Namesto voščila

Ljubezen v barvi cinobra in z baržunastimi dotiki.
Smeh z okusom vanilije in karamel.
Strast brezdanjih veletokov čutnosti.
Srečo pijanih čebel v regratovih cvetovih.
Radovednost mladih muck in razigranih otrok.
Presenetljive in iskrene prijatelje.
Dneve, izvezene v brokatu neminljivosti.

...pa odštekana darila, nepričakovane klice, nepozabna potovanja, spontana srečanja, neverjetna presenečenja, o(u)svojene cilje, izpolnjene želje, nove izkušnje, čuječe srce, budna ušesa in jasen pogled....



Želim tistim, ki berejo(-te) te vrstice...naj se zgodijo same lepe stvari.....:))))

Čas je za nove ...

Pozabi na stare...čas je za nove grehe...365 in kakšnega čez...je prispelo danes na mail...hvala za prijatelje...tiste, ta prave...ki ostanejo v retorti doživetij, potem ko ostale sperejo čas in izkušnje...:)

Pa je šel del mehkobno nežnega občutka, ki se v meni prebuja ob pogledu na sneg, po gobe. Spodrinil ga je nek drug občutek. Podoben bežnemu ščipanju melanholije in zabrisanih spominov tam v okolici tiste mišice, ki ji pesniki in sploh romantične duše pripisujejo(-mo) skoraj misitčen pomen. Okoli srčka, ja. Prebudile pa so ga solze, ki jih je v moje oči priklicala - knjiga. Kdo pa še joče ob žalostnih koncih knjig?! Očitno jaz. Ki potem določene vsebine mojstrsko povežem z dogajanjem v RL in katarza, podkrepljena z izdatnim delovanjem solznih kanalov, je tu. Že po nekaj uvodnih straneh preberem, da ON, moški protagonist, umre. Če me kaj razjezi, so to ljubezenske zgodbe z nesrečnim koncem. Hudiča, že v življenju jih je dovolj; ne morejo pisatelji napisati takšnih, ki bi bile življenju v porog?!?! Jasno, da ne - potem bi bile kič. Ta zgodba ni kičasta. Je pa žalostna. Temelječa na "resničnih dogodkih". To oznako sicer jemljem z veliko rezervo, a vsaj osebe so (bile) resnične: nečak V.Woolf in kitajska pisateljica Lin. K: umetnost ljubezeni. Po moje bi lahko bil naslov tudi Abeceda ljubezeni. K pomeni vrstno število. Mesto, ki ga je v kronologiji bolj ali manj izvirnih in pomnjenih ljubic zavzemala ONA, ženska "junakinja". Ki je postala usodna. Tako zanj kot zase. Čeprav je koncept "usodnosti" zdrajsana zahodnjaška fraza, kateri v posmeh se ljubezen v romanu (med angleškim bohemskim dandyjem in prelepo kitajsko poročeno gospo) začne in razvija po - nam bolj ali manj tuijih - taoističnih načelih. Da ne padam v kakšne literarne komentarje ali psevdoanalize - ves čas me je imela sveta jeza na tega "tupega" Juliana: žensko je noro ljubil; ko je ni bilo, ga je bolelo telo od poželenja in ljubezni; v ključnem trenutku pa je izbral samoljubje in "svobodo" in je svojo K lepo pustil v ku....cu ter posledično oba pahnil v smrt. Moški in njihov ego! Prav jezna sem bila na tak konec! Ki pa je še en dokaz več, da so ženske pripravljene za ljubezen več žrtvovati. In da moški včasih teh žrtev ne znajo, ne morejo ali preprosto nočejo sprejeti. Kar razumem, če sami ne gojijo določenih čustev. Ampak da jih, pa potem žensko vseeno zavr(ž/n)ejo?? I just don't get it. Res ne.

