Moje popoldne

Boris A. Novak
Narcis in Eho
(sonet z odmevom)

V zraku slišim čudežno zvenenje venenje
kdo toži z glasom tihim kakor svila vila
si latno kri in krila je užila žila
zakleta v odmeve in lebdenje bdenje

Vseemo; voda je tako brezdanja zdanja
da ulovi lesket vseh zvezd noči oči
le kaj se na gladini zairkri kri
zrcalna slika do neba prostrana rana

Bolj kakor vsaka druga je resnična nična
ta moja koža bela roža snežna nežna
in usta sama sebi neizbežna bežna
in moja večna postelja bo struga truga

Kako le sebe samega ljubiti ubiti
kako brez ljubljenega jaza biti iti

ti

ti

Danes je svetovni dan knjige in znova poteka pod geslom Podarimo knjigo. Ker je preko monitorja ravno ne morem nikomur podariti, raje podarjam sonet Borisa A. Novaka, ki je zame res mojstrsko delo. Barvni dodatki niso del izvirnka, ampak sem sama tako obarvala besede, da je odmev bolj prepoznaven. Če pa koga slučajno zanima, kako zveni pesem interpretirana, lahko klikne na www.svetizbesed.com, kjer bo našel besedilo v berilu za 9. razred OŠ. Mimogrede - na istem naslovu si lahko ogledate, kakšna so današnja berila v primerjavi s tistim, kar smo imeli mi. :)

Can anything else pleeeeeeeeeeease go wrong?

Ker še ni dovolj reči, ki mi pijejo energijo. Ker še ni dovolj praktično vsakodnevno obiskovanje očeta v bolnici. Ker ni dovolj, da me razveseljujejo s suplencami. Ker ni dovolj xy-stvari, ki mi kljub temu, da jih skušam videti pozitivno, enostavno grenijo življenje. Ker vse to ni dovolj, je zbolela še v.d. tašče. Lahko gre, prosim, še kaj drugega narobe? Ker imam še ravno kak nanometer predzadnjega atoma energije, s katerim res nimam pojma, kaj bi počela ....

Zahir

Danes je bil eden tistih dni, ko navkljub nasprotnim prepričevanjem svoje zagnane prsne mišice nisem čutila niti najmanjšega navdušenja nad tem, da je treba zjutraj vstati, se sestaviti v kolikor toliko sprejemljivo podobo, odvozakati v službo, tam preslalomirati skozi četrtkov luknjičast urnik in njegove morebitne suplence in na koncu enako zavzeto postoriti še zadeve iz naslova gospodinjskih opravil. In ko sem kljub omamno dišečim češnjam in pomladno zeleni travi še vedno mrko zrla v svet, mi je postalo jasno, zakaj nejevolja in le navidezno veselje. Ker sem spet pozabila nase. Tako sem po prihodu domov zavila naravnost na kolo in v naročje cvetočih travnikov. Oz. cest, ki se med njimi vijejo. Premagala sem celo tisti simpatični ne-vem-koliko % breg (a preeeeecej). Čeprav je nadaljevanje v tisti smeri odpadlo, ker me je na vrhu čakal lep in predvsem veeeeelik črn pes, o čigar lastniku ni bilo ne duha ne sluha. Zato sem se neprostovoljno obrnila in se z dolgim nosom vrnila (ob čemer tale zastranitev: zakaj ljudje niso ob svojih štirinožcih, ko jih spustijo? Sploh tukaj, kjer je veliko srn, zajcev in fazanov, po novem pa tudi kolesarjev - vsaj moja malenkost≠čaki ter nečakinje, s katerimi pa se tam ne upam voziti, da ne bi kužki slučajno dobili kakšnih obrambnih ambicij). Kakor koli - ko je človek tako sam s svojimi mislimi in ga spremlja samo enakomeren zvok kolesarkih gum in žužnanje žuželk v krošnjah dreves, začuti mir. Vsaj sama ga. Ves balast vsakodnevnih opravkov, srečevanj, prizadevanj in takšnih ter drugačnih bojev, odpade. Nastopi jasna praznina. Vse misli, ki se kdo ve kdaj kot v nevidni retorti usedejo na dno duše, odpihne veter, ki se ujame v moje lase. Besede, ki tu in tam oprasnejo srce, odplakne šumeč potoček ob cesti. In človek se začuti spet enega s samim seboj in s svetom, katerega del je.

