6. dan (16. 7. 2006)

Lost in Pariz

...ali izgubljena v Parizu. Za ves dan. Malce načrtovano, malce mimo predvidenih poti.

Zjutraj (no, ja - bolj pozno jutro je še vedno jutro, a ne?) se odpraviva proti osrednji pariški znamenitosti. Ali vsaj najbolj prepoznavni. Stolpu, ja. Ko stopiva iz podzemne, se nama že nasmiha iz daljave. Prevzeta in vznemirjena, da sva končno tu, se s pospešenim korakom odpraviva proti Eiflu. Sam stolp me je čisto presenetil. Od daleč sem si ga zmeraj predstavljala bolj "igračkasto", nedolžno - pač nek stolp. Seveda niti približno ni tako nedolžen in majhen. Pravzaprav je precej
velika konstrukcija, ob kateri je še danes človeku jasno, da je ob postavitvi zbujala občudovanje in strahospoštovanje. Med čakanjem opazujeva ljudi - večinoma sami tujegovoreči turisti, Francozov je slišati bore malo. Ne vem, ali je za varnost vedno tako poskrbljeno (oz. od kdaj natančno je tako), a pod stolpom se sprehaja kar precej policistov, nekaj jih je celo na konjih, vsi pa so oboroženi z avtomati. Seveda moraš pred vzponom tudi prijazno pokazati vsebino nahrbtnika. Zanimivo za Pariz, a ne? Kakor koli - po dveh urah čakanja dočakava vzpon. Gor z dvigalom, dol peš. Čeprav je bila gneča in vročina in dren, je stolp vseeno tako romantičen. :) Res. Vključno z razgledom, ki je z vsako stopnico drugačen. Ko vidiš Pariz z vrha, se takoj lažje znajdeš v njem na tleh. Takoj se mi je v glavi povezalo vse: Latinska četrt, Elizejske poljane, Montmartre, Slavolok zmage .... Ob spustu sva se še malce izobraževala o zgodovini stolpa: na njegovem vrhu je bil prvi radijski oddajnik v Evropi; v začetku 20. stoletja je na njem izbruhnil požar, a so ga k sreči hitro pogasili. Za ilustracijo, kako velika je recimo samo prva ploščad, pa podatek, da so na njej že gostili cirkus, v prejšnjem stoletju pa so jo celo spremenili v drsališče. Stolp naju je očaral in nama pustil še nekaj poslastic za naslednjič. Recimo obisk stolpa v nočnem oz. večernem času, ko se mesto kopa v morju luči. Ali pa obisk restavracije tik pod vrhom, ki jo bova obiskala, ko bova "velika in bogata". :))

Ko sva se iz ptičje perspektive znova prizemljila, sva se odločila, da odkrivava Pariz še z druge romantične perspektive. Rečne namreč. Vožnja 24 mostov. Na glavo dobiš audio-guide, v ozadju zaigra glasba, na glavo ti sije sonček, nasloniš se na mehko ramo in uživaš kot domorodci na plaži ob Seni. Številni panoramski utrinki, ki nas spremljajo, kar izpodrinejo pojasnila na audio-guidu; uživam v lepotah in si mislim, da bom podatke že še kdaj prebrala, če mi bo slučajno do njih.

Po zasanjano-slikoviti vožnji je spet čas, da uporabiva svoje noge. Mahneva jo proti Notre Damme in od tam na ogled mostov z uporabne strani. Pont Neuf danes res ni več nov, še vedno pa je najdaljši most v Parizu in nič manj uspešen pri bujenju domišljije in/ali ustvarjalnosti (ni to isto?). Če je navdihoval Moliera, tudi mene ne more pustiti ravnodušne. Pred očmi mi oživi vrvež preteklih dni, v katerih je veljalo, da je to kraj, kjer lahko "kadar koli srečaš meniha, belega konja in pocestnico".

Z druge strani Sene naju pokliče Latinska četrt in seveda se povabilu ne upreva. Izgubiva se med neštetimi stojnicami, prislonjenimi tik na obrežje reke in meni spet dela domišljija 500/uro. Kako so dihali Pariz Hemingway, Rimbaud, Verlaine.... Spustiva se do reke in pustiva času, da teče po svoje, medtem ko se sprehajava in se na rečni gladini že odsevajo barve sončnega zahoda. Počasi se odpraviva proti metroju, ki pa se nama uspešno izmika. Dolga zgodba (dolga kaki dve dodatni uri tavanja po Parizu), a na koncu pristaneva na Gare de Lyon, kar je precej na drugem koncu mesta. Uradno zato, ker sva hotela začutiti utrip neturističnega Pariza, zatipati po pravem življenju; neuradno sva se sicer res malo izgubila, a če se v Parizu tako ali drugače ne izgubiš, je itak tako, kot da sploh ne bi bil tam. :)