Sneg. Prispodoba nežnosti. Tišine. Nedolžnosti. Zastrtih oblik in skritih potk. Zamedenih sledi. Človek lahko naredi 1000 snežnih angelov, a jih bo naslednji snežni vihar brez sledu zabrisal. Prispodoba?
Ko sem danes med vožnjo (skoraj driftanjem, he) po (kdo bi si mislil?!?) neočiščenih cestah kolebala med jezo na sneg in veseljem, da je, sem se odločila za slednje: veselje. Sneg ni kriv, da ga pristojni niso sposobni sčistiti, ker jih vedno znova "preseneti". Kar je po moje svetovni fenomen: da nekoga sredi zime sneg PRESENETI. Halo?! Saj ne pade junija, za božjo voljo! Kar lasje se mi dvigujejo, ko slišim take. Pa dobro - sneg je skratka lep in pika. Vedno me nekako "zmehča" in zasanja. Prime me, da bi z nosom, prilepljenim ob okno, opazovala ples snežink v nedogled. Da bi ves dan gazila nekje zunaj in preprosto uživala v tišini in popolni belini pokrajine.
Jutri je še en dan v vlogi "playing mum". Spet prideta mala razgrajača. Prvič na prenočevanje. Že ves teden je pri njima doma panika, ker gresta k teeeeeeeeeeeti Aleeeeeenki! Jupi! Teta pa pod posteljo! :) Saj ne; komaj čakam, da prideta - ker je sneg, nas imam na sumu, da bomo krepko uživali. Sicer mi še ni povsem jasno, kako bom odžonglirala sobotno varuška-gostiteljica vlogo, ampak glede na to, da je Bojč doma, bo nekako šlo. Če drugega ne, jih do večera zaklenem v otroško sobo, pa mirna Bosna! :))))

Božični utrinki

Prvi(č)

Letos je (bil) prvi božič, ki sem ga dočakala na novem naslovu in v novem življenju. Nov naslov pride, ko se človek pač preseli. Novo življenje pa nastopi, ko zbere dovolj poguma za to in si dovoli biti to, kar pač je. Čeprav si kdo ob tem lomi zobe.
Torej prvi božič na svojem. Prva božična večerja pod mojo taktirko. Prva prava smrečica (tista od lani je bila bolj poskusna, ker je nastala ravno v času preseljevanja). Prvo "obredno" zavijanje daril. Takšno s primerno glasbo v ozadju in z obilico umetniškega izživljanja. In prve voščilnice, prispele na novi naslov! Pa prvi "prenočitveni" gosti. Sploh je letošnji zaključek leta sumljivo zaznamovan s samimi prvimi zadevami. Recimo še s prvo novoletno zabavo, ki jo bova priredila in gostila. Kar pomeni, da bom spet polno zaposlena s pripravo hrane in drugih animacijskih elementov. In čudno pri vsem skupaj je, da se tega veselim. Da bom spet nekoga razveselila, presenetila in osrečila. Lepo je, ko so prazniki!

No, in še prvi božični jedilnik (da drugo leto ne ponavljam istih stvari in - seveda - da se malo pohvalim):
- predjed: kanapeji z domačim tuninim namazom in pršutom (ne na istem kruhku, da ne bo pomote);
- prva glavna jed: polnjeni kaneloni;
- druga glavna jed: polnjenje piščančje prsi;
- solate: zelena s koruzo in klasično polivko; sestavljena;
- poobedek: čokoladni krokant, huzarski krapki, domač rafaelo;
- pijača: koktajl Pol remy (prinešen iz Francije in hranejn za posebno priložnost), sicer pa nič drugega alkoholnega.

And that's it!

Radodajka

...sem - če parafraziram Vesno Godino - definitvo (tudi) jaz. Namreč z omenjeno gospo imava nekaj skupnega: obe radi dajeva. Verjetno v več pomenih te besede. Ne nujno tudi v pohujšljivem, čeprav vsaj za eno od naju preverjeno velja to pravilo tudi na tem področju. :))
Ampak ker so pred vrati prazniki, gre v zgornjem naslovu predvsem za to pojmovanje: za veselje in radost ob odbarovanju. Vedno sem raje dajala darila, kot jih sprejemala. Že kot majhna sem se za to blazno potrudila. Ob vseh praznikih in priložnostih. In vedno mi je najlepše videti veselje koga, čigar s čim razveselim. Zato sem rada (in še vedno) skrivala drobcena darila, jih podstavljala tako, da so jih ljudje nepričakovano našli. Uživam v izbiri daril, njihovem zavijanju in izročanju. In komaj čakam, da bodo konec tedna spet vsa pod smrečico (zgornja je sicer lanska, a ima častno mesto v seriji vseh prihodnjih, ker je bila najina prva, in to potem, ko so bila darila izpod nje že "izorpana"). Posebej se veselim obiska in reakcij nečakov, ki sta vsa goreča pisala pismo Božičku in sploh mlajši je že isti večer, ko ga je napisal, neštetokrat pogledal na okno, če ga je Božiček že odnesel.:))....
Obdarovanje torej. Ne vem, če je to blagoslov ali prekletstvo, če človek čuti, da želi nekaj dati. Da je tega, kar želi dati, veliko. In da se kar znova od bog ve kod poraja. In želi koga razveseliti, predramiti, začarati, se ga dotakniti.