Zadnje dni se me je loteval klasični nemir. Klasični zato, ker je že znan. Nemir Zahirja pod mojimi rebri. Tistega, ki ga poznam samo jaz. In ki je kljub neverjetni podobnosti sanj, želja, hrepenenj in strahov, ki nas povezujejo, samo moj. Nemir mojega Jaza. Ki se je začel raztapljati nekje med ovinki, bližnjicami in presečišči internetnih, realnih, virtualnih, literarnih, prozaičnih, znanstvenih in še kakšnih besed in misli. Zato ga moram spet začutiti. V celoti. Z utripom krvi in zadnjim vlaknom v telesu.


"Če se življenje ustavi, izgubi smisel." (P. Coelho; Zahir)

Zeleno, ki te ljubim zeleno

...zeleni zven pomladnih trav,
pritajen pomenek žužnjavo-brenčav;
pisan pogrinjek brstečih širjav;
dehteče arkade vonljivih drobnjav in
sončev baržunasto lahen dotik pronicav
in neutrudno prijazen poljub sanjav.
Ljubim prvo zelenilo, ki ga dež je stkal
in prvi mah, ki iz cvetočega naročja je pognal.
Ljubim sapico, ki drami korak zvedav,
in nič manj ne ljubim vetra refren racav.


Ljubim vse na pomladi, še najbolj dejstvo, da je enostavno tu. :))))

Poiščite svojega zajca in mu izmaknite jajca! :))))

Resnična lepota

Kot ste mogoče opazili, so se pred kratkim pojavili novi plakati. Ne mislim na tiste za GEO, niti na tiste za Playboy, ampak tiste tretje, ki so bili lansirani v imenu Kampanje resnične lepote, katere namen je "razbiti in razširiti zelo ozko opredeljen pomen lepote v današnji družbi /.../"(prosto po Bonbonu). Podobna akcija je tekla lani (predlani mogoče?), ko so se s plakatov smehljale bolj okrogle deklice s sloganom "Kdo mi postavlja merila". Res: kdo jih postavlja? Kdo lahko objektivno sodi o tem, kaj in kdo je lep(o)? Debata, ki je stara kot človeštvo. Ali vsaj toliko kot kultura. Zdi se le, da so zahteve po nekih lepotnih idealih zmeraj rigoroznejše, odstopanja (vsaj v javnem pojavljanju) nezaželena, cena, ki s(m)o jo ljudje pripravljeni plačati za to, da bi bili lepi in privlačni, pa vedno višja. Mogoče zato, ker je še vedno (ali pa vedno bolj) prisotno prepričanje, da so lepši ljudje uspešnejši. srečnejši; skratka, da bo naše približanje podobi popolnosti imelo za nas podobne posledice. Ob čemer sem se čisto mimogrede spomnila na članek o aktualni sanjski ženski, ki je še bliže popolnosti, ker je s popolnim popravilom zob poskrbela za popoln nasmeh. Popolno enostavno, ne? :)

Podoba, ki nam jo o lepoti prodajajo mediji, je umetna, to je menda jasno vsem. Ampak zakaj potem nismo nanjo imuni? Resda smo ljudje v prvi vrsti vizualna bitja. Nekaj (oz. nekdo) nam mora biti všeč, če se želimo tisti stvari (osebi) sploh približati. Ampak ko osvojimo to prvo fazo, nam verjetno postanejo pomembnejše druge vrednote. Ne da tiste prve postanejo nepomembne (kot zmotno misli marsikdo, ki "varno" pristane v zakonu/na koruzi in se v 10 letih prelevi iz mačke/mačkona v vrečo krompirja), le drugačno ravnovesje se vzpostavi.

