Če preveč razmišljaš o življenju, izgubi smisel
Ali pa vsaj čar.
Tako je to. Razmišljanje, ki se je v zadnjih soparnih in upočasnjenih dneh lenobno kot debelušen maček vlačilo po bolj oddaljenih kotih moje zavesti. Tole z razmišljanjem je bilo že od nekdaj moje breme. Ali pa kazen. Nagrada vsekakor ne. Namreč: v trenutkih, ko moje misli niso vsaj 99,9% zaposlene z reševanjem bistvenih življenjskih vprašanj (beri: krilo ali hlače; pete ali mokasinke; čop ali spuščeni lasje; sem v tem videti debela ali res sem debela?), premlevajo bolj trivialne stvari. Recimo, zakaj smo tu, kjer smo. Zakaj sem jaz tukaj, kjer sem? Zakaj sploh sem, ko pa ni od mene neke širše družbene koristi? Zakaj smo tako minljivi in ranljivi in zmotljivi in (nekateri od nas) konstantno zazrti v doseganje (preseganje) očem in umu vidnih ciljev? In kdo/kaj je tista višja (ne)milostna instanca, ki je odločila, da sem se pojavila na svetu v danem hipu, na dani lokaciji, nek drug ubogi človeček pa nekje sredi vojne/pomanjkanja/nasilja in bo (je že) umrl, preden bo sploh prav zaživel?
Skratka, moji možgani zmorejo najbolj nemogoča vprašanja. Porajajoča se od kdo ve kod, namenjena kdo ve kam. Najverjetneje zgolj meni osebno v opomin, da tisto iz naslova drži.
In ravno zadnje dneve sem imela sindrom bežečih misli. Občutek, ki me napade vsake kvatre brez vnaprejšnje najave. Občutek, da bi enostavno izginila. Odšla. Nekam. Se skrila. Pobegnila. Se razblinila v nič. Da bi ..... Ne vem, kaj sledi za tremi pikicami. The great unknown. Občutek pač, ki sem ga doslej parkrat poslušala, parkrat pa izigrala. In ne (Bežeči, če slučajno bereš): naključij ni. Ne takih, ne drugačnih. Ravno sredi takega bežečega prebliska sem namreč odprla svoj dnevnik in - seveda, ko pa ni naključij! - to na strani, kjer sem se po enem takem pobegu spet vrnila v varno domovanje pod svojo kožo. Pred čem/kom bi sploh pobegnila? Pred sabo? Pred tistim v meni, pred čemer se ne da skriti? Ampak v tisto se slej ko prej zaletiš. Kot je rekel včeraj Paul v Breakfast at Tiffany's. Še dokaz več, da ni naključij. Filmček z meni na kožo pisano glavno žensko vlogo. Ne da bi bila podobna sladki Audrey Hepburn, niti slučajno, ampak lik, ki ga igra v filmu, me sumljivo spominja name. Strah pred bližino, predanostjo, posedovanjem, ujetostjo v kletko. In ko na koncu Holly vrže ubogega Cat iz taksija, pa vse do izzvena Monn river, vsakič razneženo smrkam, kako popolnoma prav ima Paul, da ljubezen ni posesivnost. Da ljubezen ni kletka z nezlomljivimi rešetkami na nevdnih oknih. Da nismo najbolj svobodni takrat, ko najhitreje tečemo, ampak takrat le najbolj spretno bežimo pred sabo.
Dovolj mi je bežanja.
