ponedeljek, oktober 02, 2006

Ločenost

... od mojega meni sicer tako ljubega blogovanja je tokrat posledica delovanja višjih sil (glej sliko) in ne mojega testiranja lastne vzdržnosti od bolj ali manj (ne)umnega javnega modrovanja. Dnevi v pozno poletnih pastelih se trgajo pred mojimi očmi kot jutranje biserne meglice med tankimi prsti krvavečih dreves in skupaj z vranjimi kriki padajo na zemljo kot zrela jabolka v opustelem sadovnjaku minulega poletja. V kokonu pod mojo levo trelalnico se iz zapredkov izvijajajo nove besede, misli in čustva ter potrpežljivo čakajo na čas zorenja. Do takrat pa ...
Skačem iz ene obveznosti v drugo, si nalagam več, kot zmorem (ali pa s tem zgolj prestavljam meje svoje vzdržljivosti navzgor?), skušam slediti otroku v sebi in si vzeti čas zase ter drage ljudi (a vsi, žal, še niso prišli na vrsto) ter izgledati čim manj podobna mucki na sliki. Kar konkretno pomeni, da visim nekje med pripravo in popravo šolskih, med organizacijo in izvedbo eksurzij, med pomočjo na obeh naslovih, kupom administracije v šoli, inštrukcijami&co. Boring, skratka. In za kanček bolj časo-žerno, kot se tega spominjam od lani. A se kljub vsemu ne pritožujem. Nalašč se ne. Ker sem opazila prvi jesenski list, ki mi je padel pred noge (in ga, vraževerna, kot sem, pobrala ter vrgla skozi okno, upajoč, da mi tokrat vendarle uresniči željo). Ker sem poskrkala rubinasto barvo z listja ob cesti in v lase ujela zlato s čebeljih kril. Ker sem v nocojšnjem toplem večeru ujela dotik z morja. Ker pod zavetjem znanega in varnega še vedno najdem obete neodkritega in svežega. Ker brez fige v srcu čutim ljubezen, ki domuje v njem. Srcu, namreč. Tudi za tiste, ki jih več ne domujejo v njem.

Stress or no stress, I'm still alive and kickin'! :))


1 komentar:

Anonimni pravi ...

samo glej, da ne boš spet kam poniknila... in pustila svojih bralk / bralcev v stresnem čakanju. ker je že po tvoji (fantastični! ful všeč!) slikci jasno, da je stres škodljiv... še posebej v tem jesenskem času, ki se začne tako rahlo melanholično, a še vedno svetlo in barvito... in se potem (vsaj zame) počasi prevesi v najbolj otožen čas leta (tam enkrat novembra bom neznosno depresiven :))))
BTW, vidim, da je šola naporna reč tudi na drugi strani, in to dosti bolj, kot sem si kdaj mislil. Hja, veliko sreče v novem šolskem letu.
A padajoči listi izpolnjujejo želje (če jih vržeš skozi okno?). to je čisto resno vprašanje. naj se ti tvoja izpolni...