Kdo torej določa, kaj je lepo? Modna industrija? Kozmetična industrija? Modni trendi sploh? Medicina? Kdor si že bodi je tisti, ki določi, kak "trend" žensk (vse bolj pa tudi moških) je lep, morali bi se spomniti, da je tudi to zgolj subjektivno mnenje. Ki ga lahko sprejmemo ali pa ne. Ne vem sicer, kako bodo oglaševalci promovirali "notranjo" (torej po novi terminilogiji resnično) lepoto. Lepota kot taka, kot zgolj estetski pojav, je pač bolj površinska kategorija. Kot pri lepi sliki/fotografiji - najprej opazimo kompozicijo, splošni vtis, potem se poglabljamo v zgodbo, v ozadje. Kakšne bodo torej nove reklame? Sploh glede na to, da na plakatih, ki promovirajo "resnično" lepoto, spet gledamo pofotošopane modele. Resda gubaste in malce okrogle, a še vedno lepo polikane in spolirane. Tudi ti plakati so zame samo konstrukt. Ne prikazujejo tistega, kar bi naj. So podobno paradoksalni kot uvodnik H. Kovačič v zadnjem Bonbonu, kjer avtorica razmišlja o dobrem počutju v lastni (nepopolni) koži ter poziva bralce, naj kar najbolj pronicljivo, kritično in sploh pametno opišejo svoje videnje prave lepote; izžrebanka pa bo nagrajena s kremo za učvrstitev kože in oblikovanje kontur telesa. To je nekako tako, kot bi pozivali ljudi, da čim bolj kritično predstavijo razloge proti kajenju, za nagrado pa dobijo zavojček cigaret. Torej bodite kritični do parol o lepoti, a obenem vseeno naredite vse, da se boste tem idelaom čim bolj približali (manjka tisti smajli s sux-a, ki se s hamrom udari po glavi).

Ampak ne morem (res NE morem) mimo prahu, ki se je dvigal zaradi Playboya. Oz. njegovega plakata. Ki je menda žaljiv, pohujšljiv, nemoralen, seksualno ekspliciten/agresiven ipd. In ker v odločitvi o njegovi odstarnitvi piše, da žali ženske, moram napisati, da mene ne žali. Ne ogroža, ne ponižuje, ne marginalizira, ne napada mojega dostojanstva, ne mojega intelekta , ne moje družbene vloge. Sploh me ne moti. Oz. me ni motil, dokler je visel, kjer pač je visel. Sploh mislim, da je bila ta odstranitev ena velika politična packarija. Dušebrižniška akcija, ki se je skrila za skrb za dobrobit otrok. Kar je višek sprenevedanja. Otroci (tisti najbolj nedolžni in otročji/otroški) v pravem pomenu besede plakata ne bi (niso) opazili nič bolj ali manj kot recimo reklamo za kak telefon. Ali kak avto. Ali kar koli drugega, kar se oglašuje. Tisti malo večji otroci pa ob normalnih starših ne bodo utrpeli nikakršne škode zaradi estetske slike gole ženske (ob čemer spet retorični vprašanji: napisali so, da v tej pozi aludira na oralni seks: prvič: v taki pozi je več kot mogoče marsikaj drugega razen felacije; drugič: če bi torej ista deklica v enakem kostimu sedela na stolu s prekrižanimi nogami, pa to ne bi bilo sporno??). Osebno me je dosti bolj zaskrbel komentar vemo katerega župana: "Če jo bo kdo posilil, potem pa rekel "Saj se je tam nastavljala", kdo bo kriv? Moramo prevzeti odgovornost, da se to ne zgodi." TO me skrbi. To. Ker vidi predstavnik neke oblasti, neke višje instance, domnevne inteligence, svoje poslansvto v reševanju deklet pred njihovimi odločitvami, in predvsem me strašno skrbi to, da nekdo ob takem plakatu pomisli na posilstvo. Ker človek zmeraj projicira svoje misli, zavedno ali nezavedno. In iskanje morebitnih vzrokov za seksualne delikte v estetskih golih slikah, je po moje bolano. Sploh zato, ker po meni dostopnih in znanih informacijah pri posiljevalcih ne gre primarno za seksualne nagone, ampak neke druge, ki nimajo veze s tem, koliko nagic je človek videl v življenju. Razmišljanje, da si ženska sama prosi napad/poslistvo ipd. zato, ker je pomanjkljivo oblečena, je pa vsaj skrajno primitivno in inteligentno omejeno, če ne kaj drugega.

