Where were we?

Kar bi bilo uporabno za nadaljevanje bloga kar v dobesednem prevodu . :)

Torej:

10. dan (20. 7. 2005)

Prvi dan za potepanje po gradovih. Odločila sva se za ogled štirih oz. petih: Villandry, Azay-le-Rideau, Usee, Chinon in le Rivau. Že imena zvenijo kul, a ne? :) Tisti "oziroma" zato, ker je bil zadnji, le Rivau, nenačrtovam in sva ga odkrila mimogrede, med vožnjo v tri dni po podeželju.

Villandry. Dvorec, ki datira v prvo polovico 16. stoletja, in je od začetka 20. stoletja v lasti iste družine. Leta 1906 ga je kupil prapraded današnjih lastnikov in se odpovedal "bleščeči znanstveni karieri", da se je lahko v celoti posvetil Villandryju. Čemu? Skonstruiral je edinstvene vrtove, ki jim ni para v Franciji (po moje tudi ne v Evropi). Vrtovi so tematski in urejeni v različnih nivojih. Najbližje dvorcu so Okrasni vrtovi, ki so razdeljeni na manjše kotičke: Strastna, Nežna, Tragična ljubezen (mešane rožice so strast, srčki nežnost, čisto zadaj pa rdeče rože predstavljajo tragično ljubezen). Malce nad Okrasnimi vrtovi so Vodni vrtovi. Vzporedno z njimi je igrišče z eno najlepših in najmehkejših ter najbolj negovanih trat, kar sem jih videla v življenju (noga se mi je pogreznila vanjo čez gležnje). Nekoliko nižje se spuščajo Zeliščni vrtovi, desno od njih pa velik zelen labirint. Največji delež predstavljajo zelenjavni oz. Kuhinjski vrtovi, kjer so solata, redkvice, zelje in ostala zelenjava urejeni v neverjetno simetričnih gredicah. Zanimivost je to, da zelenjavo s tega vrta dejasnko uporabljajo (prodajajo) in ko odrežejo solato, nastalo praznino takoj nadomestijo z novo sadiko, tako da je slika vrta zmeraj popolna. Dvorec je kot rečeno v zasebni lasti, v njem sicer nihče ne prebiva, čeprav je
urejen sodobno in bi bilo to povsem mogoče.

Naslednji je bil Azay. Grad je starejši in dosti manj privlačen od Villandryja, a je vseeno nekaj posebnega - stoji sredi jezera, odbajajo ga gozdovi in krasna velika drevesa. Notranjost je veliko manj pompozna, gradu pa se pozna starost, ki s prav posebnim vonjem dahne v človeka, ko prestopi vhod. Čeprav mi notranjost gradu ni bila preveč všeč, mi je bila toliko bolj všeč zunanjost. Čisto po mojem okusu je takle gradič s stolpiči, zasanjan nekam nad vodno gladino. Azay pa nama je ostal v spominu še zaradi nečesa: po 10 dneh sva spet prvič zaslišala našo lepo slovenščino. :)) Skupinica Ljubljančank z otroki ("Špela, pejd sem!") je pod vodstvom suverenega možakarja raziskovala podobne kotičke kot midva.

Dan je bil še mlad in midva še nisva imela dovolj gradov, zato sva se odpravila proti gradu, ki sliši na ime Usee. Dviga se nad reko Indro, ki je pritok Loare. Znan je po tem, da v njem spi - Trnjulčica. No, tako vsaj verjamejo otroci. Čisto zares pa je bil grad navdih za pravljico o Trnjulčici in stolp, v katerem naj bi spala, je najbolj obiskan kotiček gradu. V stolp zares vodijo ozke in zavite stopnice, speljane tik mimo linic, ki kukajo v notranjost stolpa, v katerem so majhne sobice. V njih bi zlahka spala katera koli Sleepinj beauty, zaenkrat je to plastična deklica, ki prikazuje usodo Trnjulčive (tole z lutkami mi je bilo osebno malce 3much, a splošnega vtisa o gradu ni pokvarilo). Grad je res pravljičen - tako od daleč, kot od blizu in po obisku mi je bilo jasno, zakaj sodi med 10 najbolj obiskanih v Franciji.

Med vožnjo ob Loari, kjer človeka z vsakega hriba pozdravi večji ali manjši chateau, sva naletela še na Chinon. Glede na velikost bi ga težko zgrešila, čeprav ni na seznamu najbolj obiskanih ali zanimivih. Zadeva je (kot veliko drugi stvari) bolj zanimiva od daleč kot od blizu. Gre namreč za ostanke mogočne trdnjave, ki pa je še krepko v fazi obnavljanja in investiranja. Plezanje po obzidju sva preskočila, ker so tudi za ta užitek zaračunavali vstopnino, sva se pa povzpela na ploščad, s katere je lep razgled na delček loarske doline, vključno z zasanjanimi hiškami, stisnjenimi ena ob drugo pod vznožje nekdanje trdnjave.

Ker je bil dan še vedno mlad (so dnevi daljši v Franciji ali med počitnicami sploh?), sva še malce "zalutala" z glavnih cest na stranske, da si ogledava še kak neznano-znan dvorec (nisva jih imela dovolj spljoh. Še.:) ). Tako sva čisto na blef odkrila Le Rivau. Krasen zaseben dvorec, ki pa je deloma odprt za turiste. In tudi ta ni "samo" dvorec, ampak ga žlahti cela serija bolj ali manj pomembnih zgodovinskih podatkov. Datira že v 13. stoletje, v njem je stanovala Ivana Orleanska, bil pa je tudi navdih številnim pisateljem, med drugim Rabelaisu, ki je v svoji Gargantui podaril Le Rivau kot nagrado Tolmerju. Ima pa dvorec še nekaj, kar navdušuje male in velike otroke: vrt, v katerem mrgoli takšnih in drugačnih čudes. Ampak od vseh lepot mi je najbolj ostal v spominu vonj sivke, ki naju je objel takoj, ko sva stopila iz avta. Na eni strani polja sončnic, na drugi bleščeč dvorec, okoli katerega se razprostirajo vrtovi in nasadi sivke ter vinogradi. Čista lepota. :)