9. dan (19.7.2005)

Še en nomadski dan.
Departure: Noisiel
Destination: Parcy-Meslay
Distance: 267 km

Kaj pri hudiču je v Percay-Meslayu?! Najin hotel :) Okolica ni prav nič slikovita, v bližini ni kakšnega dih jemajočega mesta, je pa kraj več kot odlično izhodišče za najine naslednje podvige. Poleg Pariza in "vinovitne" Champagne si v Franciji splača ogledati gradove Loare. Pravzaprav gre za gradove vzdolž dveh velikih rek: Loare in reke Cher (me zanima, če gospa plastična Cher ve, da je nekje v Franciji reka s tem imenom? Mogoče se je celo poimenovala po njej? :)). "Najin" Tours (mesto) je bilo res na dobri izhodiščni poziciji in če bi že lani imela kolesa (ki bi jih zagotovo vzela zraven), bi lahko veliko gradov obiskala kar s kolesi. Ideja, ki jo velja ohraniti v mislih, ko bova "velika in bogata" ter bova na drugem potovanju skozi te kraje z avtodomom in najinimi tremi otroki. :))

Med potjo sva si mimogrede ogledala Fontainbleau, ki je bil sicer zaprt, a že sami vrtovi in zunanjost so na naju napravili več kot dober vtis. Grad je pod Unescovo zaščito (tako kot celotna dolina Loare) in se razprostira na ogromnem posestvu s krasnim vrtom. Tako kot večina gradov, ki sva jih kasneje obiskala, je tudi ta (vsaj enkrat) gostil Ludvika XIV. In menda je bil tudi rezidenca Napoleona. V številnih umetelno urejenih ribnikih in kanalih okoli gradu uživajo sila velike "zlate ribice" (pod narekovaji zato, ker so bile bolj podobne zlatim krapom), potke med ribniki in različnimi deli vrta pa so urejene v prijetna sprehajališča, ki so za razliko od bolj znanih gradov gostile bolj malo obiskovalcev.

Po postanku v Fontainbleauju sva se odpravila naprej, pri čemer so naju del poti spet spremljala polja. Tokrat meni najbolj všečna - polja sončnic. Tako sva se kar nekajkrat ustavila, da sem se vzdihujoče naslajala nad razgledom meni najljubših rož (in kot naročeno so ob vrnitvi te iste "rože" na veliko posejali v neposreni bližini mojega prejšnjega naslova, tako da sem vsakič, ko sem šla domov, obujala spomine na Francijo in skakala po neograjenem polju sončnic ter jih slikala kot obsedena - kar je bila pametna poteza, saj je letos na istem koščku zemlje že sadovnjak).

Proti večeru sva pristala v najinem naslednjem domovanju za prihodnjih 5 dni - Fast hotelu. Bil je to, kar pove ime - pač "fast" sistem. Prvi vtis je bil, da ga za "popoldanski počitek" uporabljajo poročeni gospodje s svojimi konkubinami. A le prvi. Drugi je bil popolnoma drugačen - hotel je vodila prijazna Francozinja, ki je svoje goste vsako jutro pričakala s svežimi rogljički in kavo. A pridih "grešnosti" je ostal, zato je bilo toliko bolj veselo zganjati greh v majhni sobi na koncu enako majhnega hodnika. :))