Če torej povzamem - lepota je definitivno subjektivna. Kar je všeč meni na sebi in na drugih, ni nujno všeč komu drugemu. Kar je ok. In čeprav sem bila sama med močno cepljenimi na sekiranje zato, ker pač nisem model/beauty tip, sem že pred časom sklenila, da pometem s to kramo. Recimo, da so mi postale pomembnejše notranje vrednote (beri: obupala sem nad tem, da bi se kdaj znebila celulita) in svoje napake nosim s stilom. :))
Argumenti, ki so pripeljali do odstranitve plakata, so absurdni. Spmomnila sem se še nečesa - da nas menda tako "posliljujejo" z goloto; da moramo gledati nekaj, česar ne želimo. Tako lahko sama (in xy sotrpink/sotrpinov) vložim pritožbo, ker moram gledati na plakatih velikanski sendvič, čeprav se trudim, da bi shujšala. Še vedno pa ne vem, kdaj je za žensko postalo sramotno, da je Ženska. Erotično in seksualno bitje, ki pa je lahko samo to. Ali pa brezspolna emancipiranka, ki niti med mučenjem ne bi priznala, da v seksu in v lastnem telesu uživa. Mogoče zato, ker (taka) res ne.

Misel dneva

Vaše srce bo kot hlevska vrata: široko in na stežaj odprto ...(horoskop.press)

Komentar odveč :))))))

Moj prvi

... photoshop. Skriva se v glavi bloga. Saj vem, da ni kaj ekstra, da se kak profi nad njim zmrduje, a vseeno: meni je všeč, ker je moj. Prvi. :)) In slike v njem niso sposojene z neta, ampak so najine, moje večinoma. Če nisem jaz profi! So not, ampak nekaj novega pa vseeno znam. Oz. se učim. In izkoriščam prednost domačega inštruktorja:)))