Še vedno berem Ljubezensko življenje in hočem nočem se v nekaterih besedah najdem. Zato spet začutim potrebo, da jih nekomu dam. Te besede. Za katere se zdi, da živijo neko svoje življenje, ki v srčiki skrivajo tudi neko moje življenje. A dovolj o tem in raje še kakšno o božiču. Darila še niso vsa zbrana, čeprav vem, kaj bodo. Voščila so v glavnem že sestavljena (vsaj v glavi), recepti za peko tudi in načrti za ves naslednji teden (prost btw, ker so mini počitnice, jupi!!) so tudi že naštudirani. Novost tega leta pa je, da bom obdarovala sebe. Da bo krog sklenjen in ne bi kdo rekel, da je to silno (raz)dajanje samo kompenzacija za kak zahrbten deficit. :))

The day after..

Pravzaprav je vsak dan nek "day after". In ker sem se v petek psihični in fizično (recimo, ha ha) pripravljala na včerajšnjo "zabavo", jo moram nekako miselno zaključiti. Z eno besedo: beda. Vem, da so merila zabave različna, ampak zame tega pač ne predstavlja neokusno okrancljana dvorana, v kateri razglašen duo preglasno navija razne "Ta-ta-tangice; mi se mamo radi in brizgalna brizga" komade. Pri sosednjih mizah druge zaključene (bolj ali manj posrečene) družbe, po vsakem plesno-piočivalnem segmentu boljše volje. Prostor zakajen do konca in naprej, glasba preglasna za pogovor, hrana - no comment (a ko sem prišla domov, bi lahko mirne duše izropala hladilnik). Saj vem, da ni poanta tovrstih zabav v neki prefinjeni zabavi; bistveno je druženje, zabava itd. Ampak vrag je, če mene zakajenost, napol pijani osebki (pri sosednjih mizah; moji kolegi so bili dobre volje brez tega) in glasba v prej omenjenem stilu ravno ne zabava preveč (oz. me sploh ne).
Suma sumarum: po hitrem postopku sem se spokala domov in edina stvar, ki me ni razočarala, je bila vožnja domov. Ura ravno prav pozna, do so bile ceste po večini prazne. In ker so bila moja ušesa adaptirana na precej visoko jakost, sem si privoščila malo privatnega "nabijanja". Sicer so redki sprehajalci na praznih ulicah gotovo mislili, da se v avtu vozaka kak horonsko prestrašen dečko, ki nujno potrebuje zvočno kuliso svoje dinamične vožnje, ampak sem kljub temu tvegala. Malo Madonne (Because this is who I am/ you can like it or not/ you can love me or leave me, 'cause I'm never gonna stop - ženska je frajerka, pa naj reče kdo, kar hoče), malo Chrisa Isaaka in za zaključek dobri stari Hari Mata Hari (ki je domovinsko pravico v mojeih ušesih in na mp3-jih dobil pred kakimi štirimi meseci, od takrat pa večkat navdušeno in glasno sodelujeva med recimo čiščenjem stanovanja ali pričakovanjem obiskov). Vedno me preseneča, kako noč in odsotnost običajnega človeškega vrveža spreminja povsem običajne stvari. Tako bi naključni potnik skozi nočni Maribor dobil vtis vožnje skozi kakšno turobno industrijsko mesto, sicer praznično okrašeno in prijazno, a majhno in nerazvito. Verjetno to Maribor tudi je, le da med vsakdanjo zatoplenostjo v svoja življenja tega ne opazimo.
Med vožnjo od glavne ceste do doma se slika povsem spremeni - okoli mene sami travniki in gozdovi in nekje visoko luna, ki preskakuje nevidno kolebnico sredi neba in je enkrat na levi, drugič na desni strani ceste. Ponoči nerada vozim po tej cesti, in sicer iz zelo praktičnega razloga - divjad. Vedno v pričakovnaju opazujem levi in desni rob ceste, da se ne bo z njega kaj pognalo pred avto. Vse te živalce, ki jih z veseljem opazujem (srne, fazani, lisice, podlasice), so sicer zelo ljubke, a imajo neprijetno navado skakanja čez in na cesto. Zlasti srne so neverjetne - trenutno so takšne barve, da jih od ozadja, na katerem se pasejo, ločijo samo njihovi beli zadki. Ko sem odpirala vrata na ograji, sem opazila še nekaj, za kar si dolgo nisem vzela časa - kako brezmadežno tiha je lahko zimska noč. Prav nič se ni zganilo v navidezno zamrznjenem prizoru pod budnim luninim pogledom. Nobena sapica, noben pasji lajež, noben skovik; čista popolna tišina. Kot da je sleherno živo bitje na zimskem spanju.

