Popotniški dnevnik

Ker me je Aleks zrajcal, naj napišem kaj o Parizu, sem se končno (po več kot letu, a olajševalna okoliščina je že prevečkrat omenjena) lotila urejanja/prepisovanja dnevnika, ki je nastajal med najinim lanskim potepanjem po Franciji in delu Nemčije. Ampak do Pariza je bilo treba prit'! :)

1. dan (11. 7. 2005)
Partinje-Füssen

Avto naložen/obložen z vsem potrebnim, jaz opremljena z navigatorskim sistemom (beri: zeleno mapo, v kateri je route planner by viamichelin.com). Na prvi strani piše:
Departue: Maribor,
Destination: Füssen,
Time: 5h,53;
Distance: 523 km.
Here goes nothing!
Štart ob 5.49. Odhod v oblačnem vremenu, pobožne želje o soncu se ne uresničijo, ko po prestopu avstrijske meje vse bolj dežuje. Pot je kljub dežju zanimiva, čeprav se voziva po avtocesti - bolj ko se premikava proti severu, bolj je opazna razlika v urejenosti avtocest; promet je (zaenkrat) tekoč, številni predori različnih dolžin (najdaljši kar 10 km!) so svojevrstna preizkušnja mojim rahlo klavstrofobično obarvanim mislim. Severneje ko greva, bolj se spreminja tudi narava. Blizu Nemčije in po prestopu meje (kje je kakšna meja?!) vse več smrekovih gozdov. Skoraj kot da se voziš po naši Gorenjski. Pokrajina - kljub dežju - prijetno zelena, rahlo gričevnata, povsod čudovito urejene kmetije. Le-te so v veliki večini ogromne hiše, neposredno povezane z gospodarskim poslopjem. Izstopajo barvite poslikave fasad (prave slike na hišah), lepo pobrvana polkna in povsod veliko, veliko in še več rož. Kot kulise za Sound of music. :)
Dež še kar naprej potuje za nama (zato so včasih predori prav dobrodošli). Zlasti zanimiv je bil predor pod precej visokimi gorami (večinoma sta pogled nanje zastriala gosta megla in oblaki dežja - kot da je jesen, ne pa poletje!), saj ga je naenkrat "zmanjkalo" in znašla sva se pred strmo črno sklao, ki se je dvigala tik nad cesto, a ob izvozu iz predora je imel človek občutek, da se bo zapeljal naravnost vanjo; seveda sva se vanjo zapeljala skozi predor.
Vozna navodila so zaenkrat zelo dobro opravila svojo nalogo (ali pa sem jaz rojena za navigatorja!), saj sva se izgubila le 20 km, pa še to zaradi slabe označenosti lokalne ceste. Sicer pa hvala, stric viamichelin, brez tebe bi bila povsem izgubljena! :)
Ob prihodu v Füssen malce razočaranja, ker dež še kar neusmiljeno curlja izpod polnih oblakov. Grad se vidi le v obrisih in se zdi bolj podoben pravljičnemu prividu kot stavbi iz kamna. Mestece samo je - kot pove že cesta, ki vanj vodi - Romantische Strasse - romantično alpsko mestece z veliko lesa, poslikanimi fasadami in rožami na vsakem koraku. Obdajajajo ga menda številna jezera, ki pa jih - kdo bi si mislil! - zaradi dežja žal lahko le slutiva v daljavi.
Najin penzion najdeva brez problemov. Vodi ga prijazna, zgovorna in urejena gospa (poosebitev meščanske dame), ki v penzionu tudi živi. Penzion je pravzaprav večja hiša tik ob reki, rahlo v zavetju gozda. V veliki veži naju pričakajo posušene vrtnice v vazah, na tleh preproge, na stopnicah lična kovana ograja. Apartma se nama takoj priljubi in utrujena od celodnevne vožnje se zgrudiva na udoben kavč, kjer naju škrebljanje dežja po oknu v trenutku zaziba v spanec.
Füssen

