Če preveč razmišljaš o življenju, izgubi smisel

Ali pa vsaj čar.

Tako je to. Razmišljanje, ki se je v zadnjih soparnih in upočasnjenih dneh lenobno kot debelušen maček vlačilo po bolj oddaljenih kotih moje zavesti. Tole z razmišljanjem je bilo že od nekdaj moje breme. Ali pa kazen. Nagrada vsekakor ne. Namreč: v trenutkih, ko moje misli niso vsaj 99,9% zaposlene z reševanjem bistvenih življenjskih vprašanj (beri: krilo ali hlače; pete ali mokasinke; čop ali spuščeni lasje; sem v tem videti debela ali res sem debela?), premlevajo bolj trivialne stvari. Recimo, zakaj smo tu, kjer smo. Zakaj sem jaz tukaj, kjer sem? Zakaj sploh sem, ko pa ni od mene neke širše družbene koristi? Zakaj smo tako minljivi in ranljivi in zmotljivi in (nekateri od nas) konstantno zazrti v doseganje (preseganje) očem in umu vidnih ciljev? In kdo/kaj je tista višja (ne)milostna instanca, ki je odločila, da sem se pojavila na svetu v danem hipu, na dani lokaciji, nek drug ubogi človeček pa nekje sredi vojne/pomanjkanja/nasilja in bo (je že) umrl, preden bo sploh prav zaživel?

Skratka, moji možgani zmorejo najbolj nemogoča vprašanja. Porajajoča se od kdo ve kod, namenjena kdo ve kam. Najverjetneje zgolj meni osebno v opomin, da tisto iz naslova drži.

In ravno zadnje dneve sem imela sindrom bežečih misli. Občutek, ki me napade vsake kvatre brez vnaprejšnje najave. Občutek, da bi enostavno izginila. Odšla. Nekam. Se skrila. Pobegnila. Se razblinila v nič. Da bi ..... Ne vem, kaj sledi za tremi pikicami. The great unknown. Občutek pač, ki sem ga doslej parkrat poslušala, parkrat pa izigrala. In ne (Bežeči, če slučajno bereš): naključij ni. Ne takih, ne drugačnih. Ravno sredi takega bežečega prebliska sem namreč odprla svoj dnevnik in - seveda, ko pa ni naključij! - to na strani, kjer sem se po enem takem pobegu spet vrnila v varno domovanje pod svojo kožo. Pred čem/kom bi sploh pobegnila? Pred sabo? Pred tistim v meni, pred čemer se ne da skriti? Ampak v tisto se slej ko prej zaletiš. Kot je rekel včeraj Paul v Breakfast at Tiffany's. Še dokaz več, da ni naključij. Filmček z meni na kožo pisano glavno žensko vlogo. Ne da bi bila podobna sladki Audrey Hepburn, niti slučajno, ampak lik, ki ga igra v filmu, me sumljivo spominja name. Strah pred bližino, predanostjo, posedovanjem, ujetostjo v kletko. In ko na koncu Holly vrže ubogega Cat iz taksija, pa vse do izzvena Monn river, vsakič razneženo smrkam, kako popolnoma prav ima Paul, da ljubezen ni posesivnost. Da ljubezen ni kletka z nezlomljivimi rešetkami na nevdnih oknih. Da nismo najbolj svobodni takrat, ko najhitreje tečemo, ampak takrat le najbolj spretno bežimo pred sabo.

Dovolj mi je bežanja.