Danes je še en day after. Moram ga omeniti, čeprav je bilo (in še bo) o tem napisanega že veliko preveč in so diskusije padle že krepko pod nivo. BAR, seveda. Zadevo sem gledala mogoče 10-krat. Sam koncept ni blazno inovativen, kandidati pač ljudje, vrženi v določeno vlogo, zanimivo pa je vse tisto, kar se plete zadaj in mimo teh oddaj. Koliko teorij zarote, ocenjevanj, predalčkanj, lobiranj, žaljenj in ne-vem-česa-še to potegne za sabo. Saj je to itak namen tega - da se o zadevah govori, zraven pa spremlja zadevo, s katero nekdo služi. Ker zaradi maloštevilnih ogledov Bara nisem kompetentna, da bi sodila o katerem od obeh kanditatov, še manj pa (kar je škoda) imam dovolj sociološkega in psihološkega znanja, da bi kakšno pikro napisala o tistih, ki so čisto "padli noter", bi rekla samo to: Miloš (alias Mišo) mi je deloval kot egoistični narcis, na katerega so se "palile" predvsem najstnice, Andrej pa je imel predvsem to srečo, da je bil manj antipatičen kot njegov protikandidat. Da je deloval bolj naravno in manj zaigrano. Osebno mi je bil bolj sipatičen, čeprav so mu pripisovali cerkvene, svetohlinske, zadrte, asocialne, nekomunikativne in ne vem kakšne "grehe" še. Ergo: čestitke njemu, "Miškecu" pa učinkovito berglo za njegov zlomljeni ego.

