Got a problem?
No biggy - I can solve every bloody thing!
Saj ne zares. Ampak (kako sovražim to besedo!!) Ampak spet sem postala mediator d.n.o. (z neomejeno odgovornostjo). Jaz osebno lahko rešim vse težave sveta. Če pa ne sveta, pa vsaj naše družine. Oz. tistega, kar je od nje ostalo. Mamine in sestrine in tetine in odnose med njimi ter med njimi in mano. Tako sem jezna, da bi nekomu pregriznila vrat. Ima me, da bi rekla še sam "Get fucknig over it and grow up!!" Poslušanje samih očitkov, oponašanja, starega sranja, pogretih zamer in podobnega me je nekoč že spravilo skoraj čez rob. In ob dnevih, kot je današnji, se tudi dobro spomnim zakaj....
Današnji dan:
- me kliče mama, da še vedno nima telefona in naj nekaj ukrenem; telefon so ji brez vzroka in obvestila odklopili včeraj (panika);
- kličem Telekom in seveda: oni da niso odklopili telefona; gotovo je bila sabotaža (yeah, right!) in to, da bodo njihovi delavci danes vlekli kable po tleh, je golo naključje (rabi kdo kaj megle? Na Telekomu jo prodajajo);
- po telefonadah na različne konce omenjene ustanove in stopnjujoče neprijaznih razlag v slušalko (ja, znam bit tudi bitch!), me le pokliče nazaj nek gosod in se opraviči (čudeži se res dogajajo!), da sem imela prav: res so oni odklopili kable, res so nas "pozabili" obvestit in res bodo kabli po novem po tleh;
- nakar me kliče mama, zmerno do pretežno zaskrbljena, da jih nisem na Telekomu slučajno preveč razjezila in bo zdaj pol leta brez telefona (hello! Kdo se je že komu opravičil?!)
- nakar me kliče mama še enkrat, da se sestra "mogoče" ne strinja, da bi vlekli kable čez parcelo, ker bo "mogoče" ravno tam čez xy let njena parcela (I just LOVE the moment of zapuščinska razprava!); mama da si seveda ne da ničesar reči, ker je zaenkrat še ona gospodarica zemlje in položaja;
- nakar me kliče sestra, da kaj pri hudiču se z mamo spet "šuntava" (WTF?!?!?) za njenim hrbtom in da jaz vem prej, kaj se dogaja v H. kot ona in da jo mineva volja, da bi sploh še kaj pomagala mami in da je sploh uboga in da ni imela mame, ko jo je potrebovala (WTF???!???!???!??!?!!!) in da je morala plačevati mami, da je čuvala edinega vnuka (sploh ne bom komentirala, ker je enostavno preveč nizkotno) in da če bo šlo tako (kako že??????!!!!!) dalje, se bova še midve skregali in naj jaz rečem mami, naj se neha tako (WTF???!Kako že?) obnašati. .......................................................................................................................................................................
Jajce, jajce, jajce!!!!!!!!!!!!!
Dovolj imam tega, da ljudje enostavno ne znajo odrasti!! Kaj se je tako težko pomenit o zadevah in že neke stvari končno pustit pri miru? Ne, lažje je oponašat, kakšen je kdo bil/ni bil pred 20 leti; kaj je kdo naredil/ni naredil, kaj je rekel, kaj je mislil, kdo je večja žrtev, kdo je bolj "bogi" .....
Pa naj bo tema stokrat neprimerna za blog, pa naj bom zaradi nje ne vem kak zombi, ampak DOST MAM!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Toliko o dopustniških dneh, ki sem se jih veselila.
4 komentarji:
Hej, hej... Počakaj! Ustavi konje!
A si ti to bila pri nas na obisku? lai slučajno prisluškiješ mojim telefonskim pogovorom?
Aaaaaa...
Popolnoma te razumem. The same problem here!
Skrajni čas, da greva na pijačo počvekat. Ta teden imam dopust, če si slučajno kako dopoldne fraj in blizu!
;)
Super! Kako si kaj jutri s časom?
Se zmeniva prek sms-ov! :)
Halo?????? Ej pa da popizdiš... a si strelovod ali kaj????
Ta tvoja teta ima pa skozi ene svoje fore, a ne? Včasih se mi zdi, da je enim ljudem v največji užitek, da zajebavajo druge (sm lahk vesel, da sm izobčenc).
Bi ti predlagal čimprej volan v roke ali pa kolo pa kam na lepše, čist po svoje (pa nič divjat!!!!!)
Jasno da je tema primerna za blog, zakaj pa ne (v takih trenutkihje celo eno od idealnih mest za sprostitev negativnih čustev).
Nihče ne more pričakovat od nas, da bomo samo pozitivni pa ustrežljivi pa kar naprej razumevajoči, pa supermeni, ki lahko rešijo svet, v vsakem primeru pa svoje bližnje (še posebej ne glede na sebe in lastnaa čustva) pa bla bla bla, ne na blogu in še manj v RL.
Tvoj lajf je predvsem tvoj, ne pozabi...
Lepo čvekajta :))
a.
Res je - moj lajf je moj in včasih se še spozabim ter spustim zaščitno ograjo prenizko, da uspejo preko nje do mene prelesti vse mogoče odplake tujih življenj. Pa racionalno VEM, da določene zadeve niso moji problemi kot tudi vem, da so ljudje, ki povzorčajo drugim skrbi/probleme/nesrečo sami največji reveži, ker niso srečni in zadovoljni, ker niso sposobni nikakršne ljubezni in so jim prepiri in hudobije vseh vrst v edino uteho. Ni mi sicer še čisto jasno, kako sprevrženo selektivno delujeta spomin in um teh ljudi, da uspejo prav sleherno stvar sprevreči v nekaj povsem drugega, ampak to niti ni moj problem. Žalostno je edino (a očitno tudi edino življenjsko), da se sedaj, ko bi po eni strani končno lahko vladal mir v naši družini in bi se lahko več kot dobro razumeli, pojavljajo neke druge zadeve, ob katerih mi je dobesedno slabo. Dobro, da sem zdaj daaaaaaaleč stran od tega in lahko vedno odložim telefon in jim rečem, naj se imajo, kakor se hočejo.
Življenje je prekratko, da bi ga kdor koli zapravil za reševanje tujih problemov. Tega se res ne bom več šla.
Boljše volje in z indijanskim plesom za dež vam pošiljam en vrooooooooooč pozdrav. :)
ps: kolo bo še moralo malo počakat, smrk, ker moj piercing še ni toliko zaceljen, da bi mu bila všeč kolesarska drža. Še par dni, potem pa bom spet veselo grizla asfalt. :)
Objavite komentar