Departure:Füssen
Destination: Noisiel
Time: 8h45
Distance 801 km (jep, dolga bo!)
Nomadski dan. Po prevoženih dobrih 800 km - plus nekaj rezerve za "turistične oglede" (beri: tavanja v temi), nekaj nenačrtovanih in nepričakovanih obvozih zvečer končno v hotelu! Jeeeeeeee! Uspelo! V Parizu sva! Čeprav mi oči skoraj popadajo iz jamic, mi Eifla ne uspe uzreti. Khm, mogoče zato, ker sva v predmestju? :)
Vožnja ne bi bila sama po sebi nič posebnega. Če....Če ne bi bilo kakšnega če-ja, itak ne bi bilo zanimivo. :)
Vožnja torej. V smeri Francije bi rekla - nič posebnega: podobna pokrajina kot pri nas=kot v Avstriji=kot v Nemčiji. Sprva, seveda. Kasneje se je vse spremenilo. Po prestopu meje, ki je tik ogromne reke (don't shoot me, ampak trenutno se reeeeeees ne spomnim imena (in se ga tudi danes, 2.8.2006, ne)), speljane v tri kanale, na katerih pretvarjajo, natovarjajo in raztovarjajo tovorne ladje, se podoba okolice začne spreminjati. Začuti se francoski šarm. Recimo.:) Prva francoska mesta so res šarmantna - majhna, urejena, kamnite hiške, rdeče rože na oknih - kot v turističnih prospektih. Ker se bliža 14. julij, so vsa še izdatno okrašena in ovešena z zastavicami Neverjetno, kot se sliši, je v neki vasici bogu za (francoskim) hrbtom slovenska zastava! Če to človeku ne polepša dneva! Voziva se po podeželju in uživava v slikoviti pokrajini. Tako sem si zmeraj pedstavljala francosko podeželje: kamor pogled seže, ravno speljane ceste, na vsaki strani visoki topoli, zrasli v senčen drevored. Za njimi polja in tu in tam kakšna izgubljena kmetija, na bližnjih gričih številni vinogradi. Ko odpreva okna, v avto pripvlava vonj po sivki in zemlji. Prepuščava se pozitivnim vtisom in ker se še na zemljevidu vse ujema s cestnimi oznakami (oz. obratno), sva v popotniških nebesih. Dokler: detour! Yes! ("saj sem vedela, da bo nekaj narobe" reče neki glas - kateri že?- samemu sebi, čist potiho, da ne razjezi mene/Bojča) OK; obvoz, pa naj bo obvoz. Po krajšem nenačrtovanem raziskovanju prijetnih francoskih cest(ic) se le odločiva, da bo čas, da se vrneva na pravo pot. Kar pomeni, da bo treba preizkusiti moje briljantno znanje francoščine. Zagledava dva policista. Kot naročeno in kot v francoskih komedijah: nikjer žive duše, prazna ravnnina, na kateri se križajo štiri ceste; po eni pripeljeva midva (naj spomnim s slov. registrsko!), ustaviva tik pred policistoma, jaz skočim iz avta in že jima (nedvomno povsem pravilno) razlagam, da sva "un petit perdu" in če naju lahko usmerita nazaj na pravo pot. "Mais, oui, pas de probleme!" (čeprav - roko na srce - me gledata, kot da sem padla z Marsa, predstava česar sploh ni teževna v tistem opoldanskem mrtvilu) OK; očitno so Francozi čist prijazni ljudje in kmalu se najina pot spet ujema z mojimi koleni (torej plannerjem, ki počiva na njih).
Ko pustiva zmedena policista in šarmantno-zaspane francoske vasice za seboj, se pred nama razmahne pot, kakršne ni mogoče opisati z besedami. Polja in polja in pooooooooooolja od obzorja do obzorja . Ko se človeku prvič odpre pogled na neskončna polja v vetru valujočega žita, ostane enostavno brez besed. Mogoče je tukaj Goethe dobil navdih za svojega Fausta?
Da mogel bi trenutku reči:
»Tako si lep, o daj, postoj!
