Popolna praznina
...v meni, v mojih mislih. Popolna zato, ker je nedotaknjena. Neokužena z morečimi, begajočimi, obtožujočimi in sploh vsakršnimi mislimi. Ker je vse, kar je izven tega trenutka, odveč. Včeraj so bile mogoče le sanje, jutri se morda ne zgodi. Ostaja samo zdaj. Umirjen kot ljubimčevo telo po ljubljenju. Opran kot morje po burji in nebo po nevihti. Neponovljiv kot trenutek z najljubše fotografije. Do zadnje kapljice poln ter izpolnjen.
In minljiv.
Kot mavrica.
V takih trenutkih proprosto sem. Razkrojena, razdrobljena, razpršena, raztelesena nekje med nebom in zemljo se skrivam v meandrih zajezenega časa in sem eno samo čuječe uho, ki lovi zvoke minevanja; eno samo oko, ki se pijani ob kalejdoskopu barv; ena sama razprta dlan, v katero vlažno polzijo koščki neba.
Nekam pod kožo žužnjam tihe zahvale in neodgovorljiva vprašanja. Od nekje še globlje pod kožo prihajajo odmevi in odgovori. Taki, ki si jih želim in taki, ki jih nočem poznati. Vse je tam; od nekdaj pripravljeno, da to spoznam, preberem, izpišem, izgovorim in uresničim. Vse je jasno in vse je smiselno. Ppopolno urejeno. Tukaj, v meni. In tam zunaj, kjer nabrekli oblaki šepetajo v govorici, ki jo razumejo žabe in žejna zemlja. Vse je mogoče res nič. Mogoče je privid. Iluzija. A se je nekdo vsaj potrudil, da je res veličasnta iluzija.
2 komentarja:
Najprej sem pomisli, da si v kakšnem sanjskem kraju. Potem sem pomislil, da si s kakšnim sanjskim fantom. Na koncu sem razumel. Mora biti oboje skupaj. Občuteno skozi tebe. Da nastane nekaj tako notranje mirnega in lepega.
Res je oboje skupaj. Le da ni sanjsko, ampak resnično. Včasih se malodramatično uščipnem, da se prepričam, če je vse to res, kar se mi (nama) dogaja. Pa ne gre za zemljo premikajoče veledogodke, ampak za majhne, skoraj neopazne premike v mojem vesolju. In sem preprosto srečna. :)
Objavite komentar