Resnična lepota

Kot ste mogoče opazili, so se pred kratkim pojavili novi plakati. Ne mislim na tiste za GEO, niti na tiste za Playboy, ampak tiste tretje, ki so bili lansirani v imenu Kampanje resnične lepote, katere namen je "razbiti in razširiti zelo ozko opredeljen pomen lepote v današnji družbi /.../"(prosto po Bonbonu). Podobna akcija je tekla lani (predlani mogoče?), ko so se s plakatov smehljale bolj okrogle deklice s sloganom "Kdo mi postavlja merila". Res: kdo jih postavlja? Kdo lahko objektivno sodi o tem, kaj in kdo je lep(o)? Debata, ki je stara kot človeštvo. Ali vsaj toliko kot kultura. Zdi se le, da so zahteve po nekih lepotnih idealih zmeraj rigoroznejše, odstopanja (vsaj v javnem pojavljanju) nezaželena, cena, ki s(m)o jo ljudje pripravljeni plačati za to, da bi bili lepi in privlačni, pa vedno višja. Mogoče zato, ker je še vedno (ali pa vedno bolj) prisotno prepričanje, da so lepši ljudje uspešnejši. srečnejši; skratka, da bo naše približanje podobi popolnosti imelo za nas podobne posledice. Ob čemer sem se čisto mimogrede spomnila na članek o aktualni sanjski ženski, ki je še bliže popolnosti, ker je s popolnim popravilom zob poskrbela za popoln nasmeh. Popolno enostavno, ne? :)

Podoba, ki nam jo o lepoti prodajajo mediji, je umetna, to je menda jasno vsem. Ampak zakaj potem nismo nanjo imuni? Resda smo ljudje v prvi vrsti vizualna bitja. Nekaj (oz. nekdo) nam mora biti všeč, če se želimo tisti stvari (osebi) sploh približati. Ampak ko osvojimo to prvo fazo, nam verjetno postanejo pomembnejše druge vrednote. Ne da tiste prve postanejo nepomembne (kot zmotno misli marsikdo, ki "varno" pristane v zakonu/na koruzi in se v 10 letih prelevi iz mačke/mačkona v vrečo krompirja), le drugačno ravnovesje se vzpostavi.

Kdo torej določa, kaj je lepo? Modna industrija? Kozmetična industrija? Modni trendi sploh? Medicina? Kdor si že bodi je tisti, ki določi, kak "trend" žensk (vse bolj pa tudi moških) je lep, morali bi se spomniti, da je tudi to zgolj subjektivno mnenje. Ki ga lahko sprejmemo ali pa ne. Ne vem sicer, kako bodo oglaševalci promovirali "notranjo" (torej po novi terminilogiji resnično) lepoto. Lepota kot taka, kot zgolj estetski pojav, je pač bolj površinska kategorija. Kot pri lepi sliki/fotografiji - najprej opazimo kompozicijo, splošni vtis, potem se poglabljamo v zgodbo, v ozadje. Kakšne bodo torej nove reklame? Sploh glede na to, da na plakatih, ki promovirajo "resnično" lepoto, spet gledamo pofotošopane modele. Resda gubaste in malce okrogle, a še vedno lepo polikane in spolirane. Tudi ti plakati so zame samo konstrukt. Ne prikazujejo tistega, kar bi naj. So podobno paradoksalni kot uvodnik H. Kovačič v zadnjem Bonbonu, kjer avtorica razmišlja o dobrem počutju v lastni (nepopolni) koži ter poziva bralce, naj kar najbolj pronicljivo, kritično in sploh pametno opišejo svoje videnje prave lepote; izžrebanka pa bo nagrajena s kremo za učvrstitev kože in oblikovanje kontur telesa. To je nekako tako, kot bi pozivali ljudi, da čim bolj kritično predstavijo razloge proti kajenju, za nagrado pa dobijo zavojček cigaret. Torej bodite kritični do parol o lepoti, a obenem vseeno naredite vse, da se boste tem idelaom čim bolj približali (manjka tisti smajli s sux-a, ki se s hamrom udari po glavi).

