Volk dlako menja, ....

Vemo, kakšno je nadaljevnaje pregovora. Pa zares drži?

Razmišljanje o tem se že nekaj dni kot razposajeno dete preganja iz enega kota mojih možganov v drugega in mi ne da miru. Se ljudje lahko zares spremenimo? Kdaj sploh lahko rečemo, da smo to dosegli? Zakaj? Čemu? Za kako dolgo? O vsem tem sem razmišljala med obiskovanjem očeta v bolnici. Opazovala sem, kako mu je bolezen obrusila robove in ga - spremenila. Težko temu verjamem. Pravzaprav ne vem, če je sploh možno, da se človek pri njegovih letih spremeni. Mogoče je le iz strahu postal bolj prijazen. Mogoče se zaveda, da nas bo rabil in zato premaguje svoje egoistične izpade. A dejstvo je, da se je zadnjič po ne vem kolikšnem času (mogoče sploh prvič) z mano normalno in dejansko pogovarjal. Ne renčal nekam v svojo brado, ne preklinjal vremena/politike/zanič kosila/mojih dejanj ali misli; pogovarjal se je. Priznal, da je bil kdaj prasec. In se pokesal. In kot v ameriških filmih sva oba potočila drobno solzico ter se v znamenju ponovno odkritih očetovsko-hčerinskih odnosov objela ter poslej lepo v miru živela. Happy end&cut!
Z drobno izjemo: v ozadju ni igrala sentimentalna glasba, nihče ni rekel "cut" in življenje piše čisto drugačne scenarije, kot jih pišejo holivudski scenaristi. Ne slepim se, da ne bo mogoče po kemoterapiji in končanem zdravljenju dobri stari trinog, pred katerim sem trepetala v strahu in odporu večino svojega življenja. Mogoče bo potem še hujši. A trenutno je precej bolj človeški, kot je kadar koli bil. In čeprav bo potem spet tak kot prej, sem hvaležna tistemu kozmičnemu redu, ki uravnava naša življenja, da je zdaj tako. Ker to potrebujem sama. Zaradi sebe. Potrditev, da zna biti drugačen, da zna biti človek; potrdilo, da je vreden ljubezni, ker je hudičevo boleče imeti rad nekoga, ki je akumulacija zelo slabih (če ne najslabših) človeških lastnosti. Hvaležna sem zato, ker lahko na ta način ozdravim svojo jezo, ker nikoli ni bil oče, kot sem si ga želela/potrebovala. Priložnost, da mu oprostim in da s tem osvobodim sebe bremen preteklosti.

Kaj pa sama? Koliko sem se spremenila v času od otroštva, pubertete pa vse do zdaj? Menda se človeške celice popolnoma regenerirajo v 8 letih (mogoče sem si zapomnila narobe). Torej sem že tretjič in malo zraven drugo bitje. Če sem brutalno odkrita, sem se res v marsičem spremenila. Sprejela marsikaj o sebi in si nehala delati utvare, da se bo kaj od tega kdaj spremenilo. A po drugi strani sem še vedno v svojem bistvu enaka; bolj zrela, bolj celovita, vendar še zmeraj enaka. Ista, pravzaprav. Čeprav - človek ne stopi dvakrat v isto reko. :) Mogoče se temu reče odraščati: spreminjati tiste dele samega sebe, za katere veš, da jih lahko nadgradiš, izboljšaš, in obdržati tiste, za katere veš, da so dobri.
Kakor koli - o tem boš še kakšno mavrično (modro, zeleno, rumeno) natipkala. Za zdaj naj bo dovolj majčkena, čisto drobcena spremembica - da sem danes po ne vem kolikšnem času (doooooooooooooooooooooolgem) zmogla odpeljati očeta na terapijo in nazaj brez običajnega občutka tesnobe. Hm, mogoče pa sem le sama tista, ki se je spremenila?