Banalijam ob bok
...sodijo neke druge banalije. Tiste, ki me spominjajo na minljivo in krhko plat naših življenj. Na smrt in z njo povezanim slovesom. Ko hodim na Dobravo in odlagam sveče na očetov grob, se vakič zavem, kako neizbežna je. Smrt. Kako dokončna. A vendar nemočna. Vzame človekovo telo, njegove prisotnosti ne more. Tako se mi še zdaj včasih zdi, da so vse to le sanje. Da bom jutri spet šla v bolnico in tam od očeta slišala, kako se počuti, kako deluje kemoterapija, kako se veseli priti domov na dopust....Potem pa namesto v center zavijem proti Ptuju. V petek sem imela spet en tak "rent-a-mama" dan (jaz seveda v vlogi mame) in med igro z malim sončkom me je spet prešinilo, kako navidezna so naša življenja. Kako nepremagljivi in pomembni se počutimo v njih. Kako je vsak konec nekaj, kar se dogaja drugim in drugje. Čeprav se neslišno in neopazno vse skozi dogaja tudi nam.
Jutri gremo z mamo in s sestro naročit spomenik. Vsi taki in podobni trenutki me spravljajo v nek nemočen obup, jezo in odpor. Kaj je vsega tega treba? In potem debate o dedovanju. K sreči glede tega ni nobenih sporov, a meni se vse to tako neznansko upira, da bi se lahko prav vsemu odpovedala. Sploh ne znam tega opisati: kdo dobi kaj; kje mora ostati cesta; kako je najbolj pravično....Vem, da so to življenjske stvari, a nekaj v meni se temu upira. Mogoče zavest, da bo nekega dne odšla tudi mama. Da bo potem moja (primarna) družina dokončno razpadla. Kaj bo ostalo od nje? Kaj jo bo vezalo? Midve s sestro? Ali se bova samo še bolj odtujili?
Kmalu bo dva meseca od smrti. Še vedno mi vse deluje nerealno in kot v sanjah. In po eni strani me muči, da tistih zadnjih solz v sebi ne morem izjokati do konca. V prvih dneh so vsi hoteli vedeti vse, sedaj pa se vsi zadovoljijo z odgovorm, da smo z mamo in s sestro v redu in nihče več ne govori o tem. Molk kot način pozabljanja? A mene še vedno preganja očetova umirajoča podoba. Ves tisti zadnji dan je kot prizor iz morastega privida.
Počasi se celijo neke rane, prizadejane s smrtjo in še pred njo. Počasi preteklost drsi tja, kamor sodi. In z vsakim zapisom, izpisom, pogovorom ter premišljeno in prežvečeno mislijo, postaja slika zadnjega pol leta bolj jasna, smiselna in - dopolnjena.
1 komentar:
Al1ka, so bolečine, ki nikoli čisto ne minejo. zato so tudi solze, ki jih ne moreš nikoli izjokati do konca. kot so tudi ljudje, ki za zmeraj ostajajo del nas, del naših življenj, tudi ko niso več z nami. včasih tako intenzivno mislimo nanje, kot da nas res ne bi zapustili. kadar nas življenje potisne v kot… kadar smo srečni… pogosto pa samo kar tako. ker smo jih imeli radi. jaz se dostikrat spomnim svoje babice. kako bi imela rada to mojo ljubezen. kako bi bila srečna zame. in tiste oči, ki so vidno ugašale, ko sem jih zadnjikrat videl, ki so že izgubljale svojo modrino, ki so postajale prosojne, bi zažarele, še enkrat, zame. in potem grem spet lahko naprej, podobno kot ti, v nov, smejoč dan :))
Objavite komentar