Jesenska rapsodija

Nad mestom se komaj trga plašč nočne črnine in zvezde le počasi izginjajo pred oranžnim svetlikanjem na vzhodu. Mačkasto jutro s hladno sapo na ustnicah odpira oči. Cesta zavije iz mesta med pisana drevesa, med prve odpadle liste, med posrebrene pajčevinaste nitke na zeleni, z rosnimi kapljicami obloženi travi. V gozdu je mrak; sanjast mrak. Megla se vleče med debli kot počasen dim iz pipe nevidnega gospodarja gozdov in tišina zveni kot v spanju. Nekje visoko nad meglo ptice slutijo nebo in sonce ter jima predrzno-razigrano požvižgavajo. Nasmehnem se njihovemu optimizmu in potiho zabrundam nekaj podobnega pesmi. Na majhni čistini med drevesi se odpre pogled na dolino: meglice kot raztrgani kosmi vate visijo s hišnih streh. Sonček se kobaca skozi sivkasto kopreno megle, rose in tovarniškega dima. Sivina meglenega jutra vse bolj izginja pred razlivajočimi se barvami jesenskega dne. Cesta še kar polaga predme leve in desne ovinke – kot da nima konca. Za ovinkom št. 115 se pred mano razmahne neverjeten razgled: nad mano ožarčeni, bleščeči, zmagovito zeleni in pokončni vrhovi smrek, pod mano belo morje puhaste megle, ki jo tu in tam prebadajo najvišji vrhovi dreves. Spojitev dveh svetov: sanjskega, potopljenega globoko pod meglo, in resničnega, jasnega ter hladnega z neskončnim obokom nebesne modrine nad sabo. Tam spodaj, pod tisto meglo, je krama minulih dni; so misli, ki utrujajo in so solze, ki padajo v prazno. Nekje tam spodaj dremljejo spomini in dremlje misel nanj, ki je bil (ali pa tudi ne) in je zdaj manj kot tujec. Nasmehnem se svoji tesnobi ("nikoli več..." in te stvari) in se ozrem med drevesa, kjer me pričaka najlepša slika letošnje jeseni. Sonce se je pritihotapilo za hrbet visokorasli in košati smreki: kot bi nežen ljubimec svoje dolge zlate prste vpletel skozi lase svoje ljubljene in ustvaril okoli nje veličastno avreolo rumeno-bele svetlobe. Skozi prav vsako smrekovo vejo prodira pramen svetlobe in ustvarja neverjetno podobo čiste lepote, naključno odkrite, tako krhke, preproste in edinstvene; tako prodorne, da šine naravnost v moj spomin in se vanj zapiše za vedno...

Nekatere podobe, misli in čustva se ne spremenijajo prav veliko. Ali pa le mi nekje globoko pod kožo ostanemo enaki. Kot takšna jutranja impresija, ki me je odznotraj pobarvala že pred 3 leti (od takrat zapis). Jesen je podobno milostna kot takrat. Občutki za spoznanje bolj pogreznjeni v meglo, a kristalno jasni na drugi strani. Predvsem en je tak. Skoraj oprijemljiv: še sem tu. Jaz. Takšna, kot sem brez meglic in tančic, za katere bi se skrila. Brez zrcal, ki mi kažejo zlagan obraz, skrojen, da ugodi drugim. Brez primerjav, ki me terjajo v (samo)dvome. Vsako jesen dozori v meni nov plod in se skotrlja naravnost pred zenico levega očesa ter čaka, da ga opazim. Letos je bil drobcen želod. S spoznanjem, da se ne grem več. Igre, kako biti drugačna. Boljša. Bolj všečna. Kako se spremeniti in postati nekdo, ki ne bi poznal sinusoidnega drsenja po rezilu občutkov in iskanj, sanj in hrepenenj, strahov in upanja, vere v ljudi in razočaranja nad njimi.

No more hidding for me ...