Še ena o vlogah

Že dobri striček Shakespeare je zapisal, da je ves svet oder in da vsak izmed nas igra določeno vlogo. Mogoče ni dovolj natačno preciziral svoje izjave ali pa gre zgolj za davek stoletij, vsekakor pa se je število naših vlog močno pomnožilo. Recimo moje današnje vloge: bila sem že v.d. žene, v.d. snahe, v. d. hčerke, gospa profesorica (oz. "učitl'ca, vas lahko nekaj vprašam?"), v.d. nabavne (beri: nakupovanje za približno teden dni naprej), v.d. varuške, v. d. gospodinje in še bi se kaj našlo. Na primer "kofetkanje" s kolegico (pravzaprav je bilo "fast-foodanje" v Mkšrotu, ampak važen je itak namen) in animiranje Bojčeve najsntiške nečakinje. Ob čemer sem vmes celo našla čas, da sem "pobrovzala" po internetu, spacala skupaj dva bloga, trikrat romantično zavzdinhila ob Jewel in njeni Break me (ta pesem mi zadnje dni taaaaaaaaaako sede), prebrala novo poglavje v Ljubezenskem življenju (tak je dejansko naslov knjige, čeprav bi lahko bil tudi mojega življenja) ter se šla modno revijo pred spalničnim ogledalom (nečimrnost, ime ti je ženska! ) zaradi jutrišnje kolektivne zabave. Kar na kratko pomeni vsaj dvoje: da je vsak izmed nas soočen z veliko vlogami ali bolje nalogami, ki jih bolj ali manj temeljito vsak dan opravlja, in da mi jutri vsaj ene od naštetih ne bo treba ponovno podoživljati: namreč gospodinjske. Sobota je običajno dan, ko z Bojčem izmenično bijeva boj z gospodinjskimi mlini na veter (beri: prahom, ki si je najino stanovanje izbral za razvijanje svetovne zarote razmnoževanja z nadzvočno hitrostjo). Jutri to torej odpade, ker sem bila taaako pridna danes. In to v času, ko sem bila doma čisto sama, samcata. Včasih bi tak čas izkoristila za kaj drugega. Ampak očitno sem postala prav "pridkana". :)
Torej jutrišnji dan oz. večer. Ven se odpravljam z mešanimi občutki. V primerjavi s prvim letom, ko sem bila v tem kolektivu, sem malce bolj zadržana. Ugotovila sem, da nekateri tisto z vlogami jemljejo kar preresno in igrajo nekoga povsem drugega, kot so v resnici. Mogoče so potem tako zelo presenečeni (razočarani?), ko vrtajo po meni z vprašanji in zmeraj znova dobivajo odgovore, ki me potrjujejo takšno, kot v resnici sem - takšna, kot sem pač vedno. In mogoče sem sama potem toliko bolj razočarana, ko dobim kakšno mino pod noge od koga, komer tega pač ne bi pripisala. Bo treba odrast (beri: sprejet pravila igra, kjer je glavno vodilo vsak zase). Ampak ne še tako hitro. :) Veselim pa se nekaterih, ki so malce več kot le kolegi. Ne še čisto prijatelji, ampak na dobri poti tja. :) Torej: saturday night, here I come!

Srečanja

Čas praznikov je tudi čas srečevanj. Tistih sprotnih in mimobežnih na ulici; tistih drugih, načrtovanih in dolgo pričakovanih; ter tistih tretjih, ki se zgodijo nekje sredi skritih misli in odloženih spominov. Srečanj, dotikov, želja in voščil z besedami. Bolj ali manj iskrenimi, bolj ali manj domiselnimi, bolj ali manj našimi.

Danes sem že tretjič ta teden hitela po raznih opravkih po mestnem središču in se (spet) čudila nad množico ljudi, ki je - z mano vred - mrgolela po ulicah, trgovinah, lokalih. Nakupovalna mrzlica se očitno stopnjuje. In v nekem trenutku sem se zalotila, da je popadla tudi mene, kar se sicer ne zgodi tako hitro. Če sploh se. No, in ko sem si tako razbijala glavo s tem, kaj za boga naj še komu kupim, me je prešinilo tisto zgoraj: namreč v čem je smisel praznikov, če jih zreduciramo na potrošniško orgijo? In ker me je pravkar omenjeno spoznanje dovolj globoko prešinilo, sem sklenila opustiti metanje denarja stran (beri nakupovanja nepotrebne navlake) in svoj zadnji nakupovalni pohod spremeniti v sprehod po okrašenem mestu. Pravzarav je ta naš Maribor (še kar ga imam za svojega, čeprav nimam več domovinske pravice v njem) čisto simpatično mesto. Ko ga dvakrat prehodiš, srečaš presenetljivo veliko ljudi, na katere si že pozabil ali pa si jih enostavno odmislil. Ali pa jih samo nisi pričakoval. Recimo kakšnega dolgo nevidenega prijatelja, ki naenkrat zraste pred tabo iz tal in te objame s svojim toplim nasmehom. To mi je danes prav polepšalo dan. Kako preproste stvari so potrebne, da je človek srečen.
Skratka, ko človek pogleda na stvari z drugega zornega kota, postanejo prazniki prav luštna stvar...In vsaj do konca tega leta se bom skušala vzdržati sarkazma in pikrih pripomb, da je ves ta božično-novoletni cirkus samo prvovrsten displej človeške nečimrnosti in zapravljivosti, ter s peko keksov, pisanjem voščil in (obojestranskim) obiskovanjem prijateljev vdahniti temu času malce po cimetu in zimskih poljubih dišečega čara...In če si bom to zares, zares močno želela, se bom nekje na križpotjih želja, besed, sanj in resničnosti, srečala prav z vsakomer, s komer se bom želela. :)