Živeti dvojino

... je več kot le dvakrat živeti ednino. Je tudi več kot dve ednini ena ob drugi. Je čisto samosvoja kategorija, v katero si vsi tako ali drugače želimo priti, jo doživeti, občutiti in po možnosti v njej kar najdlje ostati. Dvojina je posebnost. Ne le slovenske slovnice. Posebnost je, ker je filigransko ravnovesje egoizma in altruizma, kompromisov, prilagajanja in prozaičnosti vsakdanjih opravkov. Prostor, kjer najdemo zavetje. Varnost in mir. Same sebe. Novo moč. Pa romantiko, strast, sanje, ljubezen. Dvojina je torej umetnost. In kot pri vsaki umetnosti, so nekateri zanjo nadarjeni že od rojstva, drugi imajo dane določene preizpozicije, a potrebujejo kak tečaj/šolo, tretji pa so sploh povsem nenadarjeni in neprimerni zanjo. Seveda je tukaj še vprašanje kompatibilnosti - koliko se ujemata "jaz" in "ti", da nastane "midva".
Ljubezen je krivulja. Z vzponi in s padci. Dlje, ko si v njej, bolj ti je to jasno. Razen če me obdajajo sami ciniki, nihilisti, pragmatiki in ironiki. In sem potemtakem vse našteto tudi sama. A enostavno ne poznam nikogar, ki bi bil po večletnem urjenju v dvojini nenhno zaljubljen. Tako inztenzivno kot v prvih mesecih. Ki kdaj ne bi celo pomislil na slovo&konec. Vsi, s komer se pogovarjam, so že doživeli ta trenutek. Kljub vsej mikavnosti dvojine, kljub neizmerni moči, ki jo ima nad vsemi ostalimi števili, se včasih zdi (pre)težka. Takrat, ko se v nas prebujajo arhetipski egoistični vzgibi. Ko želimo biti znova sami. Samosvoji. Svobodni. Ko nas zamika kaj drugega. Ne nujno drug človek, le drugačen utrip življenja. Takrat pomaga več stvari. V prvi vrsti pogovor. Na štiri oči s samim seboj. Potem s kom, ki zna prisluhniti. In seveda s tistim, zaradi kogar sploh obstaja naša dvojina.
O tem, da je res umetnost, priča tudi dejstvo, kako krhka simbioza mora vladati v njej. Uravnovešenost mene in tebe. Meje, ki se zlahka razlijejo. Nas zabiršejo, da postanemo nek podaljšek partnerja. Preden se zavemo, uravnavamo svoje korake po njegovih. Dihamo tako kot on. Srkamo vase njegove navade. Nevede prevzamemo njegove kretnje. Postanemo njegov alter ego. Ki najprej pomisli na drugega, šele potem nase. Zlahka se predamo ritmu, ki ga narekuje ta nova, a prastara kategorija vseh začetkov in koncev človeštva - ljubezen. Včasih popolnoma prepustimo vajeti. Želimo samo nekoga osrečiti. Ob čemer se pozabimo vprašati, če je prepuščanje vajeti res dejanje altruizma in predaje ali pa zgolj mimikrija nekega manj romantičnega čustva. In ko vse svoje življenje postavimo na glavo, ga popolnoma prikrojimo življenju v dvoje, ko pozabimo na to, da smo kdaj obstajali kot en sam človek; ko torej vse stavimo na eno karto in ta karta izgubi - kdo je kriv? Delilec? Usoda? Mi sami? Barva karte?

Nemirna srca so kriva za zgornja razmišljanja (in blog Bežečega in še kakšna zgodba, v kateri se Jaz čudežno razblinja v Midva). Knjiga torej, ob kateri sem razmišljala o (ne)moči naših iluzij in trdnosti naših zvez. O iskrenosti ljubezni. Lahko ima človek enako rad dva človeka nasprotnega spola? Lahko hkrati ljubi dva? Je samoljubje nad ljubeznijo? Razočaranje nad odpuščanjem? Jeza nad spomini? Udarna sila uničenih iluzij nad življenjem, celo nad smrtjo? Si lahko "dober" (karakteren, načelen, zvest, iskren) človek privošči, da si "premisli" glede svojih čustev? Mu pripada priložnost druge, mogoče močnejše, ljubezni ali mora zaradi svojih načel in nekoč dane obljube "za vedno" uporabiti vse sile, da se temu upre? Se lahko "odljubi" in tisti drugi, odljubljeni, zapuščeni, tega ne sprejme kot osebni poraz, ampak zgolj kot življenjsko dejstvo, skrito v prastarem "panta rhei"?

Sama krvavo potrebujem oboje. Dvojino in ednino. Mogoče slednjo še toliko bolj, da lahko potem bolj izdatno uživam v dvojini. Sem vsaj delno samotar po duši. In rabim čas zase. Samo zase. Trenutke, ko sem sama s svojimi mislimi, opravki, potmi, celo sanjami. Nekaj mora biti samo mojega. Sicer me grabi panika, da me več ni. Vzdrževati moram ravnovesje med svojim in najinim življenjem. Imeti kak hobi, ki je moj. Kofetkanje s prijatelji, ki so bolj moji kot najini. Občasno se moram opomniti, da lahko živim sama, a sem izbrala, da ne.

