Spet....

...je tukaj indijansko poletje. Navdihujoče, prekipevajoče od barv, od vonja po zemlji, kostanjih in gobah. Obetajoče dolge zimske poljube, katerih obrisi se s krili ptic izrisujejo čez nebo. Včasih jeseni nisem marala. Niti jamanj. Vse tiste jutranje meglice, vlaga v zraku, vedno krajši dnevi in zmeraj bolj prisotna nemočna golota narave.... Obet konca, spanja, trohnenja. Ali pa... Bogastvo plodov narave. Sladki sokovi zrelih jabolk pod zobmi. Zakladi pod visečimi bisernimi mrežami pajkov, filigransko stkanimi med krhkimi travnatimi bilkami. Šelestenje krvavo rdečega listja pod nogami v gozdu. In trganje meglic kot dviganje zastora pred vsakodnevno igro časa, ki zmeraj preseneti, četudi kdaj prikaže reprizo.

Kakor koli - jesen sem torej vzljubila. Podobno kot nekatere druge reči, ki sčasoma postanejo neizogibne. Kot so zastoji na cesti, plačevanje davkov, gubice okoli oči, dnevi, ki jih je treba zgolj preživeti in napake, ki jih je najboljše čim prej oprostiti (sebi in drugim). Tako sem recimo sprejela - vzljubila je premočna beseda - nekatere svoje napake. Občasno žalost, ki me brez očitnega vzroka posrka vase, mi otopi misli, čustva, čute in me pahne v neko nepopisno apatijo, ko se zdi, da je ni stvari na svetu, ki bi me spravila v dobro voljo. Ki bi me predramila. Se me dotaknila. Vrgla nazaj v areno življenja. Včash se je enostavneje skriti. Potuhniti nekam na rob pločnika in počakati, da se gneča odvali mimo. Včasih sem strahopetna. Tega ne maram. In priznam samo sebi. Strah me je le sebe. Tega, da se nekega dne zbudim kot popolna konformistka. Da postanem "kot drugi". Da pozabim na svoje sanje. Da se ozrem vase in tam ne najdem ničesar več. Nobenega žara, nobene svetlobe, nobene nežnosti, nobenega otroka, ki se veseli skrivanja za drevesi, nabiranja kostanjev in prebiranja pravljic. Strah, da nisem sama po sebi dovolj močna, bistra, čista, da bi bila drugačna od drugih. Da sem neizpolnjena in nepopolna in zato zmeraj korak stran od sreče. Ampak naj se sliši še tako paradoksalno, najbolj se zavedam sreče takrat, ko jo lovim nekje med ovinki in bližnjicami življenja ter previdno in po kapljicah nizam na biserni pas okoli bokov. Ko jo zmeraj znova izzivam in ji ne dovolim, da za trenutek zaspi.

Znana (in izpeta) je že pesem, zakaj in kako sem začela "blogovat". Manj znano, a verjetno simptomatično je dejstvo, da sem že od vseega začetka upala na vsaj kakšnega bralca in komentar. Navsezadnje vsakdo izmed nas pripoveduje (in živi) svojo zgodbo le zato, da jo lahko z nekom deli, do jo nekdo drug sliši. In (spet paradoks!) ne glede na to, koliko je bil moj čut za samoljubje prizadet, ko ni bilo nobenega komentarja, sem bila po drugi strani prav zadovoljna. Stoječa nekje ob strani sem čakala, da me spregledajo in si lahko oddahnem. In to me je nekje zelo globoko, zelo potiho in perfidno prav po mišje grizljalo. A še zdaleč ne samo pri blogu. Tako je bilo velikokrat. Zakaj in čemu, niti ne vem. A odločila sem se, da se zazrem še globlje vase, v tiste temne kotičke svojega značaja, v katerih gnezdijo pajki negotovosti, ki me vsakega toliko časa zapredejo v svoje strupene mreže, skozi katere ne vidim ne sonca ne barv in ne ljubezni. And that, my dear, would really be a shame. :) Namreč ne videti in čutiti vsega, kar daje življenje. Pa sem do tega veleglobokega spoznanja že prišla kakšnih xy-zapisov nazaj, a očitno je z zadevo podobno kot z nitkanjem zob: ne deluje, če tega ne počneš redno. :)