4. dan (14. 7. 2005)

Sončni dan za Sončnega kralja ali ves dan sva lahko v
Versaillesu!!

Malce polomljena se zbudiva okoli devete in se po zajtrku odpraviva v pariško drobovje (beri: podzemni transportni sistem). Sama zaskrbljeno zrem v mali milijon raznobarvnih prog, ki so označene na vsaki postaji (in tudi na vsakem vagonu vsakega vlaka - metroja in RER-a), Bojč pa navdušeno razlaga, da je najin hotel na idealnem izhodišču, ker imava v vse smeri (torej center-Versailles-?) enako daleč oz. blizu. Nabaviva Paris visite; malce draga investicija, a če greste v Pariz za več dni, jo vsekakor priporočam. Z omenjeno zadevo lahko uporabljate vsa javna prevozna sredstva, imate pa tudi določene popuste pri ogledih znamenitosti.

Hop na vlak, in čez par minut ga že veselo mahava proti gradu. Lepota tovrstnih atrakcij je v tem, da se samo priključiš množici - ne rabiš zemljevida: kamor gredo vsi (običajno spet Kitajci&Japonci), greva pa še midva. :) O sprva klavstrofobičnih občutkih med vožnjo na metroju raje ne bi zgubljala besed. Dovolj naj bo podatek, da sem vsakič komaj čakala, da je sikajoča kača znova potisnila svojo hitro drvečo glavo izpod zemlje - sicer sem se 5. dan potepanja po Parizu počutila že prava Parižanka (ali pa sem se samo bolj prepričljivo znala delati francoza, če mi kaj ni bilo jasno ali všeč), a vrhunec prevažanja to zame nikoli ne bo.
Pred dvorcem je nepopisna Gneeeeča,a na najino srečo razpršena (imajo zelo dober sistem sprejemanja gostov), zato ne čakava dolgo.
Celoten kompleks je enostavno dih jemajoč: vse v zlatu, marmorju, slikah, freskah, tkaninah in tapiserijah. Najprej sva si ogledala sobane Ludvika, potem prostore njegovih prvorojencev in kraljice. Po čudovitem, a Dooooooooolgem drevoredu sva se sprehodila do velikega in malega trianona, ob čemer nama je bilo kristalno jasno, zakaj so kralj in jegovi izbranci po tej "potki" raje potovali s kočijami. V pripeki, ki iz človeka posesa zadnji atom energije in zadnjo kapljo vode, si ni težko predstavljati, kolikšna perverznost je bilo vse to razkošje v času, ko so ljudje stradali. A nauk zgodbe poznamo, poleg tega pa brez norcev, kot je bil Ludvik, danes ne bi imeli česa občudovati. :) Nazaj k Versaillesu: mali in veliki trianon sta "pomožna" dvorca v neposredni bližini "ta pravega" dvora (pomožna zato, ker prav v ničemer ne zaostajata - nasprotno: meni sta bila celo bolj všeč). Ironija pa je, da sta bila tudi kraljevim glavam bolj pri srcu in so ju raje uporabljali od prevelikega in predragega Versaillesa. Si kar predstavlajm ta labirint blišča in nečimernosti, v katerem kraljujejo tišina in igra svetlobe in v katerega kdaj pokuka Ludvik in se začudi:"A tako sobo tudi imamo?". Kakor koli - oba manjša dvorca sta res čudoviti stavbi. Sprehod po drevoredu do Grand canala naju je malce ohladil in nama ponudil še drugačno perspektivo na dvorec. Kanal je spolh fascinanten - mešanica jezera in kanala, premišljeno oblikovan tako, da nudi kar najbolj barvit razgled na posestvo. Po kanalu je mogoče veslati, se ob njem sprehajati, poležavati na negovani travici obeh bregov ali preprosto obsedeti nekje v bližini in pasti oči na obilici barv ter vtisov.

Sledil je ogled vrtov, ki so bili v tem letnem času - čudoviti (kako izviren pridevnik, ki ga danes še sploh nisem uporabila!). Vse je bujno cvetelo in dehtelo; eksplozija barv se je mešala z julijsko vročino, različnimi glasovi, smehom otrok in končno tudi z glasbo, ki so jo vključili okoli tretje popoldanske istočasno z vodometi. Kot je vzdihovala Marija Antonieta ob obisku Versaillesa: vse je Krasno, vse je prečudovito!!
Sama sva bila čisto v duhu obiskanega kraja pijana od nekega drugega razkošja, zato sva doma (torej v hotelu) pustila skoraj ves denar, pa tudi malice in pijače nama ni bilo za tovoriti zraven. Kar je bilo po eni strani seveda ekonomično. Še danes modrujeva, da sva tisti dan ful prišparala, ker je 0,5 l navadne vode stal 3 eure, midva pa iz protesta proti odiranju turistov nisva kupila niti kaplje. :) Po drugi strani pa je bila najina pozabljivost kaj drugega, ne ravno pametna. Zaloge so nama hitro pošle, vročina pa je tudi delala svoje. Ob Grand canalu sva se po vzoru številnih domačinov (in itak tudi turistov) zleknila na pokošeno travico v senci visokih dreves in enostavno poniknila v disharmonično harmonijo arhutekrutno-naravne kulise. Čista hedonija. Če bi bila doma kje blizu Versaillesa, bi tisti park ob Kanalu definitivno postal eden mojih priljubljenejših kotičkov.
Proti večeru sva zavila do najboljšega soseda v tujini - mekšrota. Boste rekli, kako gre to skupaj - Francija, bagete, sir, vino, miidva pa v mekšrot! Ja, sorry - če pa nisva imela zraven več keša! Pijana od presežnikov razkošja, prevzeta nad različnostjo ljudi in kultur, ki so med dnevom pljuskale v naju, sva se odpravila proti hotelu. Na metroju so zadeve postale - khm - zanimive. Bliže centru (torej tudi najini postaji) se je vlak začel hitro prazniti, pa tudi s podzemnih postajališč so ljudje hitro odhajali, na njih pa se je sprehajalo kar nekaj policistov. Gospa po zvočniku je nekaj na hitro zdrdrala v francoščini, ampak na to sprva nisem bila pozorna. Ko pa smo ne neki postaji stali tik ekrana z obvestili in sem na njem prebrala, da obstaja možnost podtaknjene bombe, sva se po najhitrejšem postopku pobrala ven tudi midva (naj spomni - London je bil še zelo svež). Tako sva nenadejano vpadla v Pariz. Pogled na Seno, Aleksandrov most in Invalide ter Veliko palačo in seveda nj. veličanstvo Stolp nekoliko v daljavi, je bil naravnost odrešujoč. Priznam - ni mi bilo prijetno, ko sem pomislila na to, da lahko kje v neposredni bližini napravi "Bum!", najine kostke pa ostanejo raztesene nekje ob Seni. Tako sva naredila velik obhod okoli prog, na katerih "bi lahko bile" podtaknjene bombe (glede na to, da pri večernih poročilih niso o ničemer poročali, je šlo očitno za lažen alarm). Kar je imelo spet svoj plus, saj sva se nenadoma znašla v osrčju Pariza. In se vanj (kljub trenutnemu stresu) v hipu zaljubila. A o tem kasneje. V hotel sva se vrnila pozno, utrujena, majčkeno prestrašena (bo vsak dan tako?), a vseeno polna vtisov in lepote.