Tako se urim v dvojini, se sprehajam po paraboli vžiganj in tlenj ljubezni, urim posluh zase in zanj ter sem - oh, kako prozaično! - večinoma zaradi obojega srečna. :)

Remini(minimini)scenca

Danes sem čisto mimobežno zaslišala neko navidezno pozabljeno pesem. Navidezno zato, ker sem ob prvih taktih, ki so sredi vrveža mimohitečih ljudi priplavali do mojih ušes, znova podoživela nek trenutek. Mimobežen, droben, v kalejdoskopu vseh ostalih nepomemben, neopazen, pravzaprav, a po svoje - lep. Mogoče so dežne kapljice, ki kot vlažni poljubi drsijo preko zeleno napetih travnatih telesc, tiste, ki v meni razpirajo nek neviden šiv, da se vame kot v odprt rožnat popek zlivajo mehki odmevi minulih dni. Odnesla me je (pesem namreč) naravnost v tisti lahno božajoč občutek, ki me je objel takrat. Ne pogrešam ga. Tistega občutka.Niti tistega trenutka. Brez te pesmi danes se ga sploh ne bi spomnila. A ko sem jo zaslišala, sem bila spet popolnoma tam, v tistem trenutku, ko se je zdelo vse mogoče. Za kratek hip. Kot je za kratek hip po mojem bobniču zaprastketala slišana pesem. Ne mikajo me reprize. Niti popravni izpiti. Niti takšne ali drugačne prisile. Ne pri glasbi, ne pri (zamujenih) trenutkih in ne pri ljubezni. Zato se ne silim v podoživljanje in ne vztrajam pri vzdrževanju takšnih in drugačnih spominov. Ko pa me slučajno najdejo tako nepripravljeno, kot so me danes, se z veseljem prepustim reminiscenci, ki mi za sekundo življenja ukrade misli in čas. :)

If you were the woman and I was the man
Would I send you yellow roses
Would I dare to kiss your hand?
In the morning would I caress you
As the wind caresses the sand,
If you were the woman and I was the man?

If I was the heart and you were the head
Would you think me very foolish
If one day I decided to shed
These walls that surround me
Just to see where these feelings led,
If I was the heart and you were the head?

If I was the woman and you were the man
Would I laugh if you came to me
With your heart in your hand
And said, 'I offer you this freely
And will give you all that I can
Because you are the woman
And I am the man?'

(C.J.)

Nomen est omen?

V življenju nas določa več stvari. Način oblačenja. Frizura. Ljudje, s katerimi se družimo. Glasba, ki jo poslušamo. Knjige, ki jih (ne) beremo. Način prehranjevanja, življenja. Naša prepričanja, vrednote, cilji. Predsodki. In določajo nas imena. Osnovnošolski primer rabe imena s simbolno vlogo je recimo Prešernov Krst pri Savici. Črtomir in Bogomila. Ime je lahko tudi pogubno, o čemer priča usoda najbolj znanih tragičnih zaljubljencev, Romea in Julije. Potem so tu še naši številni pesniki in pisatelji, ki so uporabljali psevdonime, anagrame, premetenke. In simbolika njihovih pravih imen. Na katero običajno sploh ne pomislimo, ko pa jo opazimo, smo prijetno presenečeni.

Imena si izvorno ne izberemo sami, ampak nam ga izberejo starši. Seveda imamo po zakonu zagotovljeno možnost in pravico, da si ga spremenimo. In kolikor sem slišala, je starostna meja, pri kateri smo dovolj zreli, da to storimo, smešno nizka. Nekje hitro po 10. letu. Kar je vsaj zabavno. Če ne kaj drugega. Da imamo potem razne deklice (in dečke), ki vneto gledajo razne tujejezične nadaljevanke in potem želijo spremeniti svoje ime, ker so se tako zelo poistovetile z junakinjo. Ne bi o tem, ali je takšna možnost za otroka smiselna in/ali potrebna. Osebno se mi zdi velika kozlarija, s katero imajo otroci še eno možnost afnanja in razvajanja več. In če imajo to srečo, da so njihovi starši v času od njihovega rojstva do aktualnih dni postali še predani numerologi, je možnosti za komedijo zmešnjav še več. A nenazadnje je dobro imeti rezervo: spremeniš ime in - po prepričanju numerologije - se ti spremeni življenje.

