11. dan (21. 7. 2005)

Chambord&Cheverney

Gradov se še nisva naveličala, sva si pa za 11. dan potepanja izbrala dva nekoliko bolj oddaljena od najine "postojanke".

Chambord leži sredi naravnega parka precej zavidljivih razsežnosti. Obdajajo ga gozdovi, skozi katere vodijo zgledno urejene ceste, ob katerih je več opozorilnih tabel na tavajočo divjad. Danes je ta manj eksotična, a včasih so se tod okoli potepali medvedi (nekaj najbolj impresivnih okostij kosmatincev hranijo v dvorcu) in lahko si predstavljam, da dvornim damam vožnja v kočiji skozi ta predel ni bila najbolj pri srcu, čeprav jih je na koncu poti čakal blišč, ki se dvorcu pozna še danes. Chambord je med bolj atraktivnimi in tudi bolj obiskanimi dvorci ob Loari. Poleg slikovite lege in zanimive usode, ki je botrovala njegovemu nastanku, je znan po številnih sobanah (440 različnih sob!), dimnikih (365 in skoraj vsi so vidni na strehi, kar daje dvorcu zanimivo podobo), zavitih stopniščih, ogromnih stajah (deloma so ohranjene), ki so lahko preskrbele 1200 (!!!) konj in seveda po "olepšavah", ki jih je na dvorcu predlagal Leonardo da Vinci. Sploh sva med potepanjem marsikje naletela na njegovo povezavo s Francijo in gradovi; priznam, da pred tem nisem vedela, da je bil Leonardo tak prijatelj francoskih kraljev. Kakor koli - pred obiskom gradu sva si ogledala film o nastanku gradu, pri gradnji katerega je sodelovalo 1800 ljudi. Osebno mi je bil Chambord med bolj všečnimi - tako zaradi razgleda (kar predstavljala sem si sprejeme in plese na tej terasi, pod njo pa črna tema in lomasteči medvedi), kot zaradi simetrične zasnove. Če bi živela kakih 300 let nazaj, bi se kdaj dala povabiti na dvorec. :)

Cheverny pa je bil med vsemi gradovi poglavje zase - vanj bi se takoj preselila. Najverjetnej zato, ker so pred 20 leti njegovi lastniki še dejansko živeli v njem, kar se vidi po urejenosti in opremljenosti dvorca. Okolica je urejena sanjsko. Cheverny je v zasebni lasti, družabno življenje na njem pa negujejo tudi v obliki lova na lisico. Temu je namenjen trop krasnih lovskih psov (več kot 50 jih imajo), ki so zaprti v posebni ogradi in ki zvenijo - khm, zanimivo, recimo - , ko se vsi naenkrat odločijo zalajati. V dvorcu mi je bila všeč knjižnica (v omarah so prave knjige, ne samo platnice) in stavba na koncu parka, v kateri so med drugo svetovno vojno skrivali Mono Liso.

Dan pa je bil poseben še zaradi čisto posebnega rekorda - vožnje na hlape. :) Najin avto je zdržal za moje pojme nemogoče, saj sva z enim tankom prevozila 1115 kilometrov. Raje se sicer ne spominjam, kako sem naju v mislih videla lost in the middle of blody nowhere, kjer bi naju srečal kak začuden kmet in nama smeje razložil, da je najbližja pumpa kakih 30 km stran. Seveda se to ni zgodilo, ampak bilo je sila sila tesno. :) Apropos tankajnje in pumpe: izven večjih mest (se pravi povsod tam, kjer sva se vozila midva) so bencinkse črpalke oddaljena senca tega, kar pod tem pojmom razumemo mi. Bila sem popolnoma in onkraj presenečena, ko sva sredi sicer slikovite in sila urejene Francije naletela na take "črpalke", ki so delovale kot pobegle iz kakšne grozljivke.


12. dan (22. 7. 2005)

Dan za predah od gradov. Malce lovljenja po cestah in zmrdovanja nad neoznačenostjo "čuda", ki sva si ga nameravala ogledati ta dan: Futuroscope (recimo: od blizu sva videla stavbe, vhoda pa nikjer, da sva se ene dvakrat peljala okoli riti v žep, preden sva ugotovila, kje se zadeva začenja). Gre za tematski park, za ogromen kompleks najsodobnejših filmskih projekcij. Vzela sva si čas in si ogledala več "predstav". Predstav zato, ker ne gre zgolj za filme, ampak večdimenzionalne predstave. Od 3D animacij, ko se spušačaš pod vodno gladino in nekam v galaksijo, do divje vožnje z vlakom in avtom, kjer te razne "buške" na cesti dodobra pretresejo, sama zgodba pa je zasnovana tako, da se človek obvezno zabava, četudi ne obvlada francoščine. Vsekakor park, vreden obiska. Poleg stavb futurističnih oblik mi je v spominu ostal obisk res krasne predstave o popotnikih neba, kopnega in vode - o živalih, ki kraljujejo tem elementom. Projekcija je zasnovana tako, da sediš dobesedno nad vodo; pod nogami so ogromna okna, pod katerimi se vrti film o kitih, delfinih, vodnih pticah. Kamera se dviga tako, da imaš občutek, da se sam dvigaš nad pečine in medtem ko so pod tabo razpenjeni valovi, ti navidezno sediš na vrhu pečine, mimo katere se na dotiku roke spreletavajo ptice. Poleg Popotnikov je vsaj tako (če ne še bolj) dih jemajoča predstava o vesolju. V posebni okrogli dvorani so udobni naslonjači, v katerih skoraj ležiš, nad tabo pa se razteza 3D nebo oz. galaksija oz. celo vesolje do njegovih (ne)znanih meja. Prikazano je rojstvo zvezd, nakazan naš položaj v vesolju; zadeva je res dih jemajoča in ko človek pride ven, je ves presunjen nad majhnostjo naše Zemljice ter lepoto vesolja. Vsa stvar v Futuroscopu je tehnično res vrhunsko urejena - ob vstopu dobiš audio-guide z željenim jezikom (slovenščine še niso imeli) in vodič se samodejno sproži ob vstopu v posamezno atrakcijo oz. ob začetku le-te. Če še ni očitno, sem bila res navdušena. :) In če kaj, bi si Futuroscope vsekakor še enkrat ogledala. Skoraj raje kot Disneyland. :)