Ha-ha-ha-happines

Že odkar sem pred časom ponovno gledala Vanilla sky, se mi je nekam pod povrhnjico možganov zapičilo vprašanje iz filma in me provociralo, da si odgovorim: »What's happines for you, David?« What's happines for me? Ali boljše – kje je sreča? V življenju ali v sanjah? Vprašanje iz filma. Če utopično verjamemo v sporočilnost hollywoodskih filmov, recimo da vprašanje za vse nas. Kaj je sreča danes, ko smo na vsakem koraku zbmobardirani z drugačnim modelom sreče? Vsak je različen od prejšnjega in vsak je bolj mikaven od predhodnega. Srečni bomo, ko bomo uspešni. Uspešni bomo, ko bomo srečni. In srečni bomo, ko bomo imeli vse. Ko bomo živeli sanje, ne sanjali življenja. Niti slučajno ne, ko bomo živeli brez sanj. Ampak, če živimo življenje, ki je uresničenje sanj, o čem potem še sanjamo? In če sanjamo naprej, ali kdaj sploh živimo sanje? Ali sanjamo vedno druge sanje in potem delamo vse, da dosegamo nekaj, kar se nam v trenutku, ko se temu približamo, spet spremeni v nekaj drugega, novega, lepšega? In če res živimo sanje, kaj se zgodi, ko se zbudimo? Ali pa se nikoli zares ne zbudimo, ampak samo zamenjamo ene sanje z drugimi? In kdaj potem zares živimo? Življenje kot sanje. Življenje iz sanj. Sanje kot življenje. Življenje v sanjah. Nešteto permutacij nekega modela. In enoznačnega odgovora verjetno ni. Zato na koncu tisti korak čez rob. Premagati strah pred višino in brez padala pristati sredi življenja. Ampak kdo potrebuje življenje, če lahko v sanjah leti?

Po drugi strani pa ima (tako sem slišala v zadnji dneh, ko je bil tudi dan duševnega zdravja), sreča dosti manj filozofske razsežnosti in je precej bolj enostavna zadevščina. Izvira iz bližine ljudi. Iz bližine s samimi seboj. Srečni smo, ko nas obkrožajo ljudje, ki jih imamo radi - ter seveda obratno. Ko delamo tisto, kar nas veseli in ko mimogrede uspemo ob poti ugledati rože, ki poganjajo med razpokami na pločniku. Ko nas še preseneti jutranja zarja, ki brizga čez nebo, ko se nanj kobaca sonce. Ko cenimo drobne stvari (recimo kak nepričakovan mail :)). In seveda smo srečni (ali vsaj zelo zadovoljni), ko se sproščajo endorfini. Pa ne bi zdaj o kemiji ali o čokoladi, ki jih lahko sprostita. Tudi ne o seksu, ki ima menda podoben učinek. Endorfini se spreščajo tudi pri telovadbi. Če slučajno niste vedeli. In radosti telovadbe sem lastnoročno(-nožno) odkrila po dolgem času tudi sama (tega zagotovo niste vedeli). No, in ko sem se v minulih dneh tako 100% angažirano lotila telovadbe, sem padla v tiste tipične faze, ki jih pozna vsak ammater. Za razliko od profijev, ki nekatere faze gladko preskočijo (katere, ugotovite sami). Prva faza je zamisel ("dobro bi bilo kaj napraviti proti gravitaciji, ki vleče določene dele moje anatomije v neželeno smer"). Drugo je namera ("s tistim nekaj bom začela kar danes, da si slučajno ne premislim in za prvič bo dovolj pol ure; 30 drobcenih minutk"). Sledi odločitev (muz'ko do stopnje še sprejemljivega, zaloge vode, brisačko, uteži - vse je pripravljeno). Izvedba: po uvodnem razgibavanju in natančnemu ogledovanju ure, da ne bi potem slučajno predolgo potegnila, sledi prvih par minutk. Občutki osvobajajoči, skoraj ekstatični (edorfini delujejo); prevzema me ponos, da končno nekaj delam zase. Za zdravje. Ful razturam. Pravi profi :). Energija in moč se vračata, čeprav obenem kopnita. Ampak potem pogledam na uro in ... Pismo: a nisem že ful doooooost naredila, minile so pa komaj 3 minute?!?! Nadaljevanje mineva nekako v tem tempu; veselje/navdušenje : razočaranje, da še ni potekel čas, namenjen telovadbi ...

And the point being?

Da sem:
a) končno zmigala svojo r*t in se odločila, da jo po naravni (ter naporni) poti polepšam;
b) ugotovila, da je sproščanje endorfiniov ob miganju (takšnem in drugačnem ;)) bolj zabavno in koristno kot ob "grešenju" s čokolado;
c) opazila, da športnanje res pomaga pri preganjaju napetosti/slabe volje ter
č) d) in vse ostale točke: da je za srečo (in dobro voljo ter veselje) potrebno malo, a tisto v zadostnih količinah ter z zadosti pozornosti, da nam malenkosti ne uidejo, preden jih sploh opazimo.

:)