Okroglo, brcajoče. počasi

..so trije ključni prislovi, s katerimi lahko opišem svoje počutje. Okroglo: takšna je moja pojava. Žogica (žoooooga, če smo natančni) spredaj in k temu pripadajoče okroglo počutje, ko se mimogrede ujamem v kateri koli odsevni površini. Če sem sprva namenoma iskala takšne površine in se ponosno nastavljala iz profila, se zdaj že iz moje perspektive lepo vidi okroglina. Zadnje tedne je tale najina žogica tako zrasla, da mi (že?) povroča težave s spanjem. Brez podlaganja ne gre več. In da je zadeva res zabavna, je najino dete najbolj aktivno - ponoči. Oz. takrat to najbolj čutim. Ampak kljub naraščajočemu občutju, da sem podobna kopenskemu kitu, sem še vedno - srečna nosečnica. Prav poseben občutek je, ko dete zabrca ali se obrača, potem pa se pod božajočimi dotiki mame/atija umiri. Res je nosečnost - kadar je zaželjena in nekomplicirana - eno najlepših obdobij v življenju ženske (in to pride od mene, ki sem včasih čisto pragmatično in racionalno znala utemeljiti, zakaj tudi življenje brez otrok ne bi bilo slaba, če ne ža kar zelo dobra ideja. Uf, načelnost pa taka!).
Brcajoče? Je naše dete. Ima prav neverjeten "urnik". Ki je zjutraj zabavno usklajen s poštarjem. :)) Malo pred deveto, ko običajno zaslišim na hodniku žvenket nabiralnikov, začne brcati. Malo v prepono, malo pod rebra, malo proti hrbtu, malo navzdol proti medenici in malo naravnost naprej, kot da namerava izstopiti kar skozi popek. Mogoče že pričakuje pošto. :) Potem se za kakšno uro umiri, nato pa lepo v dokaj rednih intervalih odbrca svojih obveznih 10 gibov na dan. Pridno detece! :)
Počasi. Z'lo počasi. Mi gredo stvari od rok. Ali pa se mi tako vsaj zdi. Počutim se kot zgoraj opisan kit in veliko včasih samoumevnih stvari me zdaj spravlja ob sapo tar navija srčni utrip tja blizu stotice.  Dovolj je, da se nekajkrat "pripognem" (kao, ker je to zdaj bolj podobno akrobaciji prostega stila). In dejstvo je, da se po hoji navkreber hitro zaslišim, kako pospešeno globoko diham in tudi prinesti vsaj minimalen nakup iz trgovine pomeni zadnje dni napor. Očitno sem tudi glede tovrstnih sprememb "text-book case". :)
Vedno bolj razumem, zakaj se bodoče mamice na koncu tako veselijo prihoda dojenčka. Da    s(m)o vsaj navidezno spet gospodarice svojega telesa. In da lahko (vsaj teoretično) spet spi(m)jo. :)