem mislila, da bo. Pač ni lahko preklapljati iz 14, 15-letnih pubertetnikov, ki bi me včasih raje "osvajali", kot poslušali mojo razlago, na 6-letnike, ki imajo neverjetno sposobnost ponavljanja besede "učiteljica". "Uuuuuuučiteljica, on/ona pa nagaja!!!!!!!!!" In to enih 500-krat. Ampak mimo tega sem se imela celo lepo - ker so spontnai, hočejo vse povedati/vedeti, pokazati/dokazati in ker jim še ogromno pomeni, da jih učiteljica pohvali.
Next week? Bo krajši - v sredo športni dan. V petek grem v Postojno. Sama. Gulp! Že vidim, kako bom iskala neki xy dom (katerega ime sem pozabila) in potem pravo cesto nazaj. Čeprav po drugi strani komaj čakam. Da se "opet malo provozam". :)))))))
Treba je dokončati raziskovalno, sklicati šolski parlament, pripraviti temo za diskusijo, organizirati zbiralno akcijo, organizirati in načrtovati proslavo ob 8. februarju (slednjo s kolegico) ter gledališko predstavo v okviru izbirnega predmeta, sestaviti navodila ter kriterije za šolske spise v 8. in 9. razredu ter preverjanja in teste v obeh razredih.
Kje je že v teh načrtih dolgčas?

Nazaj v srednji vek?

Snoči sem pred spanjem malo brskala po teletekstu. In naletela na naslov, ki mi je krepko dvignil tlak. "Cerkev za omejitev splava". Nekaj takega. Najprej sem skočila do plafona, nato pa sem se toliko pomirila, da sem prebrala, zakaj gre. Namreč za v oči bijočo nelegitimno, nelogično, licemersko, podlo in barbarsko prepričanje evropskega verskega monopolista, da lahko posega tja, kjer nima nikakršne, ampak prav zares nikakršne pravice! V žensko integriteto. V njeno pravico odločanja. Cerkev, ki je ženske od nekdaj potiskala za štedilnik, v molčečo ponižnost božjih in moških dekel, bo pametovala o tem, kdo bo odločal o njihovih (torej tudi mojem) telesih! Na bruhanje mi gre, ko poslušam njihova sprenevedanja o skrbi za življenje, družino, za svetost ter nedotakljivost vsakega spočetega bitja in ne-vem-kakšne glorificirane izjave o sami presvetli nedotakljivosti življenja! Na bruhanje, ker bi z "darovanjem" dela svojega premožeja lahko marsikomu pomagali. Ker bi z osveščanjem ljudi o pomenu kontracepcije naredila mnogo več kot s pridigami o njeni grešnosti. Z največjim veseljem in brez slehernih moralnih zadržkov požirajo nazaj, kar naj bi bilo njihovo in jim je bilo z nacionalizacijo "krivično" odvzeto (čeprav me blazno zanima, od kod je cerkev sploh dobila vse svoje silno premoženje: z delom ali manipulacijo in prepričevanjem naivnih ljudi, ki so ji v slepi veri na večno življenje zapuščali svoje imetje). Ampak to je že druga zgodba. Prav zares pa mi nikoli ni bilo jasno, od kod si lastijo pravico odpreti svojo indoktrinistično gofljo v kakršni koli zvezi z zasebnim življenjem vsakega posameznika?? Pametovati o družini in lesti med rjuhe? S kakšno pravico?! Če je sami gospodi tako izpod časti imeti družine (kar jim seveda ne preprečuje imeti ljubice in nezakonskih otrok)? Če nimajo pojma o ženski fizionomiji (zakaj naj bi jo sploh imeli, če so "posvečeni"?), njeni "duši" (v pravem, ne versko zlorabljenem smislu), občutkih in nenazadnje potrebah?? Uf, sem jezna! Prav zares! Najbolj ironično se mi zdi (in skrajno neokusno), ko ob prazikih, kot je minuli, gospod papež (in menda vsak sleherni vaški župnik z njim vred) "opozarja" pred potrošniko mrzlico današnjah časov, pred ekonomizacijo odnosov, pred materializomom, ki napada naše "duše"...Bruh! Ob tem pa vsak po svoje speljuje vodo na svoj mlin in se "priporoča" za darove cerkvi, na raznih romarskih poteh pa jih skrb pred "razvrednotenjem" prav nič ne ovira, da ne bi prodajali raznih podobic, svetinjic ipd. Kdaj bo že konec tega sprenevedanja? Župniki so neke vrste javni uslužbenci. Pika. Svojega dela ne opravljajo iz posvečene skrbi za duše vernikov, ampak za denar. Druga pika. Bog ne potrebuje vernikov, ampak jih potrebuje cerkev. Ki jim zato piha na dušo tisto, kar pač želijo slišati. Ampak še vse njihovo licemerstvo jim nekako oprostim, saj je cerkev kot institucija premočna, da bi se svojemu pridobitniškemu sistemu delovanja kdaj odrekla. Ko pa pride do debat o splavu in kontracepciji, pa me sleherna toleranca zapusti! Sploh mi je nepredstavljivo, da nekdo zares RAZMIŠLJA o obravnavi tovrstnih klerikalnih predlogov. Kateri zdravnik (ki naj bi menda bil izobraženec) lahko dandanes nasede takim floskulam?????? Bruh in še enkrat bruh.
Splav? Če ga katera uporablja kot kontracepcijsko metodo, se s tem ne strinjam, ampak tega tudi ne obsojam, ker ima vsakdo pravico, da dela s svojim telesom, kar želi. Po izkušnjah sodeč pa je tak korak za vsako žensko boleč (ne toliko fizično kot psihično) in v njej zbuja vsaj nekaj dvomov. In če se v takih trenutkih znajde nekje nek dogmatični duhovnik, ki ji budi slabo vest, lahko ima to precej negativne posledice. V življenju pride do različnih situacij, ko ženska otroka enostavno ne more obdržati. Niso vse tragične (posilstva ipd.), so pa na nek način travmatične. Ampak možnost izbire obstaja. In mora obsajati! Povsod po svetu, ne samo pri nas.