Ne more v tisočletje v nič izteči
z menoj vred tudi sled se moj.«
Faust, 11870–11873
Kamor koli pogledaš (ampak res kamorkoli), neskončna polja pšenice, ajde, sončnic, celo sivke....Kot žitnica bogov, ki so jo iz spoštovanja zapustili ljudje. O kakšni kmetiji, trgovini, postajališču, bencinski, ni govora. Še danes mi ni jasno, kaj napravi človek, če mu kje tam crkne avto/zmanjka bencina/ima nesrečo?! To je bil manj prijeten občutek vožnje po tej pokrajini, sploh ker si po kakšnem bolj črnem scenariju tam zlahka dead&buried (dobesedno) in tega živ bog ne bi opazil. Polja naju še kar spremljajo in spremljajo in spremljajo. Se vam tole zdi tečno? No, potem si lahko predstavljate, da tudi v živo (vsej spokojni romantiki navljub) po desetinah in končno stotinah kilometrov postane enostavno tečno. Nehote se te loti tisti čuden občutek ranljivosti (ker res nikjer ni žive duše, še promet je redek; tišino trga le veter in tihi zamahi ogromnih vetrnic). Se pa ob tem popotovanju skozi maternico Francije človek zave še nečesa: majnhnosti Slovenije. Po površini je ta "žitarica" skoraj tako velika kot naša država. Čisto majčkeni smo. Pooooolja
Zvečer, ko se že obema meša od vožnje (mogoče je bilo to vendarle preveč za en dan?), končno prispeva v Pariz. Ne v strogi center, ampak v Noisiel, 20 km oddaljen od centra. Vpadnice v Pariz so poglavje zase (pravzaprav še zdaj ne vem, kako sva tako mojstrsko vse to zvozila) in tudi tokrat brez minimalne pomoči domačinov ne gre. Kje je že najin hotel? Ustaviva na neki črpalki in - seveda! - spet preizkušava mojo francoščino. Saj spraševanje za smer ne bi bilo prav nič posebnega, če se ne bi pripeljala v črnsko četrt. :) Bilo mi je prav komično, ko sem stopila iz avta in s svojo nenadno prisotnostjo že drugič v enem dnevu dosegla učinek "Where the hell did she come from?!" Na bencinski po kratkem in prijaznem bojnem posvetu ugotovimo, da sva čisto blizu hotela in da je Slovenija isto kot Jugoslavija. Približno. :))
Malo pred 8 zvečer sva prispela pred najin hotel. Oz. tisto, kar naj bi bil hotel. Če napišem, da nisem ksenofob, bo mogoče zvenelo, kot da se opravičujem, ampak če napišem, da je bilo, kot da bi se pripeljala v geto, je to understatement. Welcome to Bronx kind of impression. O belcih na trgu pred hotelom ni bilo ne duha ne sluha; sami črnci, v zraku neznana govorica, pomešana z različnimi ritmi glasbe, presekana z vzkliki, s klici, smehom in z jeznimi glasovi. Imeli so nek tržni dan, tako da je bil omenjeni trg naravnost nastlan z najrazličnejšo kramo. Po zraku so letele smeti, po tleh so bili kartoni, obleke, sedeče črnke; v ozadju so v odprte kombije nekateri že pospravljali stvari. Barvito, skratka. :) Spogledala sva se in se "Jaz ostaenem pri avtu, ti pa se zmeni v hotelu" poslovila. Strumno sem odkorakala proti recepciji in se prav šarmatno osmešila. "Bonjour. Voulez-vous...." In že sva se z receptorjem krohotala in led je bil prebit ("voulez-vous" pomeni namreč "ali želite/ali bi---karkoli---- z mano"?). Takoj mi je pojasnil, kaj pomenita hrup in umazanija pred hotelom in mi zagotovil, da bo v pol ure vse pospravljeno, da ne bo žive duše in vtis bo popolnoma drugačen. Čista resnica - čez pol ure je bil trg res trg (celo vodomet je bil na sredi), ljudje so se razšli, parkirišče se je spraznilo in bilo mi je kar žal, da nisva prišla komaj takrat, ker bi dobila bistveno drugačen vtis. Kakor koli - bila sva preutrujena, da bi lahko še sploh o čem razmišljala, se nad čem pritoževala/zmrdovala. Prva noč v Parizu: na smrt utrujena, a polna pričakovanja, kaj bo prinesel novi dan.:)
Hotel
Ni komentarjev:
Objavite komentar