Ko se ti vse (vsi) smeji(-jo)

Ste se kdaj zjutraj prebudili sumljivo dobre volje? Kar tako, brez posebnega razloga? Se vam je samo od sebe pelo in smejalo in ste si mislili "danes pa bo en super dan!"

No, tako sem se zbudila danes. Odločena, da mi načrtovani opravki ne bodo zagrenili dneva, sem se napol zadeta od vročine (treba bo nabavit klimo) odkotrljala do kopalnice in v duhu današnje mantre ("It's gonna be a lovely day") pozdravila deklico v ogledalu, ki je sumljivo spominjala name. Nekje med umivanjem zob sem vklopila radio in vedela (itak, če pa je leeeeep dan), da bo kakšna primerna pesem, da lahko ob njej razvijam svoje vokalne nesposobnosti. Pojoča (beri: do ušes neusmiljena) sem oddrsala na balkon in zalila rože (ki revice ne slišijo; če pa že, pa na njihovo srečo upam bolj slabo).
Po jutranji oskrbi mojega najnovejšega modnega dodatka (ki je naravnost text book material, ker se celi in izgleda tako lepo, da sem čist preč od sreče - knock on wood!) in ostalih malenkostih (ja, spomnila sem se, da se moram obleči) sem sedla v avto par minut za Bojčem in se odvozakala v mesto. Mimogrede vzela še CD-je s pesmimi, ki so mi sicer čisto mimo, ampak v poletno vročino enostavno pašejo. Pa niso Atomiki, tako daleč vročina še ni uničila mojih možganskih celic :))
Cesta do Mb-ja bila praktično prazna, kar je nenavadno za ponedeljkovo osmo jutranjo. Kakor koli - odsotnost zaspanih voznikov sem vzela za še eno znamenje usode, da bo dan res - dober.
Po šoku, da je bil parking v centru prost (kar je svojevrsten čudež, saj je običajno nemogoča gužva) veselo odpeketam do banke, tam pa ugotovim, da je - bad omen? - guuuuuuuuuuuužva. Odločim se za nagradni krog po mestu, upajoč, da bo vmes vrsta manjša in da lahko opravim druge opravke. Kar pa ne gre (another bad omen?), ker vsi spodobni posli dovoljujejo zapravljanje denarja komaj od 9.00 dalje (what was I thinkin', da strašim pred deveto po mestu?!)
Banka se vmes seveda ni čudežno spraznila in že sem hotela preklopiti iz sončno-optimistične v sočno-pestimistično percepcijo dneva, a sem si premislila in rekla, da bo dan do konca lep in pika.

In je v glavnem bil. Na banki sem sicer potem vseeno čakala 45 minut (ker gospodje pri bank@netu vneto trdijo, da že imam up. ime in vse potrebno, ker da sem si to že uredila - When excatlly, may I ask? Skleroze še nimam, shizofrenije pa tud ne, torej menda vem, kdaj sem dala vlogo. "Potem pa oprostite, bomo popravili v roku enega tedna." OK; whatever), pri kamnoseku še nič dokončnega uredila (usklajevanje treh - ženskih - mnenj pač), bila sestrin računalniški serviser (ker jaz to fuuuuuul, ampak res v 0 obvladam), mamin telefonski pomočnik (v čem je finta, da mobitel onemogoči telefonsko številko, če uporabnik 90 dni ne polni računa, čeprav je le-ta še poln?!?!), nabavni in še kaj bi se našlo. A se ne pritožujem - dan mi je res bil vseskozi všeč. Brez ironičnega podtona. Zlasti zato, ker so bili ljudje danes tako dobre volje, tako nasmejani, prijazni....Sploh ko so govorili z mano. Že ko so me pogledali, jim je na obrazu igral nasmešek. Ne, ni bilo zato, ker tako dobro širim pozitivne vibracije. Bilo je zato, ker se zjutraj nisem dovolj natančno pogledala v ogledalo. Če bi se, bi ugotovila, da imam na nogi "čuden" (kar je defintivno understatement) madež od kreme za porjavitev. Tako da če ste danes srečali nasmejano deklico s čudnim madežem na nogi (ampak lepim piercingom! :)), je možno, da sem bila to jaz. :)))


ps: lepljivo-vlažna vročina zadnjih dni z dolgo slamico srka kapljice razbežalih misli, ki so svoj prostor odstopile počitniško-odklopljenim temam. Čas je, da jih - misli namreč - (in sebe) peljem na dopust, preden tale moj blogec trešči na dno prebavljivega branja. Naj bo vroče v dnevih, ki sledijo, a naj ne bo sonce tisto, ki daje vročino. :))