Update

Skoraj je vmes pobegnil ves september, preden sem spet uspela najti čas za blog. Pa sem imela vmes večkrat trden namen, da se mu posvetim. Ni zneslo. Šola za bodoče starše, prenavljanje stanovanja in tekanje v bolnico k mami je popolnoma okupiralo minule dni. Mama je k sreči doma, a stanje še vedno zaskrbljujoče. Ne razumem, da ob vsej tehniki in znanju zdravniki še vedno ne najdejo vzrokov za določene bolezni. Sicer pa ne razumem marsičesa. Recimo tega, da se človek naroči na nujen UZ in mora nanj čakati 3,5 tedne, če se odloči za samoplačniško različico, pa pride na vrsto v nekaj dneh. Sem že rekla, da se ne bom razburjala na ta račun, a si ne morem pomagati. To me enostavno jezi.....
Sicer? Je ključna beseda minulih treh tednov "pogrešam". Pogrešam spanje/ležanje na trebuhu. Pogrešam neovirano pripogibanje. Pogrešam svoje boke. Pogrešam opravljanje vseh gospodinjskih/športnih opravil brez občutka, da mi bo ob tem srce izskočilo skozi nos. Pogrešam spanje brez brc v prepono, proti križu ali nekam v notranjost trebušne votline. Ampak...Čeprav je naporno,  je zdaj eno najlepših obdobij nosečnosti. Ko ima najino dete že svoj ritem budnosti in počivanja. Ko se že navzven vidijo njegovi gibi. Ko se navzven zeeeelo dobro vidi tudi njegov domicil. :)) V več pogledih sem zeeeelo srečna - v nosečnosti sem "pokasirala" le pozitivne strani tega stanja. Z izjemo slabosti v prvih mesecih nimam nikakšrnih težav niti neprijetnih sprememb na telesu. Le prijetne. :)) (beri: 2-krat večji nedrček :))). Uživam v tem obdobju, čeprav priznam, da imam občasne obiske strahu, dvomov in negotovosti. Prvič v življenju na svoji koži doživljam, kako se z mano dogaja nekaj večjega od mene same. Nekaj lepega, čudežnega, a obenem strašljivega, ker na dogajanje v svojem telesu in na stanje najinega otročka ne morem zares vplivati. Če bi bilo recimo kaj narobe, ne bi mogla napraviti prav nič....Tudi zato po eni strani že komaj čakam november in porod. Slednjega se sicer veselim malo manj, a glede na predpriprave verjamem, da bo tudi to vsaj znosno, če ne že prijetno doživetje. ...

Zmeraj nekje vmes...

Ena izmed življenjskih modrosti je menda v spoznanju, da smo vedno nekje vmes - ko se nam dozdeva, da hodimo po nebeških livadah ali ko nas grabijo pogoltne peklenske globine; zmeraj smo z eno nogo že usmerjeni stran....Tako sem danes, sredi prenavljanja stanovanja in sanjarjenja, kako lepo bo, ko bo vse nared, nehote (ampak v naključja ne verjamem...) pomislila, kako lepo je življenje. Da se je končno tudi zame umirilo. Da sem mirne duše lahko srečna. Da s tem ni nič narobe in se mi zato ni treba kar naprej opravičevati ali na preži čakati, da me kar/kdor koli prepriča v nasprotno. No, očitno je tako, da se res v vsakem trenutku v vsaki sreči najde kaplja pelina. Zvečer me namreč kliče mama. Iz bolnice. Da je sicer na preiskavah, a da ne kaže dobro.... In sem spet tam....Spet oživi čas pred tremi leti, ko se je tako začelo (in neverjetno hitro končalo) z očetom....Nisem še pripravljena (smo sploh kdaj???) na ponovitev česa takega...Res ne...Nisem pripravljena na soočanje z novo boleznijo, z novimi bolečinami, (bog ne daj) izgubo.....drži, da se v nekem trenutku vloge obrnejo - otroci postanejo(-mo) starši svojih staršev. Enako zaskbljeni in nemočni se počutimo....Skrbi me....Zelo. In prosim angele in Boga, da naj ne bo nič hudega....

Za goske ni seno....
...ali kaj se zgodi, ko "mamo v nastajanju" zagrabi delodiš?