Še bolj miren pripis: verjamem, da je nad nami in z nami Nekaj. Mogoče je to Bog, a če je, potem ni tak Bog, ki dosledno živi po principu "naj levica ne ve, kaj dela desnica". Je poosebitev Pravice in Ljubezni. In predvsem tak, ki ne pebiva v cerkvi in govori skozi župnikova usta. Prav zares ne - če mi ima kaj povedati, mi pove to na samem. Brez tega da "gospod" zato pokasira provizijo.
Amen!

Vse, kar sem bila

..je še zmeraj tu,
z nevidno pisavo zapisano
na zemljevid moje kože.
Še vedno sem obala
tvojega morja
Sem prgišče ptic,
vrženih sredi nevihte pod nebo.
Sem burja v naročju razpenjenih valov
in sem odmev,
čakajoč na glas, da se ujame vanj...
Prisluškujem.
Kdaj zdrsneš v zlato past
čarovnice, ki je odprta le
zate.

(A.B.)

There's nothing worse than being ordinary

Oni dan sem gledala American beauty. Spet. In seveda nisem preslišala zgornjih besed, ki jih izreče prelestna Angela Hayes (aka Mena Suvari). In ko sem prebrala še intervju z meni zelo všečno Vesno Milek, nato pa še njeno kolumno v Evi (evo, priznam, da me je po enem letu premagala radovednost in sem jo kupila, čeprav sem načeloma proti tovrstnemu čtivu in se ga sicer izogibam), sem se lotila razmišljanja o resničnosti zgornje teze.
Drži, ne drži?
Drži zame osebno?
Kako daleč nas vodi želja po biti opažen, viden, drugačen? Poseben, za vsako ceno nepovprečen? Glede na dogajanja v današnji družbi, precej daleč. Od tod najrazličnejši reality pa talent pa "bodi zvezda/idol" showi. Samo da se izognemo mediokriteti. Da smo unikatni. Ker je vse ostalo beda neopaženosti. Le da je sčasoma postalo vedno teže biti drugačen in izviren ter poseben, cena, ki so jo ljudje za to pripravljeni plačati, pa vedno višja. Česa svet še sploh ni videl in doživel? Malo je tega. In če hočeš tvegati kaj takšnega, tvegaš tudi, da izgubiš tla pod nogami. Da te denar ali slava ali zgolj želja po vedno novem, drugačnem in nenehno vznemirljivem življenju odnesejo preko meje resničnega. Da se izgubiš nekje po poti pričakovanj in iskanj. Zato sčasoma tisti, ki kaj od naštetega dosežejo (kaj več od lokalnih pet minut slave), želijo nazaj prav tisto, česar se večina otepa (seveda ne vsi, da ne bo pomote): razkošja brezimnega oz. anonimnega vsakdanjega življenja. Kar je za marsikoga nevzdržno breme potem, ko se "jim zgodi Warhol" (po Vesni) in okusijo pet minut slave.
Poanta?
