Živeti dvojino

... je več kot le dvakrat živeti ednino. Je tudi več kot dve ednini ena ob drugi. Je čisto samosvoja kategorija, v katero si vsi tako ali drugače želimo priti, jo doživeti, občutiti in po možnosti v njej kar najdlje ostati. Dvojina je posebnost. Ne le slovenske slovnice. Posebnost je, ker je filigransko ravnovesje egoizma in altruizma, kompromisov, prilagajanja in prozaičnosti vsakdanjih opravkov. Prostor, kjer najdemo zavetje. Varnost in mir. Same sebe. Novo moč. Pa romantiko, strast, sanje, ljubezen. Dvojina je torej umetnost. In kot pri vsaki umetnosti, so nekateri zanjo nadarjeni že od rojstva, drugi imajo dane določene preizpozicije, a potrebujejo kak tečaj/šolo, tretji pa so sploh povsem nenadarjeni in neprimerni zanjo. Seveda je tukaj še vprašanje kompatibilnosti - koliko se ujemata "jaz" in "ti", da nastane "midva".
Ljubezen je krivulja. Z vzponi in s padci. Dlje, ko si v njej, bolj ti je to jasno. Razen če me obdajajo sami ciniki, nihilisti, pragmatiki in ironiki. In sem potemtakem vse našteto tudi sama. A enostavno ne poznam nikogar, ki bi bil po večletnem urjenju v dvojini nenhno zaljubljen. Tako inztenzivno kot v prvih mesecih. Ki kdaj ne bi celo pomislil na slovo&konec. Vsi, s komer se pogovarjam, so že doživeli ta trenutek. Kljub vsej mikavnosti dvojine, kljub neizmerni moči, ki jo ima nad vsemi ostalimi števili, se včasih zdi (pre)težka. Takrat, ko se v nas prebujajo arhetipski egoistični vzgibi. Ko želimo biti znova sami. Samosvoji. Svobodni. Ko nas zamika kaj drugega. Ne nujno drug človek, le drugačen utrip življenja. Takrat pomaga več stvari. V prvi vrsti pogovor. Na štiri oči s samim seboj. Potem s kom, ki zna prisluhniti. In seveda s tistim, zaradi kogar sploh obstaja naša dvojina.
O tem, da je res umetnost, priča tudi dejstvo, kako krhka simbioza mora vladati v njej. Uravnovešenost mene in tebe. Meje, ki se zlahka razlijejo. Nas zabiršejo, da postanemo nek podaljšek partnerja. Preden se zavemo, uravnavamo svoje korake po njegovih. Dihamo tako kot on. Srkamo vase njegove navade. Nevede prevzamemo njegove kretnje. Postanemo njegov alter ego. Ki najprej pomisli na drugega, šele potem nase. Zlahka se predamo ritmu, ki ga narekuje ta nova, a prastara kategorija vseh začetkov in koncev človeštva - ljubezen. Včasih popolnoma prepustimo vajeti. Želimo samo nekoga osrečiti. Ob čemer se pozabimo vprašati, če je prepuščanje vajeti res dejanje altruizma in predaje ali pa zgolj mimikrija nekega manj romantičnega čustva. In ko vse svoje življenje postavimo na glavo, ga popolnoma prikrojimo življenju v dvoje, ko pozabimo na to, da smo kdaj obstajali kot en sam človek; ko torej vse stavimo na eno karto in ta karta izgubi - kdo je kriv? Delilec? Usoda? Mi sami? Barva karte?

Nemirna srca so kriva za zgornja razmišljanja (in blog Bežečega in še kakšna zgodba, v kateri se Jaz čudežno razblinja v Midva). Knjiga torej, ob kateri sem razmišljala o (ne)moči naših iluzij in trdnosti naših zvez. O iskrenosti ljubezni. Lahko ima človek enako rad dva človeka nasprotnega spola? Lahko hkrati ljubi dva? Je samoljubje nad ljubeznijo? Razočaranje nad odpuščanjem? Jeza nad spomini? Udarna sila uničenih iluzij nad življenjem, celo nad smrtjo? Si lahko "dober" (karakteren, načelen, zvest, iskren) človek privošči, da si "premisli" glede svojih čustev? Mu pripada priložnost druge, mogoče močnejše, ljubezni ali mora zaradi svojih načel in nekoč dane obljube "za vedno" uporabiti vse sile, da se temu upre? Se lahko "odljubi" in tisti drugi, odljubljeni, zapuščeni, tega ne sprejme kot osebni poraz, ampak zgolj kot življenjsko dejstvo, skrito v prastarem "panta rhei"?

Sama krvavo potrebujem oboje. Dvojino in ednino. Mogoče slednjo še toliko bolj, da lahko potem bolj izdatno uživam v dvojini. Sem vsaj delno samotar po duši. In rabim čas zase. Samo zase. Trenutke, ko sem sama s svojimi mislimi, opravki, potmi, celo sanjami. Nekaj mora biti samo mojega. Sicer me grabi panika, da me več ni. Vzdrževati moram ravnovesje med svojim in najinim življenjem. Imeti kak hobi, ki je moj. Kofetkanje s prijatelji, ki so bolj moji kot najini. Občasno se moram opomniti, da lahko živim sama, a sem izbrala, da ne.

Tako se urim v dvojini, se sprehajam po paraboli vžiganj in tlenj ljubezni, urim posluh zase in zanj ter sem - oh, kako prozaično! - večinoma zaradi obojega srečna. :)