Kdor me pozna, ve, da ne morem biti dolgo pri miru. In tudi zdaj nisem. Kar naenkrat bi počela 100 in še več stvari. Napadi energije so menda značilni za to obdobje nosečnosti, nesting pač, in vsaj pri meni držijo. No, poleg renoviranja in barvanja stanovanja ter drugih priprav na dojenčka je seveda nujno potrebno še tooooliko stvari pospraviti, počistiti, urediti. Seveda. Samo da s tem mojim trebuhom to ni tako enostavno, kot bi si kdo mislil. Večji del dneva sem se pogumno spopadala z okni, s čiščenjem oken, če smo natančni. In beseda spopad niti ni pretirana, saj je del oken takšnih, da se ne odpirajo. Še dobro, da smo v prvem nadstropju in da je okenska polica dovolj močna, da sem lahko akrobatsko dosegla tudi zunanje strani oken. Sicer ne vem, kaj so si mislili sosedje, ko sem okroglo "defilirala" po zunanji okenski polici, ampak v glavnem mi je uspelo in celo pohvaljena sem bila. Zdaj pa sem samo - utrujena. Očitno drži, da so tisti prej omenjeni navali energije prej zavajajoči kot ne, saj kmalu po tem, ko energija poide, nastopi zelo občutna, v križu zbadajoča utrujenost. In še enkrat več v praksi spoznavam, da vsi tisti dobronamerni nasveti, naj zdaj predvsem počivam, le niso iz trte izviti.

ps: če se komu zdi, da je zadnje dni tudi moj blog nekam plodovit - res je, več časa ima svoje posledice. :)

Kako raste mama...

Razen tako, kot je v pesmi s tem naslovom zapisal T. Pavček, tudi bolj pragmatično. Recimo tako, da iz dneva v dan ugotavlja, da se je teže skloniti. Izstopiti iz avta. Pa obniti v postelji/na kavču. Dalj časa sedeti. Dalj časa stati. In nenazadnje - tako, da iz konfekcijske 38 "zraste" na 42, obseg trebuha pa se poveča za 33 cm. V praksi to izgleda, kot bi pojedla žogo. :) Res - včasih sem razmišljala, kako neki bi izgledala kot nosečnica: ali bi imela bolj "žogico" ali bi nosila "bolj v križu". Zdaj to ni več stvar ugibanj, ampak pogleda navzdol (mimogrede: zadnje čase razumem tiste šale o močno trebušastih moških, ki ne vedo prav dobro, kaj se jim skriva pod pasom :)). Mama raste tudi tako, da naenkrat zavija (skoraj) samo v trgovine z otroškim oddelkom in se niti ne trudi (več), da ne bi česa kupila za otročička. :)
Rast navznoter je druga pesem. Tako kot naenkrat tvoje telo ni samo tvoje, tudi tvoje misli naenkrat niso samo tvoje (k čemur vsekakor pripomore vedno bolj občutno premikanje deteca - včasih je že tako močno, da mi dobesedno premakne trebuh). Hote ali ne se zalotiš, da razmišljaš o bitjecu, ki raste v tebi. Se z njim pogovarjaš, si ga predstavljaš, se ga veseliš, si zamišljaš, kakšen bo... Preden sem bila dejansko noseča, sem imela kup predstav, kako naj bi se bodoča mama počutila. Predvsem v obremenjujočem smislu. Mislila sem si, da bom bolj zaskrbljena in obremenjena. No, k sreči nisem. Edino, kar me daje in česar res nisem pričakovala, je povečana senzibilnost. Jokica jaz. Za malenkosti; za lepe, običajne, asociativne, filmske in vse druge (nemogoče) sorte prebliskov "puščam".  :) Ne za dolgo in ne obilno, a dovolj, da me mož samo razumevajoče tolaži se smeji svoji "jokici".

Sicer sta prva dva dneva mojega predčasnega "dopusta" za menoj. Od tega sem enega porabila za obisk obeh zdravnikov in urejanje s tem povezane dokumentacije, drugega pa - za službo. Danes sem bila tam, čeprav me uradno seveda ni na delovnem mestu. Bilo je dovolj, da sem videla precej svojih učencev, ki so me zelo razveselili s tem, da so se oni razveselili mene; da so bili nekoliko razočarani, ker me ne bo. Res sem bila izjemno vesela, ko so me prišli pozdraviti celo "moji" fantje, sicer malo v zadregi, a vseeno jih je zanimalo, kako sem in vsak mi je hotel vsaj na hitro povedati, kako pa so oni. Po drugi strani pa sem že slišala, da so nekatere "cvetke" šolsko leto začele čisto v svoji uporniško-nesramni maniri in zaradi takih peripetij sem pod črto vendar vesela, da se bom izognila stresu in se v miru pripravila na novembrski pristanek štorklje. :)