Danes sem čisto mimobežno zaslišala neko navidezno pozabljeno pesem. Navidezno zato, ker sem ob prvih taktih, ki so sredi vrveža mimohitečih ljudi priplavali do mojih ušes, znova podoživela nek trenutek. Mimobežen, droben, v kalejdoskopu vseh ostalih nepomemben, neopazen, pravzaprav, a po svoje - lep. Mogoče so dežne kapljice, ki kot vlažni poljubi drsijo preko zeleno napetih travnatih telesc, tiste, ki v meni razpirajo nek neviden šiv, da se vame kot v odprt rožnat popek zlivajo mehki odmevi minulih dni. Odnesla me je (pesem namreč) naravnost v tisti lahno božajoč občutek, ki me je objel takrat. Ne pogrešam ga. Tistega občutka.Niti tistega trenutka. Brez te pesmi danes se ga sploh ne bi spomnila. A ko sem jo zaslišala, sem bila spet popolnoma tam, v tistem trenutku, ko se je zdelo vse mogoče. Za kratek hip. Kot je za kratek hip po mojem bobniču zaprastketala slišana pesem. Ne mikajo me reprize. Niti popravni izpiti. Niti takšne ali drugačne prisile. Ne pri glasbi, ne pri (zamujenih) trenutkih in ne pri ljubezni. Zato se ne silim v podoživljanje in ne vztrajam pri vzdrževanju takšnih in drugačnih spominov. Ko pa me slučajno najdejo tako nepripravljeno, kot so me danes, se z veseljem prepustim reminiscenci, ki mi za sekundo življenja ukrade misli in čas. :)
If you were the woman and I was the man
Would I send you yellow roses
Would I dare to kiss your hand?
In the morning would I caress you
As the wind caresses the sand,
If you were the woman and I was the man?
If I was the heart and you were the head
Would you think me very foolish
If one day I decided to shed
These walls that surround me
Just to see where these feelings led,
If I was the heart and you were the head?
If I was the woman and you were the man
Would I laugh if you came to me
With your heart in your hand
And said, 'I offer you this freely
And will give you all that I can
Because you are the woman
And I am the man?'
Ni komentarjev:
Objavite komentar