Takrat ...

Opoldansko sonce z ostrimi škarjami reže pramene svetlobe in jih navpik kot drobne puščice zbada v razbeljeno kožo. Vročina v meglenih oblačkih puhti iz zemlje, asfalt se krči in razteza pod kolesi mimo drvečih avtomobilov. Mozaik glasov pleza čez ograjo pokopališča. Ščebetanje ostarelih ženic v črnini na poti na še en pogreb ali zgolj na vsakodnevnem obisku pokopališča. Vrišč otrok na poti iz šole. Zadržan pozdrav znancev, ki sta nekoč bila prijatelja. Speljevanje in zaviranje avtomobilskih koles, vedno na lovu za časom ali na begu pred njim. Razbijanje iz zvočnikov v avtu razgretega mladca, ki se v svoji neukročeni mladosti počuti nedotakljivega. Nepremagljivega. Nesmrtnega. Resni obrazi stojijo ob vratih mrliške vežice, s pogledi uperjenimi nekam za obzorje. Razmišljajo o življenju, ki ga več ni ali o pravilnosti vremenske napovedi? Iz migotajočega ozadja se izlušči duhovnik. Zajeten mlad moški, še fant pravzaprav, z modnimi sončnimi očali in večno zardelimi lici. Priložnosti primerno resno prebere ustrezne odlomke iz svetega pisma. Nekdo zadrhti, nekdo drug si diskretno obriše nos in spet nekdo tretji v zadregi nehote z nogo podrsava po belem pesku. Pogledi z rdečo obrobo se izmikajo drugim takšnim pogledom. Pevci se pripravljajo, da kdo ve kolikič zapojejo pesem v slovo neznancu. Kupčku pepela, v katerega so izgorele vse sanje, ljubezni, strahovi, zmage in porazi, upi in razočaranja, vsa neznatna veličina človeka, ki je z enim samim (nenapovedanim) obiskom bele gospe postal spomin. S pogledom drsim čez prisotne in tesnoba stiska moje srce, da nemo joka navznoter: kdo od nas bo naslednji? Od koga se bom morala (še) posloviti? Zakaj je vsako življenje napoved smrti in vsako srečanje napoved slovesa? Že rahlo odcveteli cvetovi španskega bezga nemo kimajo v vetru in z modrino neba med raztrganimi oblaki šepetajo himno o nepremagljivi, vedno znova porajajoči se moči življenja. Šepetajo, da smrti ni. Da je smrt nemočna igra teme, beden poskus usode razdvojiti poti ljudi, ki jih povezuje ljubezen. In vem: dokler človek živi v ljubečem spominu ljudi, smrti res ni. Večno je edino življenje, obžarjeno z darilom ljubezni. Svetlolasa deklica v roza oblekci skaklja po pločniku pred mamico, ki v vozičku potiska še drugega otročka. Pred prehodom za pešce jim ustavim in deklica mi pomaha. Veselje se ji iskri v očkah in mi pritrjuje: smrti ni…..

Danes ...

... potem ko je smrt s svojim hladnim poljubom že popeljala s seboj nekoga iz moje družine; potem ko sva se sila prepričljivo spogledovali tudi midve, jo pričakujem s strahospoštovanjem. Ne toliko svoje (mogoče zato, ker se še zmeraj zdi tako abstraktna?) kot smrt bližnjih. Smrt kot zadnji, dokončni počitek. Pretok energije v neko drugo energijo. Sestop z brzovlaka vrvenja, hitenja, minevanja trenutkov, ki so nam dani. Ki znajo biti ob šumenju jesenskih barv na listju, tihem škrebljanju mišjih nožic po gozdni podrasti in razlivajoči se baržunasto škrlatni zarji na nebu do vrha in preko napolnjeni z lepoto, izpolnjeni z mirom in s spokojnostjo, pijani od ljubezni in zazibani v večerne sapice s prvinsko srečo. Podarjeni in blagoslovjeni s pozabo, da so minljivi. Tako kot mi. Mogoče je trenutek, ko se zavemo minljivosti, tisti, v katerih se v nas zganejo prastare, brez začetka in konca tekoče zibelke življenja, ki so ustvarjene zato, da jih napolnimo. Z novim življenjem. Z novimi malimi sanjami in željami in upi...

A pravzaprav nisem hotela pisati o tem. O novem življenju. Ampak o tistem, ki je že tukaj. Katerega gospodarji in lastniki smo mi sami. Katerega vsebina je odvisna od nas samih. Ne glede na to, s čim ga zastruplajjo drugi. Vzrok, da toliko časa moj blog ni dobil nobenega novega pripisa/vpisa, je prav v tem: v zastrupljanju mojih misli in poslednični detoksinaciji. Zastrupljanje opravijo drugi, ostalo je moja naloga. Včasih imamo ljudje smešne predstave o tem, kaj bi/bo zares spremenilo naša življenja. Če ne bi bilo tega in tega, bi bilo vse drugače. Pa bi res bilo? Kaj pa če se izkaže, da tisti/tisto ni imelo tolikšne vloge, ampak smo sami tisti, ki si grenimo življenja? Ki smo ujeti v zmeraj enake miselne vzorce, čustvene odzive, predstave in predsodke? Vem, da ta del bloga ne sodi k uvodnemu, ampak po dolgem času popuščajo spone v meni, ki so me vlekle nekam v preteklost ter prav v prej omenjene miselne konstrukte. Očitno ima preteklost močan vpliv na nas in brez zavestenga obračuna z njo ne izgine iz našega življenja, ne glede na to, koliko si to želimo. Zakaj razpredanje o vsem tem? Ker vidim, da vse to deluje in učinkuje okoli mene (in posredno name). Da meni sicer ljubi ljudje ne znajo, ne zmorejo (nočejo?!) narediti premika iz mrtve točke preteklosti, na kateri je vzklia zamera, nesporazum, jeza ali kaj četrtega, kar kot nevidna rja navznoter razžira naše odnose. Včasih tako zelo, da od tega zbolim. Dobesedno. Ker me omejenost utruja in boli in duši. Ker me ozkosrčnost zadeva naravnost v srčiko mojega bitja. Na srečo ne v najinem odnosu, ampak "le" v moji družini - kolikor je je še ostalo. Pa vem, da ne morem "razsvetliti" drugih. Ne morem spremeniti njihovih predstav in vzorcev delovanja ter mišljenja. In vem, da posledično nič od naštetega ni moj problem. Le da je to zavedanje, da nekaj ni moj problem, težko prevesti v srcu in razumu razumljivo govorico.

Očitno me čaka še veliko učenja - takšnega in drugačnega - da bodo tiste nevidne niti, ki me zadržujejo nekje daleč zadaj, popustile in bom prosto usidrana le v "tukaj in zdaj". Do takrat pa - grem za začetek na sonce, v gozd, med moje večne prijateljice smreke, da me s svojim nežnim mrmranjem potolažijo bolj, kot me znajo ljudje.