Tri ljubezni

Pred nekaj dnevi sem končala z branjem simpatične kjige Preprosta ljubezen. V njej so zbrane različne grenko-sladke zgodbe o prav takšnih ljubeznih. Zanimivo, kaj se ljudem vtisne v spomin. Katere ljubezni ostanejo, katere zbledijo.

Ostanejo trenutki, iztrgani času in pozabi.
Sem v katerem izmed njih jaz?

Prva

Otroci se igrajo pod drevesom v zgornjem kotu otroškega igrišča. Tam je njihovo najljubše skrivališče. Ravnokar so sredi goreče debate "kdo je v koga". Svetlolasi deček, nekoliko višji od vrstnikov, in prav tako svetlolasa deklica, prav tako višja od vrstnikov, se znajdeta eden pred drugim. "J. pa je v A!!!!!!!!!!!!!" In razposajeno vriskanje, draženje, smeh, lovljenje po igrišču. Deklica zardi, ker ne ve, kaj bi rekla. Najraje bi koga kar na nos, a brez povoda se to nekako ne spodobi. Zato stoji tam kot kupček nesreče in čaka, da jo bo J. rešil zadrege. In J. se res oglasi; nekako v stilu, da je A. res njegova "punca". "Dokaži!" se glasi enoglasna sodba neizprosnih gledalcev. In cmok! - že dobi A. svoj prvi poljubček. Nenapovedano, spontano, čisto. Potem hodita A. in J. nekaj časa skupaj domov iz vrtca in on ji v znamenje svoje resnične ljubezni vdano nosi posteljnino iz vrtca, ponuja popoldansko malico in sploh resno vzame svojo prvo vlogo fanta.
Iz bog ve katerega razloga se parček razdre. Spontano, tiho, nedramatično. On odide na eno šolo, ona na drugo. Ko sta že odrasla, se včasih srečata na cesti. Smehljaje in previdno se kdaj pa kdaj pogledata in mogoče se celo spomnita tistega prvega "lubčka" sredi razigranega poletja.


Druga

Sneg besno naletava. Čeprav je druga polovica marca, zima nikakor ne namerava popustiti. Po zasneženih in mokrih ulicah pridrsata v kavarno. Sedeta za "njuno" mizo in naročita. On se zazre v njo, ona gleda skozi okno. Opazuje ples snežink in spuščajoči se mrak ter si bolj od vsega na svetu želi, da bi bila kje drugje. Iz zvočnikov nežno igra Love me tender. On jo prime za roke in reče "Kaj razmišlja moj sonček?" Želi si, da ne bi bil tako prijazen. Vprašujoče jo gleda, ona pa po ustih prelaga težke besede kot pretežke kose prtljage. Začenja tisto prastaro "Ni problem v tebi, ampak v meni....Si v redu fant...Le čas ni pravi....boljše bo...konec..." Oči nasproti nje počasi temnijo in njim v posmeh Elvis še kar poje o želji po nežni ljubezni. A ljubezni več ni. In ko čez čas odideta iz kavarne, jo nekaj zaboli pri srcu, ko ga vidi, kako narahlo sključen, kot bi mu kdo pravkar naložil breme na ramena, ter brez dežnika počasi izginja v prvi zimski mrak skozi ples snežink.

