Zahir

Danes je bil eden tistih dni, ko navkljub nasprotnim prepričevanjem svoje zagnane prsne mišice nisem čutila niti najmanjšega navdušenja nad tem, da je treba zjutraj vstati, se sestaviti v kolikor toliko sprejemljivo podobo, odvozakati v službo, tam preslalomirati skozi četrtkov luknjičast urnik in njegove morebitne suplence in na koncu enako zavzeto postoriti še zadeve iz naslova gospodinjskih opravil. In ko sem kljub omamno dišečim češnjam in pomladno zeleni travi še vedno mrko zrla v svet, mi je postalo jasno, zakaj nejevolja in le navidezno veselje. Ker sem spet pozabila nase. Tako sem po prihodu domov zavila naravnost na kolo in v naročje cvetočih travnikov. Oz. cest, ki se med njimi vijejo. Premagala sem celo tisti simpatični ne-vem-koliko % breg (a preeeeecej). Čeprav je nadaljevanje v tisti smeri odpadlo, ker me je na vrhu čakal lep in predvsem veeeeelik črn pes, o čigar lastniku ni bilo ne duha ne sluha. Zato sem se neprostovoljno obrnila in se z dolgim nosom vrnila (ob čemer tale zastranitev: zakaj ljudje niso ob svojih štirinožcih, ko jih spustijo? Sploh tukaj, kjer je veliko srn, zajcev in fazanov, po novem pa tudi kolesarjev - vsaj moja malenkost≠čaki ter nečakinje, s katerimi pa se tam ne upam voziti, da ne bi kužki slučajno dobili kakšnih obrambnih ambicij). Kakor koli - ko je človek tako sam s svojimi mislimi in ga spremlja samo enakomeren zvok kolesarkih gum in žužnanje žuželk v krošnjah dreves, začuti mir. Vsaj sama ga. Ves balast vsakodnevnih opravkov, srečevanj, prizadevanj in takšnih ter drugačnih bojev, odpade. Nastopi jasna praznina. Vse misli, ki se kdo ve kdaj kot v nevidni retorti usedejo na dno duše, odpihne veter, ki se ujame v moje lase. Besede, ki tu in tam oprasnejo srce, odplakne šumeč potoček ob cesti. In človek se začuti spet enega s samim seboj in s svetom, katerega del je.

Zadnje dni se me je loteval klasični nemir. Klasični zato, ker je že znan. Nemir Zahirja pod mojimi rebri. Tistega, ki ga poznam samo jaz. In ki je kljub neverjetni podobnosti sanj, želja, hrepenenj in strahov, ki nas povezujejo, samo moj. Nemir mojega Jaza. Ki se je začel raztapljati nekje med ovinki, bližnjicami in presečišči internetnih, realnih, virtualnih, literarnih, prozaičnih, znanstvenih in še kakšnih besed in misli. Zato ga moram spet začutiti. V celoti. Z utripom krvi in zadnjim vlaknom v telesu.


"Če se življenje ustavi, izgubi smisel." (P. Coelho; Zahir)