7. dan (17. 7. 2005)

Če sva že v Parizu, ...

si morava ogledati: stadion. Bolj zaradi Bojana, se razume. Ampak je bilo zanimivo, čeprav nisem nogometni navdušenec. Mi je bilo bolj všeč to, kar so naredili iz stadiona čez poletje: plaža. Sicer je stadion precej velik in zelo sodobno urejen (o čemer lahko v Sloveniji samo sanjamo). Od tribune za častne goste, do podzemnih hodnikov, v katere pripeljejo avtobusi; do garderob, sob za pomirjanje, ogrevanje, taktične posvete. Seveda ne gre brez zaslona, pa tudi pogled na tribune ni ravno od muh. Kdo ve - če bi imeli tak stadion pri nas, bi me mogoče celo prepričali, da je fajn hodit na tekme. :))
Mimogrede je zanimiva lokacija stadiona - metro naju je odpeljal na drug konec Pariza, v drugo predmestje, v katerem so sicer domovale visoke poslovne stavbe. Ker je bila nedelja, je bila podoba poslovne četrti bolj podobna četrti duhov. Turistov ni bilo, pa tudi domačinov le peščico. Nekoliko več jih je bilo na plaži, sicer pa je bil tisti košček Pariza bolj kot ne prazen.
Kar nikakor ni veljalo za najino naslednjo ogledišče: Montmarte s Sacre coeur. Če sem si kar koli na najinem potovanju v živo predstavljala (poleg podeželja), je bil to Montmartre. Človek pohajkuje po ulicah in se naenkrat znajde sredi vsega, kar je značilno za ta umetniško-boemski del mesta. Med počasnim sprehajanjem sva se približevala Sacre coeur s hrbtne strani, dokler ni nenadoma zrasla pred nama. Mogočna, a vendar nežna bazilika bdi nad mestom. Notranjost ne zaostaja za zunanjo krhko-mogočno podobo Svetega srca in kot že nekajkrat prej (in kasneje) je moj prvi ter večkrat ponovljen komentar vsega samo "Ahhhhhh, kako lepo!" Religioznega razodetja človek sicer najverjetneje tam ne doživi, arhitektruno pa vsekakor. Izpred cerkve se ponuja še eden številnih pogledov na Pariz, zaradi katerega bi človek podaljšal svoje bivanje tam za neomejeno število dni. Edini majčken minus, ki ga zasluži Srce so bile boemske smeti, nastlane v neposredni okolici bazilike. Kar mi je ostalo v spominu zato, ker je sicer mesto samo (mogoče sva imela srečo) delovalo urejeno in čisto.

Od Sacre coeur sva jo mahnila mimo (podnevi zaprtega) Moulin Rougea v smeri proti Invalidom. Les Inavalides so največji vojaški muzej v Evropi. V času Napoleona je bila tukaj bolnišnica za vojake, kasneje pa so celoten kompleks preuredili v vojaški muzej, za katerim se boči pozlačena kupola, pod katero v impozantnem sarkofagu uživa večno slavo mali veliki mož Napoleon. Nad njim se sicer ne boči nebo, a njegov nadomestek ne zaostaja veliko po blišču in lepoti. Sama grobnica mi je bila sicer všeč (kolikor so človeku sploh lahko všeč spomeniki smrti), obenem pa sem bila kasneje dvojno presenečena, ko sem lahko Napoleonov mavzolej primerjala s spomenikov, ki svet spominja, da je nekoč živel nek Leonardo da Vinci.

Večer naju je dohitel na sprehodu po bolj "celinskem" delu Pariza (beri: nowhere blizu Sene) in počasi sva se odpravila proti maetroju, ki naju je čist obugljivo spravil do hotela.
Če sva nočno panoramo Pariza z vrha Eifla prihranila za naslednji obisk, sva za takrat pustila tudi obisk Moulin Rougea. Vsega pa tudi ne smeva pogledati naenkrat, sicer za drugič nič ne ostane, ne? :))