Je ime res znamenje, določujoča kategorija, ki kaže na svoj poimenovalni subjekt ter ga hkrati določa? In v kolikšni meri ga? Nosijo imena določeno energijo? Ali se zanje ljudje odločimo preprosto, ker so nam všeč? Krstnega oz. uradnega imena si torej ne izberemo. Tudi priimka ne. Vsaj do takrat, ko ga prostovoljno zamenjamo ali oplemenitimo z moškim (moževim) dodatkom. Je pa zanimiva (vsaj meni) etimologija obojega.
Moje ime izvira iz imena Helena:

"Possibly from either Greek ‘ελενη (Helene) "torch" or "corposant", or Greek σεληνη (selene) "moon". In Greek mythology Helen was the daughter of Zeus and Leda, whose kidnapping by Paris was the cause of the Trojan War. The name was also borne by Saint Helena, mother of the Roman emperor Constantine, who supposedly found the True Cross during a trip to Jerusalem. Another famous bearer was Helen Keller, the American author and lecturer who was both blind and deaf." (vir: http://www.behindthename.com/)

Krajša razlaga v eni od instant knjižic o pomenu tega in onega pravi podobno: da je grškega izvora in pomeni "sijoča, bleščeča". :)) Mi je bila všeč tale razlaga. Ker sem že kdaj slišala, da je kateri od naštetih pridevnikov moja značilnost. Moja numerološko podkovana (ter po istem načelu preimenovana) kolegica pravi, da moje ime izraža duhovnost, neko senzibilnost. Se tudi strinjam. Torej so moji dobro izbrali. :) Podobno, kot so dobro izbali moji stari starši ime za svojega sina: je res pravi in tipični srečkovič. Srečko, torej. Čeprav njegovo trenutno stanje mogoče oporeka mojim besedam, se je zmeraj do zdaj izkazalo, da ima neverjetno srečo. In verjamem, da jo bo imel tudi v prihodnje.

Po temle prijazno anonimnem (?), dekadentno svobodnem mediju, kjer smo lahko vsi vse in še več - namreč po internetu -, sem že tudi pohajkovala pod različnimi imeni. Le-ta sem si seveda izbirala sama. Različna za različne namene. Zveni, kot bi jih imela veliko, a v resnici so bila (oz. so) le tri (čeprav je tale "le" relativen): moje ime in dve mitološko navdahnjeni različici. Izbrala sem ju, ker sem se z njima poistovetila. Ker so mi všeč imena z zgodbo. S pomenom ali sporočilom. Takšnim ali drugačnim. Torej v tem parametru izbiranja vsekakor drži, da je "nomen omen". Da si svojih vzdevkov, uporabniških imen in ostalega ne izbiramo kar v tri dni, ampak želimo, da nekaj o nas povedo. Vsaj zase lahko to zatrdim. Zato včasih z veseljem prebiram imena/naslove blogov ali opazujem kakšne vzdevke na forumih ter ugibam, čemu so si jih njihovi imetniki izbrali. Moj blog nosi zeeeeeelo izvirno ime - moje lastno. In ko sem razmišljala o tem, ali naj ga preimenujem/poimenujem kako drugače, sem sklenila, naj ostane kar tako. Ker so vse besede na teh straneh jaz. In to je vsa umetnost.

Sicer pa: prosto po Julijinih vzdihljajih: "mar to, čemur pravimo vrtnica, z drugim imenom drugače bi dišalo?"

In kako vam služi vaše? ;)

Rekord

Doma sposojenih 16 knjig iz knjižnice. Berem tri hkrati: Pasti življenja, Poželenje, Nemirna srca. Slaba navada, I guess. Ali pa tudi ne. Smešno je, da si tudi tako zapomnim prebrano. In čeprav jih berem več hkrati in sem blazno nestrpna, kaj se zgodi na koncu, se brzdam, da ne obračam na zadnjo stran. Je slajše in bolj zanimivo, če človek ne pozna konca. Nekako tako kot v življenju. :)

Volk dlako menja, ....