2. dan (12. 7. 2005)
Füssen:
Hohenschwangau+Neuschwanstein

Po deževni noči in oblačnem jutru se naju (in vseh xyz turistov, med katerimi prevladujejo Kitajci - povsod jih mrgoli, danes pa so mi padli v oči, ker so naokoli pohajkovali napol slečeni, jaz pa v dolgih rokavih in jakni:))) vreme le usmili in naredi se čudovit dan, brez pomoči katerega vtis obeh gradov ne bi bil enak.
Okoli 10.00 sva se odpravila k obema biseroma v neposredni bližini Füssna. Nekoliko nižje se med gozdovi in jezeri skriva Hohenschwangau - grad Ludvikovih staršev. Grad je precej velik, v svojem času (prva pol. 19. stoletja) je bil tudi precej bogato opremljen. Številne slike, ki krasijo sobane, so originali, zato je prepovedano fotografiranje; posebej mi je v spominu ostala "turška soba" - v turškem stilu opremljena soba princese Marije, in spalnica Maksimiljana z zvezdami in luno, razpeto na umetnem nebu nad posteljo; zanimiva je tudi kopalnica, s katero se je ponašal grad - vklesana je v skalo na vrtu, obložena z marmorjem, na vsaki strani jo krasi bel marmornat kip, zapira pa se z vrati iz rdečega stekla. Prostor ni bil le higieničen, ampak tudi razkošen - imeli so tekočo vročo in hladno vodo.
20 minut po krajši in 30 minut po daljši poti in turistek se znajde pred na skalo vklesanem, pravljičnem Neuschwansteinu. Najsi bo človek pragmatik do zadnje koščice, ko zagleda ta grad, spusti le pridušen "Vau!" Postavljen je na ruševinah starega gradu, s premišljeno lego (na eni strani gore, s katerih buče pada slap, na drugi prečudovita ravnina z jezeri v daljavi). Dal ga je zgraditi Ludvik II. Bavarski, "pravljični kralj". Kdo je bil Ludvik? Pri 18 je postal "najmlajši in najlepši bavarski kralj", ki je hotel postati poosebitev pravičnega, absolutnega kralja. Bil je obseden z iskanjem lepote in preseganjem povprečnosti. Želel je, da je njegov grad presežek vseh predhodnih in obenem središče kulturnega dogajanja. Neuschwanstein so po njegovih načrtih in zamislih pričeli graditi 1868 po naročilu takrat 23-letnega kralja. Grad so končali 1880, vendar je svojo dokončno podobo dobil šele 1892, 6 let po nepojasnjeni Ludvikovi smrti. Ludvika so nasilno odstavili z oblasti, češ da se mu je omračil um in ni sposoben vladanja (mogoče je le preveč sledil svojim sanjam?). Človeka prevzamejo številne res dih jemajoče sobane, ki ob vsem blišču in razkošju delujejo nekako intimno in domače. Npr. kronska dvorana, zasnovana po vzoru bizantinskeih cerkva, v kateri pa ni kronskega prestola - dvorana ni bila niti enkrat uporabljena v svoje namene, ker so Ludvika pred tem odstranili; vrhunec gradu je pevska dvorana, zgrajena tik pod streho - poleg tega, da je premišljeno akustično zasnovana, baročno poslikana z živalskimi motivi, pozlačena in požlahtnena s kraljevsko modro barvo, je zanimiva tudi zaradi vzroka nastanka: Ludvik Bavarski jo je posvetil R. Wagnerju, skladatelju, s katerim ga je vse življenje družila posebna vez. Po moji skromni oceni ljubezenska, o čemer govori več dejstev, le na prava mesta jih mora človek postaviti.
Samo mesto Füssen je z eno besedo prijazno - mirno, urejeno, zasanjano nekam v modro-zelene valove svojih jezer in šumeče vrhove svojih gozdov.
Dan, poln vtisov; zlahka si predstavljam Ludvika, kako je jezdil po okoliških gozdovih, posedal v "labodjem kotičku" (oblazinjena zidna niša z razgledom na jezera), debatiral z Wagnerjem o njegovem delu ali opazoval slikarje pri delu.
Zvečer se odpraviva na dežnikast sprehod po okolici. Sanjava, kako je bilo pred 200 leti, ugibava, če je bil Ludvik nor ali samo razsipen. Privoščiva si večerjo v najinem apartmaju; pred spanjem pišem tale dnevnik, Bojč ureja slike. Polna vtisov se privijeva eden k drugemu in že sva na poti proti Franciji. Pariz, here we come!