Čist običajen dan
....s čist običajnimi mislimi
Ker zadnje dni znova podoživljam lanski dopust in brskam med več kot 1000 takrat posnetimi slikami za tistimi najlepšimi in/ali najzanimivejšimi, mi dnevi v sedanjsoti kar bežijo mimo. Vedno hitreje brišejo poletje in pripravljajo paleto, da nam naslikajo jesen. Ampak tu in tam se tudi ustavijo. Recimo, ko mi moj dragi pripravi večerjo ob svečah v temu popolnoma neprimerno poznih nočnih urah. Resda ni vrhunec gurmanskih mojstrovin, a konec koncev je to še sreča, ker se zamotiva z drugimi rečmi, preden uspeva priti do nje (redface) in poleg tega se mi njegov trud zdi vseeno neverjetno seksi. Osladno, ne? :)) Tako kot so moji občutki, ko ga gledam skozi okno, ko prekriva najin vrtni paviljon, da bom lahko v njem uživala ob poletnih (drugo leto itak) večerih. Ali pa ko mi sestavlja regal v moji sobi. A sploh nisem hotela pisati o tem. Hotela sem o nečem drugem, povezanem s tistim, o čemer sem razpredala včeraj. O času, pozanstvih, prijateljstvih. Pozabila sem dodati, da se prava ne pretrgajo. Prijateljstva namreč. Sčasoma ne obledijo, ampak se poglobijo. In v pravih se je dovoljeno pogrešati. Čisto zares in odkrito. Danes sem končno uspela priti do Ce. Na obisk, ki sem ga planirala in odlašala skoraj eno leto! Ampak danes je zneslo in dopoldne sem preživela v simpatičnem stanovanju s simpatičnim razgledom na Savinjo in grad v še bolj simpatični družbi. Med zaljubljenimi besedami sem paberkovala okruške sreče in bila vesela, da mi je zaupana v varstvo. Potem sem po poti domov (nisem dirkala. Preveč. :)) Čisto malo - old habits die hard) razmišljala, da smo ljudje prav čudna bitja. Oz. vsaj jaz sem. Namesto da bi razmišljala o tem, kako lepo je, da je na svetu nekaj ljudi, ki me imajo radi, razmišljam o tistih nekaj drugih, ki mi teh čustev ne vračajo. Namesto da bi bila vesela, ko mi nekdo pove, da me pogreša, zavzdihnem "ah, ko bi me še kdo drug!". Namesto da bi sprejela pohvalo, razmišljam o neizrečeni kritiki. Namesto da bi pustila, da sonce sončnih ljudi pomete sence iz kotov mojega srca, se pogreznem med te sence in jim nehote pustim, da me zagrnejo. Smešno, ne? Kako smo (sem) veliko bolj dovzetni za žalost. Za bolečino. Je res toliko močnejša od sreče? Zakaj ji dajem(o) tolikšno moč?
Kakor koli - danes sem med vožnjo nazaj poslušala same "svetle" pesmi. Se drla zraven na ves glas. A ne da bi prevpila jezo/žalost/bolečino, ampak preprosto od veselja, ker je ravno takrat sijalo sonce. Ker je bila prazna cesta. Ker sem se vozila od enega dragega bitja k drugemu. Obdana od dveh ljubezni. Ker sem za nekaj dolgih trenutkov (ki še kar trajajo) spet z zadnjim končičem začutila, da je življenje res lepo. :)
Malce prej sem končala z zlaganjem knjig na moj novi regal (se moram pohvaliti, ker sem ga dobila po nadvse goreči želji :)). In sem našla čisto naključno med stranmi ene od knjig seznam stvari, ki sem si jih pred leti zadala, da jih naredim (mimogrede - odkrivanje skritih in pozabljenih misli med stranmi knjig mi je v veliko veselje :)). Nič pretresljivega; načrti za poletje pred kakimi šestimi leti. Seznam bom shranila, ker je prav zanimiv, dodala pa bom eno samo stvar, ki se je nameravam zares in temeljito naučiti: zmeraj poskrbeti za to, da moji končiči čutijo, da je življenje lepo. Ne bom jim več dovolila, da zaspijo. Da otopijo od žalosti. Od hrepenenja. Od neodgovorjenih vprašanj. Obračala jih bom po soncu, ki ga v moje življenje prinašajo sončni ljudje. :) That shouldn't be to hard. :)
3 komentarji:
Bom talepši del posta prihranil za konec, ker itak da me je najprej in najbolj zbodlo v oči (kot bi se bral v ogledalu), tisto o ljudeh, ki nas ne marajo. In čemu si dajem(o) toliko opravka z njimi. Dostikrat, vsaj v mojem primeru, so to ljudje, ki tudi meni niso ravno svetovno blizu, grize me pa vseeno, zakaj me ne marajo, bi me marali, če… itd. Milijon takih brezveznih misli. In, včasih, tista najbolj idiotska od vseh, a lahko kaj naredim, da bi me imeli radi? Mislim, halo? Ja: da izginem iz njihovih življenj in jih pustim brez sebe, ker me itak nikoli ne bodo znali prebrati… In jih ne jebem več, kot se reče. I wish I knew how to do it.
Drugače sem pa užival v branju, seveda. V večerji s tvojim dragim (in ne, prav nič osladno ni, kvečjemu lepo – to trdijo samo tisti, ki ne okušajo prave ljubezni, res). V mislih o prijateljstvu. Ja, v pravih prijateljstvih se res lahko razidemo in znova najdemo (meni je z mojim najboljšim prijateljem zmeraj tako, kot bi bila nazadnje skupaj pred petimi minutami, takoj spet najdeva svojo staro valovno dolžino...). V tem, da nisi (preveč :))) dirkala. In predvsem se me je dotaknil topel sončni optimizem, ki veje iz njega. Včasih bi ljudje res morali biti bolj podobni sončnicam in slediti in se prepuščati svojim soncem v življenju. Pustiti, da nas njihova toplota in svetloba zapeljejo v srečo. Ker so pravzaprav vse, kar v življenju v resnici potrebujemo.
Poznam to: iskati razloge za to, da nekomu nisi všeč, pri sebi. Itak je to zato, ker nisem "dovolj dobra". Itak. :) Verjetno imamo vsi kdaj pa kdaj podobne želje (morebiti se tudi samo tolažim s to mislijo) po sprejemanju in čudne občutke ob nesprejemanju. Ampak vsakič ko se znova zalotim, da razmišljam o tem, če je kaj narobe z mano (poleg tega, da sem "tolk čudna" kot pravi eden od sončkov :)), se spomnim pripovedke o oslu, očetu in sinu. Vsem pač res ne moreš ustreči in edino, kar lahko naredijo tisti, ki jim nisem všeč: bite me - I couldn't care less! :)
ps: tega se seveda še učim. Če bi to tako suvereno v nulo obvaldala, bi si prihranila kakšno misel in zapis na to temo. But I'm getting there! :)
Tale občutja so mi znana:)Tudi sama vsak dan bolj ljubim življenje. In to je...čudovito!!!
Objavite komentar