Sem bila včasih sama cepljena s tem občutkom oz. željo biti opažena. Biti nekakšen hibrid med različnimi znanimi ženskami, le da - seveda - boljša. Recimo kakšna nadgrajena Vesna Milek. Recimo. Nekaj časa mi je bila namreč ikona tega, kar bi bila jaz - pisateljica, famme fatale, igralka, novinarka - kaj si nor - vse v eni osebi! Potem pa smo se enkrat v službi pogovarjali o ne vem, kateri temi že, pa je nekdo rekel: "Kdo pa je V. Milek?" Nakar me je spreletelo, da ne glede na to, kaj počneš, vedno obstajajo ljudje, ki sem jim o tem ne sanja. Kar je edino prav. In nekako s tem trenutkom spoznanja o relativnosti prepoznavnosti in pomembnosti našega početja, me je zapustila tudi želja po biti nekdo drug. Nekdo boljši. Bolj "pomemben". Prepoznaven in kar je še tega.
Biti posebna in drugačna je postalo pomembno v drugačnem merilu. Pravzaprav v - zame - edinem merodajnem prostoru - v domačem mikrokozmosu, ki ga tvori mreža bolj ali manj pomembnih ljudi. Seveda za nas same.
Vsakomur svoje, I guess. :))

Pristanek

...v novem letu je bil nadvse prijeten. Prijazen. Pom(e)nljiv. In še kaj na katero drugo črko, razen na P. Recimo drugačen od vseh dosedanjih. Pa zabaven. In majčkeno naporen. Sicer pa bi rekla, da čisto v stilu minulega leta: čista 10ka! Čeprav boljše, da ne pomislim, kaj vse sem počela, da je na koncu vse izpadlo, kot je. V glavnem pa sem ugotovila, da sem - med mojimi mnogimi talenti - odkrila še enega: organiziranje (hišnih) zabav....:)...res smo se imeli dobro in ko smo okoli štirih odjadrali spat, sem šele začutila, da ima nočno norenje svoje strnanske učinke - noge so mi skoraj odpadle. Verjetno tudi zato, ker sem se dva dneva z malima navihancema z lopatami vozila po sosednjem bregu. Apropos navihanca: bilo mi je naravnost svetovno, ko sta se v soboto zjutraj prebudila in se šepetaje v postelji pogovarjala o teti (torej meni, ha ha) in o tem, kako je na obisku....Packa jaz, ampak sem malo vlekla na ušesa in ugotovila, da jima je bilo vsaj toliko všeč kot meni. Samo sebe včasih presenetim: ko sva z Bojanom opremljala stanovanje, barvala ipd., sem sama pri sebi mislila, kako bom živčna, če se bo kdo prišel k nama igrat - da ne bi slučajno česa umazal, zlomil, pokvaril....Neumno, vem. Sploh zato, ker se zdaj, v praksi, to sploh ne dogaja. Uživala sem, ko sta se smejala, se skrivala, lovila; ko smo se metali po snegu, se kepali, sankali in potem vsi zasneženi "oddrsali" na toplo, kjer se je nadaljevala drugačna zabava...:)...Mogoče je to kak secret mesage...:)...
Kakor koli - nič ne bi imela proti še kakšnemu dnevu dopusta in počitka...Prehitro so tile minuli dnevi oddrveli mimo. Komaj čakam na vikend....