Ampak ne morem (res NE morem) mimo prahu, ki se je dvigal zaradi Playboya. Oz. njegovega plakata. Ki je menda žaljiv, pohujšljiv, nemoralen, seksualno ekspliciten/agresiven ipd. In ker v odločitvi o njegovi odstarnitvi piše, da žali ženske, moram napisati, da mene ne žali. Ne ogroža, ne ponižuje, ne marginalizira, ne napada mojega dostojanstva, ne mojega intelekta , ne moje družbene vloge. Sploh me ne moti. Oz. me ni motil, dokler je visel, kjer pač je visel. Sploh mislim, da je bila ta odstranitev ena velika politična packarija. Dušebrižniška akcija, ki se je skrila za skrb za dobrobit otrok. Kar je višek sprenevedanja. Otroci (tisti najbolj nedolžni in otročji/otroški) v pravem pomenu besede plakata ne bi (niso) opazili nič bolj ali manj kot recimo reklamo za kak telefon. Ali kak avto. Ali kar koli drugega, kar se oglašuje. Tisti malo večji otroci pa ob normalnih starših ne bodo utrpeli nikakršne škode zaradi estetske slike gole ženske (ob čemer spet retorični vprašanji: napisali so, da v tej pozi aludira na oralni seks: prvič: v taki pozi je več kot mogoče marsikaj drugega razen felacije; drugič: če bi torej ista deklica v enakem kostimu sedela na stolu s prekrižanimi nogami, pa to ne bi bilo sporno??). Osebno me je dosti bolj zaskrbel komentar vemo katerega župana: "Če jo bo kdo posilil, potem pa rekel "Saj se je tam nastavljala", kdo bo kriv? Moramo prevzeti odgovornost, da se to ne zgodi." TO me skrbi. To. Ker vidi predstavnik neke oblasti, neke višje instance, domnevne inteligence, svoje poslansvto v reševanju deklet pred njihovimi odločitvami, in predvsem me strašno skrbi to, da nekdo ob takem plakatu pomisli na posilstvo. Ker človek zmeraj projicira svoje misli, zavedno ali nezavedno. In iskanje morebitnih vzrokov za seksualne delikte v estetskih golih slikah, je po moje bolano. Sploh zato, ker po meni dostopnih in znanih informacijah pri posiljevalcih ne gre primarno za seksualne nagone, ampak neke druge, ki nimajo veze s tem, koliko nagic je človek videl v življenju. Razmišljanje, da si ženska sama prosi napad/poslistvo ipd. zato, ker je pomanjkljivo oblečena, je pa vsaj skrajno primitivno in inteligentno omejeno, če ne kaj drugega.

Če torej povzamem - lepota je definitivno subjektivna. Kar je všeč meni na sebi in na drugih, ni nujno všeč komu drugemu. Kar je ok. In čeprav sem bila sama med močno cepljenimi na sekiranje zato, ker pač nisem model/beauty tip, sem že pred časom sklenila, da pometem s to kramo. Recimo, da so mi postale pomembnejše notranje vrednote (beri: obupala sem nad tem, da bi se kdaj znebila celulita) in svoje napake nosim s stilom. :))
Argumenti, ki so pripeljali do odstranitve plakata, so absurdni. Spmomnila sem se še nečesa - da nas menda tako "posliljujejo" z goloto; da moramo gledati nekaj, česar ne želimo. Tako lahko sama (in xy sotrpink/sotrpinov) vložim pritožbo, ker moram gledati na plakatih velikanski sendvič, čeprav se trudim, da bi shujšala. Še vedno pa ne vem, kdaj je za žensko postalo sramotno, da je Ženska. Erotično in seksualno bitje, ki pa je lahko samo to. Ali pa brezspolna emancipiranka, ki niti med mučenjem ne bi priznala, da v seksu in v lastnem telesu uživa. Mogoče zato, ker (taka) res ne.