Nomen est omen?

V življenju nas določa več stvari. Način oblačenja. Frizura. Ljudje, s katerimi se družimo. Glasba, ki jo poslušamo. Knjige, ki jih (ne) beremo. Način prehranjevanja, življenja. Naša prepričanja, vrednote, cilji. Predsodki. In določajo nas imena. Osnovnošolski primer rabe imena s simbolno vlogo je recimo Prešernov Krst pri Savici. Črtomir in Bogomila. Ime je lahko tudi pogubno, o čemer priča usoda najbolj znanih tragičnih zaljubljencev, Romea in Julije. Potem so tu še naši številni pesniki in pisatelji, ki so uporabljali psevdonime, anagrame, premetenke. In simbolika njihovih pravih imen. Na katero običajno sploh ne pomislimo, ko pa jo opazimo, smo prijetno presenečeni.

Imena si izvorno ne izberemo sami, ampak nam ga izberejo starši. Seveda imamo po zakonu zagotovljeno možnost in pravico, da si ga spremenimo. In kolikor sem slišala, je starostna meja, pri kateri smo dovolj zreli, da to storimo, smešno nizka. Nekje hitro po 10. letu. Kar je vsaj zabavno. Če ne kaj drugega. Da imamo potem razne deklice (in dečke), ki vneto gledajo razne tujejezične nadaljevanke in potem želijo spremeniti svoje ime, ker so se tako zelo poistovetile z junakinjo. Ne bi o tem, ali je takšna možnost za otroka smiselna in/ali potrebna. Osebno se mi zdi velika kozlarija, s katero imajo otroci še eno možnost afnanja in razvajanja več. In če imajo to srečo, da so njihovi starši v času od njihovega rojstva do aktualnih dni postali še predani numerologi, je možnosti za komedijo zmešnjav še več. A nenazadnje je dobro imeti rezervo: spremeniš ime in - po prepričanju numerologije - se ti spremeni življenje.

Je ime res znamenje, določujoča kategorija, ki kaže na svoj poimenovalni subjekt ter ga hkrati določa? In v kolikšni meri ga? Nosijo imena določeno energijo? Ali se zanje ljudje odločimo preprosto, ker so nam všeč? Krstnega oz. uradnega imena si torej ne izberemo. Tudi priimka ne. Vsaj do takrat, ko ga prostovoljno zamenjamo ali oplemenitimo z moškim (moževim) dodatkom. Je pa zanimiva (vsaj meni) etimologija obojega.
Moje ime izvira iz imena Helena:

"Possibly from either Greek ‘ελενη (Helene) "torch" or "corposant", or Greek σεληνη (selene) "moon". In Greek mythology Helen was the daughter of Zeus and Leda, whose kidnapping by Paris was the cause of the Trojan War. The name was also borne by Saint Helena, mother of the Roman emperor Constantine, who supposedly found the True Cross during a trip to Jerusalem. Another famous bearer was Helen Keller, the American author and lecturer who was both blind and deaf." (vir: http://www.behindthename.com/)

Krajša razlaga v eni od instant knjižic o pomenu tega in onega pravi podobno: da je grškega izvora in pomeni "sijoča, bleščeča". :)) Mi je bila všeč tale razlaga. Ker sem že kdaj slišala, da je kateri od naštetih pridevnikov moja značilnost. Moja numerološko podkovana (ter po istem načelu preimenovana) kolegica pravi, da moje ime izraža duhovnost, neko senzibilnost. Se tudi strinjam. Torej so moji dobro izbrali. :) Podobno, kot so dobro izbali moji stari starši ime za svojega sina: je res pravi in tipični srečkovič. Srečko, torej. Čeprav njegovo trenutno stanje mogoče oporeka mojim besedam, se je zmeraj do zdaj izkazalo, da ima neverjetno srečo. In verjamem, da jo bo imel tudi v prihodnje.

Po temle prijazno anonimnem (?), dekadentno svobodnem mediju, kjer smo lahko vsi vse in še več - namreč po internetu -, sem že tudi pohajkovala pod različnimi imeni. Le-ta sem si seveda izbirala sama. Različna za različne namene. Zveni, kot bi jih imela veliko, a v resnici so bila (oz. so) le tri (čeprav je tale "le" relativen): moje ime in dve mitološko navdahnjeni različici. Izbrala sem ju, ker sem se z njima poistovetila. Ker so mi všeč imena z zgodbo. S pomenom ali sporočilom. Takšnim ali drugačnim. Torej v tem parametru izbiranja vsekakor drži, da je "nomen omen". Da si svojih vzdevkov, uporabniških imen in ostalega ne izbiramo kar v tri dni, ampak želimo, da nekaj o nas povedo. Vsaj zase lahko to zatrdim. Zato včasih z veseljem prebiram imena/naslove blogov ali opazujem kakšne vzdevke na forumih ter ugibam, čemu so si jih njihovi imetniki izbrali. Moj blog nosi zeeeeeelo izvirno ime - moje lastno. In ko sem razmišljala o tem, ali naj ga preimenujem/poimenujem kako drugače, sem sklenila, naj ostane kar tako. Ker so vse besede na teh straneh jaz. In to je vsa umetnost.

Sicer pa: prosto po Julijinih vzdihljajih: "mar to, čemur pravimo vrtnica, z drugim imenom drugače bi dišalo?"

In kako vam služi vaše? ;)