Fetiši(sti)

Vsakdo izmed nas ima vsaj en fetiš. Bolj ali manj očiten, bolj ali manj zdrav in družbeno sprejemljiv. Hedonisti jih imamo najbrž več. In najbrž so ti fetiši manj nevarni od tistih prikritih. Čeprav se lahko odkriti hitro prelevijo v skrite ali pa se slednji transformirajo v nekaj drugega, bolj sprejemljivega. Tako recimo ne poznam nikogar, ki bi imel sredi dnevne sobe oltarček, posvečen čaščenju Eurocarda /American Expresa ali drugih zapeljivih sredstev nudenja užitkov, a poznam veliko takih, ki počno prav to - častijo denar oz. vse tisto, kar si lahko z njim privoščijo. Kar nudi ugodje. Udobje. Užitke (ne)seksualne narave. Nekaj, kar je na meji med zasvojenostjo in fetišizmom. Ob čemer je vprašanje, kaj je (bilo) prej - fetiš ali zasvojenot z njim? Oz. ali je lahko neka stvar fetiš, če z njo nisi zasvojen? Hm ...

Sama sem neozdravljiv fetišist. Brez želje po ozdravitvi, ker sem neskromno in popolnoma egoistično ter zmotno (?) prepričana, da so moji fetiši neškodljivi. Ker niso povezani z materialnimi ali s kemičnimi substancami. Vsaj ne v večji meri. :) Čeprav povsem neoporečni moji izviri užitkov tudi niso. Zlasti ne tisti seksualne narave. Pa to ne pomeni nujno, da imam doma pod posteljo škatlo z bičem in lisicami niti da v popoldanskih uricah nudim inštrukcije posebne sorte. A ne pomeni niti, da česa vsaj delno spotakljivega kdaj ne počnem. Vendar zato ne trpinčim sebe niti drugih. Kot se to zna zgoditi, če človek podleže kateremu manj zdravemu fetišu. Takemu, da zaradi njega trpi/razpade družina. Recimo (hipotetično seveda), da človek po določenem času skupnega življenja izve, da ima njegov partner nek "bolan" fetiš. Bolan v navednicah zato, ker nisem klinični psiholog in je ocena nezdravosti fetišizma zgolj moja subjektivna ocena. A recimo. Recimo, da zalotiš punco/fanta/moža/ženo, da gleda pornografski material in raje masturbira kot seksa. Nič takega? Gremo še dalje. Recimo, da so na tistem materialu točno določene prakse/podobe/dejavnosti, zaradi katerih ti postane jasno, da je človek res fetišist. Ne več tak neškodljiv, kot sem sama in kot nas je večina, ampak pravi neozdravljiv fetišist, ki zaradi svoje fiksacije ne zmore več normalnega odnosa s partnerjem. Obseden recimo s starimi/mladimi/debelimi/podhranjenimi/črnimi/kitajskimi/transseksualnimi/?-kakšnimi
objekti poželenja. Namerno sem jih pomešala, ker so pač naše meje sprejemljivega različne. A gre vsekakor za nekaj "težkega", ne zgolj preferenco brunetk pred blondikami. Na prvi pogled se zdi, da ni problema. Pač rečeš "hvala lepa" in nasvidenje. A recimo (še vedno hipotetično), da imata parnterja že otroke, skupen kredit in sicer povsem "znosno" življenje. Je potem še zmeraj vse tako enostavno?

Primer seveda ni izmišljen. Ali hipotetičen. Je ena izmed zgodb, ki se začenjajo "bilo je kot v pravljici" in se končajo nekje mnogo prej kot "in živela sta srečno do konca svojih dni". Le da se zgodba konča vsebinsko, formalno pa še zdaleč ne. Zgodba (v tem primeru farsa) še traja. Z razpokami navznoter, z zlagano zadovoljnostjo in poteptanim sramom navzven. Pri čemer sploh ni pomembno, kdo je tisti, ki ima problem - ona ali on. Pomembno je, kaj tisti, ki problema nima (torej partner), naredi pri vsej stvari. Se dela slepega? S cmokom v grlu požre svoj ponos in skuša ustreči kot Bree iz prefinjeno perfidnih Gospodinj? Odkoraka stran kot moralni zmagovalec? Ali po nojevsko zarine glavo v pesek in čaka, da problem sam od sebe izgine, v vmesnem času pa se uri v navajnaju nanj do te mere, da ni več problem?

Ne trpim za overdose zgoraj omenjene serije. Sem pa spet hodila naokoli s (preveč) odpritmi očmi in ugledala za neko zloščeno fasado zgodbo, vredno Gospodinj.
In končno vprašanje: kaj bi naredila sama, če bi odkrila, da je Bojčev fetiš še kaj drugega poleg nogometa? Danes me je namreč prešinilo prav to - klasična zmota, ki jo zagreši marsikdo: prepričanje, da nekoga poznamo. A kako dobro ga zares?

Se z leti oddaljimo, namesto da bi se zbližali? Zapolnimo čas, ki ga preživimo skupaj, s preprekami, ki nas ločujejo ali z nitmi, ki nas spajajo? Sodeč po številu ločitev, razpadlih ali zgolj pro forma obstoječih zvez delamo nekaj hudo narobe. Izgubljamo stik s samimi sabo, z naravo in predvsem z drugimi ljudmi. In potem iščemo poti nazaj do sebe (a še vedno na žalost stran od drugih) po ovinkih, ki nas vodijo v napačno smer. In nisem prepričana, da je igla na kompasu, ki nam pri tem pomaga, zgolj stvar našega občutka za orientacijo.

ps: Slikca je Iztokova: Proemocija