13. dan + 14. dan (23., 24. 7. 2005)

Save the best for last - namreč ogled najbolj obiskanih, najlepših in sploh "naj" gradov ob Loari. Ker je vse gradove praktično nemogoče videti (oz. se jih človek iskreno povedano čez čas vendarle naveliča, čeprav je čisto vsak nekaj posebnega, drugačnega, zanimivega in zaradi zgodbe med odmevi grajskih sten izzivalnega), sva se v zadnjih dveh dnevih odločila še za tri: Chateau de Chaumont-sur-Loire, d'Amboise in Chenonceau.
Chaumont je tesno povezan z usodo Chenonceauja, oba pa z usodo dveh zanimivih in markantnih žensk: Katarine de Medici in Diane de Poitiers. Lepa Diana je bila ljubica Henrika II., manj lepa Katarina pa njegova žena. Gospod kralj je svoji ljubici podaril prekrasni Chenonceau, ki se pne nad reko Cher. V gradu je bilo središče družabnega življenja, metresa Diana je imela pomembnejšo vlogo od kraljice, kar je na živce (in lepoto) slednje nedvomno vplivalo vse prej kot blagodejno. Gotovo je premlevala načine maščevanja in priložnost za to je dobila, ko je radoživi Henrik nenadoma umrl. Diano je prepodila z dvorca in ji "milostno" podarila drug dvorec - Chaumont - , sama pa je na Chenonceaju skušala nadaljevati tradicijo, ki jo je vpeljala Diana. Menda je prirejala prave transvestitske orgije (moški oblečeni v ženske, ženske zgoraj brez), ki so bile v veselje njenemu sinu, vendar ni dosegla Dianine slave. Te niso dosegli niti njeni vrtovi, ki jih je (kako izvirno!) zasnovala na drugi strani gradu, nasprotno tistim, ki jih je v času kraljeve milosti načrtovala in se z njimi ponašala Diana. Razlika med obema stiloma vrtov je prav presenetljiva in vsaj meni (moji bujni domišljiji) pove veliko o tem, zakaj si je Henrik za ljubico izbral Diano. Le-ta je med drugim oboževala vrtnice, ki še zmeraj krasijo njen "nadomestni" (kompenzacijski) dom. Pravzaprav pa Katarina niti ni bila tako nemilostna - Chaumont je bil resda manj slikovit, a sama se ga v tistih časih ne bi niti slučajno branila za domovanje. :)
Dovolj o zgodovini in raje nazaj k zanimivostim.
Amboise je bil kraljeva rezidenca, čeprav tudi v njem niso dolgo strnjeno prebivali. Podobno kot ostali gradovi ima slikovito lego in je povezan z vrsto (ne)pomembnih zgodovinskih dogodkov ter osebnosti. V kapelici znotraj obzidja je pokopan non other than gospod Genij. Če ste to vedeli, ste vedeli veliko več od mene, ki sem bila presenečena, da sredi Francije v dokaj nemarkantni kapeli počivajo njegove kosti.

Zapisi o potepnju gredo počasi h koncu, kar je še sreča, saj naju jutri zvečer čaka novo. Manj eksotično in predvsem krajše, a vendarle - nekaj časa me ne bo in neskromno sanjam, da me bo kdo mogoče celo pogrešal. :))

Kakor koli - čisto za konec sva si "mimogrede" ogledala še
Strasbourg.

15. dan (25. 7. 2005)

Lepo mesto, ni drugega reči. Pa moderno, sodobno, urejeno, drago, zanimivo. Bi se kar preselila tja. Res. Posebej še, če bi delala v tejle stavbi. Seveda zgolj in samo zato, ker mi je taaaako všeč in ne zaradi plače, ki ji imajo zaposleni tam. :) Pa da ne bi kdo rekel, da nismo enakopravni in emancipirani - če dobro pogledate, vidite napis tudi v slovenščini. Takšnega posebnega vzdušja, kot je bilo v Strasbourgu, nisva hitro zasledila, zato sem se čisto majčkeno kar zaljubila v to mesto. :) Po romantični panoramski vožnji z ladijco po kanalih (kar naju je spomnilo na Pariz - vožnja, ne kanali) sva jo mahnila peš čez mesto in odkrila celo vrsto ličnih hišk, cerkev sv. Tomaža, v kateri je koncertiral sam Mozart in seveda - Notre damme. Katedralo, ki nosi isto ime kot tista v Parizu, a je za moje pojme veliko lepša. Naj mi oprosti stric Hugo, ampak tale strasbourška katedrala s svojo veličino in z detajli mirno povozi tisto pariško. Skoraj, no. :))

16. dan je bil zadnji nomadski - v smeri Slovenije. Bilo je prav lepo po 4000 prevoženih kilometrih videti tablo za Slovenijo in še lepše zvečer stopiti v stanovanje, ki naju je čakalo takšno, kot sva ga zapustila (saj nisva zares pričakovala Marsovcev, a nikoli se ne ve :)). Po omenjenih kilometrih, bogato in razgibano preživetih dneh, več kot 1000 fotografijah in za približno 500.000 SIT lažjem računu sva pristala doma. Z mislijo, sposojeno z drugega bloga - ljubo doma, "kdor ve, da lahko spet gre." :)