Tretja

Ura se končno privleče v pravo pozicijo, da učiteljica oznani svoj odrešilni "Lahko pospravite ". Gruča mladih se vsuje iz šolske stavbe in se z nadzvočno hitrostjo razkadi na vse konce in kraje. S srcem, ki ga čuti nekje visoko v grlu, se približuje vogalu šole. Za vogalom je klopca in na klopci ... Je on? Je on! Navidez brezbrižno sedi tam, ko pa se mu približa, opazi rahlo rdečico na njegovih licih in čisto majčkeno podrhtavanje rok. Nekaj v njej skače do neba, dela prevale, vriska in se do norega smeji, ko se objameta čez rame in jo mahneta proti parku. Listje odpada kot v reklami za jesen, zrak diši po divjih kostajih in vlažnem lubju. Po obveznem kroženju po parku pristaneta na eni izmed klopc. Sedeta in se zagledata drug v drugega. Skozi veje dreves posije sonce in se ujame v njegove oči ter okoli roženice nariše sončnico. Čisto pravo, drobceno sončnico.

In trenutek o(b)stane ter se v presečišču časov poraja vedno znova. Kar tako in čisto preprosto.

As time goes by

...se marsikaj spremeni. Spremembe prinašajo neznano. Zato se jih bojimo. O njih največkrat niti ne razmišljamo. Včasih se jih spomnimo le, ker so v določenem trenutku glavna tema pogovora. Kot recimo vedno bolj v dnevih, ki prihajajo. Povsod debate na isto temo: novoletne zaobljube/želje/voščila pa cilji in nenazadnje invntura minulega leta. Ker zaobljub na dolgi rok ne delam, ampak raje napravim stvari takoj, ko se jih spomnim, jih nimam niti za leto, ki prihaja.
Želje? Imam dve drobceni, med seboj precej prepleteni, od česar je mogoče ena samo posledica trenutnega hormonskega stanja v mojem telesu. Vsekakor pa nobena od njiju ni ravno tipična zame. In je mogoče edina "zaobljuba" ta, da razvozlam, od kod te doslej neznane želje.
Voščila? Jih je en kup za ljudi, ki imajo posebno mesto v mojem življenju. In veselim se dni, ki prihajajo, ko si vzamem čas in se posvetim ritualu pisanja voščil. Vedno se potrudim, da je vsako unikatno, zapisano na ročno, unikatno izdelani voščilnici. Ko jih izdelujem in pišem, se mi zdi, da se dotikam tistih, ki so jim namenjene. In to so zame prazniki, ki prihajajo: dotik, ki premošča čas in razdalje.

Cilji? Hmm...predvsem eden: dokončati magisterij. (tole že sumljivo diši po zaobljubi, a mi je ljubša beseda cilj)

In inventura? Čista desetka. Leto presenečenj na celi črti. Samih pozitivnih.

In naslov bloga?
Je tak zato, ker so stvari vedno boljše. Nikoli nisem v to zares verjela, zdaj pa verjamem. Da sta življenje in ljubezen kot vino: čim starejša sta, bolj sta dišeča, aromatična, opijanjoča in polnejša.
A potem še človek sploh potrebuje kakšne zaobljube?

Miklavž

...je bil letos zeeeeelo radodaren. Obdaril me je s tednom suplenc, dokončanjem tipov nalog za Cankarjevo tekmovanje, delom za raziskovalno nalogo, mi odnesel edini dan, ko imam eno samo uro pouka, zadolžil za pisanje članka. Pa ne, da se je kdo tam zgoraj zarotil proti meni?!?

In tako lepo se je vse začelo....miren vikend....danes delavnice namesto pouka...potem pa BUM! Welcome to reality! ..:(

edit:
Miklavž se je vseeno izkazal vreden zaupanja...sredi noči (oz. že proti jutru) je prišel...sedel k meni na posteljo in misleč, da spim, odložil k mojemu vzglavju nekaj sladkega...potem je tiho splezal pod odejo k meni in me stisnil k sebi....in postelja ni bila prazna....
za povrh pa sem danes izvedela, da je petek rešen, :-)...ostaja moj urnik z eno uro pouka in nič ur (zaenkrat) nadomeščanja...
hvala, MIklavž...cenim to...:))

Sanje

Tiho vstopajo pri zadnjih vratih srca.
V odprto naročje novega dne
šepetajo, kar je neslišnih in skritih želja.

Do neba se dvigajo
na krlih ptic
in pod mrak goreče umirajo
v divjem plesu kresnic.

Skozi vrata noči tiho, tiho pridejo sanje.
Ko pa se dotakne jih hladne resničnosti prst,
se neslišno spet skrijejo zanje.

A.B.