Vemo, kakšno je nadaljevnaje pregovora. Pa zares drži?

Razmišljanje o tem se že nekaj dni kot razposajeno dete preganja iz enega kota mojih možganov v drugega in mi ne da miru. Se ljudje lahko zares spremenimo? Kdaj sploh lahko rečemo, da smo to dosegli? Zakaj? Čemu? Za kako dolgo? O vsem tem sem razmišljala med obiskovanjem očeta v bolnici. Opazovala sem, kako mu je bolezen obrusila robove in ga - spremenila. Težko temu verjamem. Pravzaprav ne vem, če je sploh možno, da se človek pri njegovih letih spremeni. Mogoče je le iz strahu postal bolj prijazen. Mogoče se zaveda, da nas bo rabil in zato premaguje svoje egoistične izpade. A dejstvo je, da se je zadnjič po ne vem kolikšnem času (mogoče sploh prvič) z mano normalno in dejansko pogovarjal. Ne renčal nekam v svojo brado, ne preklinjal vremena/politike/zanič kosila/mojih dejanj ali misli; pogovarjal se je. Priznal, da je bil kdaj prasec. In se pokesal. In kot v ameriških filmih sva oba potočila drobno solzico ter se v znamenju ponovno odkritih očetovsko-hčerinskih odnosov objela ter poslej lepo v miru živela. Happy end&cut!
Z drobno izjemo: v ozadju ni igrala sentimentalna glasba, nihče ni rekel "cut" in življenje piše čisto drugačne scenarije, kot jih pišejo holivudski scenaristi. Ne slepim se, da ne bo mogoče po kemoterapiji in končanem zdravljenju dobri stari trinog, pred katerim sem trepetala v strahu in odporu večino svojega življenja. Mogoče bo potem še hujši. A trenutno je precej bolj človeški, kot je kadar koli bil. In čeprav bo potem spet tak kot prej, sem hvaležna tistemu kozmičnemu redu, ki uravnava naša življenja, da je zdaj tako. Ker to potrebujem sama. Zaradi sebe. Potrditev, da zna biti drugačen, da zna biti človek; potrdilo, da je vreden ljubezni, ker je hudičevo boleče imeti rad nekoga, ki je akumulacija zelo slabih (če ne najslabših) človeških lastnosti. Hvaležna sem zato, ker lahko na ta način ozdravim svojo jezo, ker nikoli ni bil oče, kot sem si ga želela/potrebovala. Priložnost, da mu oprostim in da s tem osvobodim sebe bremen preteklosti.

Kaj pa sama? Koliko sem se spremenila v času od otroštva, pubertete pa vse do zdaj? Menda se človeške celice popolnoma regenerirajo v 8 letih (mogoče sem si zapomnila narobe). Torej sem že tretjič in malo zraven drugo bitje. Če sem brutalno odkrita, sem se res v marsičem spremenila. Sprejela marsikaj o sebi in si nehala delati utvare, da se bo kaj od tega kdaj spremenilo. A po drugi strani sem še vedno v svojem bistvu enaka; bolj zrela, bolj celovita, vendar še zmeraj enaka. Ista, pravzaprav. Čeprav - človek ne stopi dvakrat v isto reko. :) Mogoče se temu reče odraščati: spreminjati tiste dele samega sebe, za katere veš, da jih lahko nadgradiš, izboljšaš, in obdržati tiste, za katere veš, da so dobri.
Kakor koli - o tem boš še kakšno mavrično (modro, zeleno, rumeno) natipkala. Za zdaj naj bo dovolj majčkena, čisto drobcena spremembica - da sem danes po ne vem kolikšnem času (doooooooooooooooooooooolgem) zmogla odpeljati očeta na terapijo in nazaj brez običajnega občutka tesnobe. Hm, mogoče pa sem le sama tista, ki se je spremenila?