Življenje po
Življenje po rojstvu otroka se spremeni. Popolnoma. In zna biti naporno. Kdor pravi drugače, bodisi laže bodisi je v tistem 0.0000001 % srečnežev, ki imajo popolnoma nezahtevnega otročička, ki samo spi in ki se ga da v dnevu "naštudirati". No, naš ni tak. Naš trenira, da bo pevec, ko odraste. Kar za nepoučene pomeni, da zna tudi (prepričljivo) jokati. Česar pa nikoli doslej ni pokazal izven doma - ne pri zdravnikih ne na obiskih. Tam samo spi. :) Tako da nama s P. sploh ne verjamejo, da zna biti pravi mali kričač. :)
Življenje po je vsekakor in v prvi vrsti rahlo neprespano. :) Nekako razdrobljenih 5 ur na noč ni ekvivalentnih 7-8 uram nepretrganega nekdanjega spanja, ki je za zdaj nepredstavljivo razkošje. Življenje po se po eni strani zoži na skrb za dojenčka, po drugi pa se prav s to skrbjo razmahnejo čisto nesluteni horizonti. Neverjetno je na primer, kako vidno otročički rastejo in napredujejo. Kako se vedno bolj zavedajo okolice in samih sebe. Življenje po med drugim pomeni tudi to, da stanovanje ni ravno pospravljeno po mojih merilih. In to pri meni. :) Simptomatsko je postalo celo to, da nekatere zadeve čisto namerno spregledam. Še dobro, da nimamo preveč obiskov. :) Življenje po pomeni tudi to, da se mama spravi k pisanju bloga, a se sine zbudi malo prej, se potem doji in carklja, posledično je mama utrujena in si reče "ah, bomo jutri končali". Tako je bilo z vsemi vpisi po. :) Življenje po je za mame tudi definitivno bolj naporno kot atije, četudi se tudi njim življenje spremeni in četudi še tako pridno pomagajo. Kar pri nas obvladamo za čisto desetko! A mama je mama in dojka je dojka, tako da ponoči (kot seveda podnevi, le da je takrat manj naporno) ni druge, kot da mama slednjo ponudi. In potem napol komatozna od utrujenosti gleda svoja dva moška, kako zadovoljno spita; eden dobesedno zakopan v mamine prsi, drugi mirno in nedolžno smrčeč na drugi strani postelje. :) In potem ta isti ati zjutraj reče, kako je bil mali priden ponoči. :) Seveda je priden, če pa je priklopljen na mamo. :) Ki se apropos in čisto zares počuti kot molzni aparat, ampak to rade volje vzame v zakup, saj je dojenje najboljše, kar lahko dojenček dobi...
Sicer je za nami že prvo varstvo. Zaupali smo ga babici, ki je bila nad vnučkom seveda čisto navdušena, saj mali lump kot za stavo takrat ni delal drugega kot spal. In ja, drži - ko so (doječe) mame ločene od svojih malih šručk, ne mislijo prav dolgo na kar koli drugega kot na to, kako se tej mali štručki godi. In potem vse živčne po hitrem postopku opravimo, kar moramo, da smo lahko spet blizu vonljivih, nežnih, tako lepih in naših otročkov.... Ja, lepo je biti mama. Čeprav naporno in težko. Čeprav se mi je ob neutolažljivem joku utrnil eden od verzov iz Nezakonske matere in čeprav je vse podrejeno le Juriju. Lepo je in se splača. In šele kot starš spoznaš marsikaj o sebi, svoje meje, potrpljenje, ljubezen. Zlasti, da je slednja močnejša od vsega drugega in dokler je tako, verjamem, da smo na dobri poti. :)
2 komentarja:
Draga Alenka,
ja, zelo je naporno, nadvse, nadvse!
Moja ni spala podnevi, niti pol ure, ponoci pa me je zbujala na nekaj ur, da sem jo dojila. Sicer se ni jokala ponoci, a podnevi si vcasih do noci niti zob nisem utegnila umiti. Sin je ponevi zaspal urico ali dve, pa me je ponoci budil na dve uri, da sem ga dojila, mesece in mesece tako.
na koncu sem bila se kost in koza, tako sem obnemogla zaradi vstajanja, dojenja, pa bolezni in je res pravo olajsanje tam po enem letu, ko ti spi vso noc...in ga ne dojis vec.
Drzita se, da bo le zdrav fantic!
Dragica
Res je in če bi mi kdo vnaprej prerokoval, da bo tako, ne bi verjela....A vendar - nekaj je v nas, materinski čut ali le ljubezen, da nam kot "odškodnina" zadoščajo tisti najslajši in najlepši brezzobi nasmeški na svetu, zaradi katerih je potem v hipu vse pozabljeno in človek dobi novo energijo za naprej...
Topek objem in pozdrav,
Alenka
Objavite komentar