3 komentarji:
Ni kaj, poznana razmišljanja, o bežanju, o naključjih (vedno pravim, da so naključja v resnici namen). Tudi jaz bežim, ali si vsaj želim zbežati, včasih do konca, ja. Mamljivo bi bilo vedeti, kaj je potem, za tistimi tremi pikicami... Včasih je razlog seveda trivialen - ko mislim, da me življenje preveč boli, bi ga slekel in pustil za seboj. Pogosto razumne razlage ni - samo šel bi. Tedaj, mislim, bežim pred tistim najbolj globokim in brezglavim delom sebe, ki mi poraja podobna razmišljanja kot tebi... "dar brezpodni, dar slučajni, to življenje - le čemu? in čemu ukaz te tajni je obsodil v smrt - čemu?" je (citiram po spominu) napisal Puškin in to je lajtmotiv temnega dela moje osebnosti, to so vprašanja, ki jim s svojo pretanjeno ironijo praviš trivialna :). Niham, vsaj jaz - med spraševanjem o smiselnosti svojega bivanja in po drugi strani silno željo po življenju... Da bi lahko vzdrževal to nenavadno ravnotežje, mislim, da potrebujem veliko svobode, nobenih kletk, naj bodo še tako zlate, in pravico do samoodločbe v zaupanju, ki lahko seže potem zelo daleč. Zdi se mi, da bi nekje v svoji notranjosti morda potreboval pristan, ki bi ga moral prinesti s seboj iz svojega otroštva in v katerega bi se tedaj lahko skril, a ker ga (še?) nimam, moram včasih pobegniti. In se vrniti, na srečo, k moji ljubezni.
Včasih se sprašujem, če niso tudi moja potovanja (tudi moja branja, in pisanja, konec koncev) neka oblika bega, še posebej, ker se grozno težko spet vrnem nazaj.
ps priznam, da sem malo osramočen prebral tvoj post o počitnicah. Saj vem, da jih nimate ravno dva meseca, ampak v španiji sem rekel moji ljubezni, mislim, da bi morala oba biti učitelja, bi se lahko potepala dva meseca namesto tri tedne :)))
pps lepo za službo, ampak kaj je to OPB?
Lepo bodi,
a.
O, Aleks is back! Welcome home! :)))
ps: OPB=oddelek podaljšanega bivanja (varstvo po domače). Zame osebno kazen, ker moje znanje v tem času stagnira in se namesto s poučevanjem ukvarjam z disciplinsko-vzgojnimi problemi. Ampak bo že - eno leto še, potem pa upam, da bo dovolj ur za moje pravo delo. :)
ps 2: glede počitnic imaš prav, ja: večina ljudi misli, da je za nas vsega konec nekje sredi junija in potem 2 meseca "čage". Kakor za koga, I guess. Pri nas je pač tako, da nimamo podaljškov počitnic in moramo biti v šoli, četudi ni učencev. A se ne pritožujem - ko se spomnim na (na srečo kratek) čas, ko sem bila na borzi, sem srečna, da imam službo, pa čeprav je imam včasih vrh glave, ker ne izpolnjuje povsem mojih pričakovanj.
ps 3: glede komentarja lahko napišem samo, da se strinjam. Popolnoma. Nekateri smo kot iztrgani nekje iz lastnega sidrišča, zato smo bolj dovzetni za viharje in hudournike življenja. In nas nosi ter premetava ter na koncu (na srečo)odloži na obali ljubezni.
Niso vprašanja nemogoča, nemogoči so odgovori. Težko sprejemamo hladnokrvno razlago, da smo naključne meglice atomov, elektronov itd v nekakšnem "vesolju" brez smisla, vesolju nesmisla.
A prav v tem je lahko njavečja slastna perverzija življenja - zavedanje tega, da smo naključja, in drugi tudi, da si lahko privoščimo vse po naključju ali naključno izbiramo rešive situacij.
Če le ne bi bilo posredi hormona užitka, tega + emocije vzbujajočega kemijskega pribitka ...
Svoboda torej kot naključje oziroma možnost naključij, nesvoboda pa kot ujetost, ali programirano omejevanje osebnosti.
In, ja - manj razmišljati, bolj se vživeti. Odigrajmo te naključne vloge na podiju vesoljnega teatra.
Hočemo biti režiserji, a smo pravzaprav liki, le redko pa tudi igralci.
Sikander Vesoljski
Objavite komentar