In...adijo, pas!

Doslej bi lahko potek svoje nosečnosti strnila v tri obdobja: prvi mesec = preverjanje, če sem res, ampak čisto res in zagotovo noseča, kamor šteje nakup enih 7 različnih testov. :) Saj vem, da so zanesljivi in to, ampak morala sem se res prepričati :) Šele po tem, ko je tudi ginekolog potrdil, da sem noseča, sem se tega res zavedla in tudi začela veseliti. Dokler mi ni bilo slabo. :) Čeprav to slabost še enkrat takoj vzmamem, saj je najboljša slabost v življenju. Srečo sem imela, da je bila vsaj večerna, ne jutranja. Malo manjša sreča je bila, da sem zaradi slabosti manj jedla in posledično ob ponovnem pregledu pri ginekologu imela dva kilograma manj. Potem je obdobje slabosti počasi izzvenelo (res počasi in me občasno še razveseli, da si ne bi kaj domišljala) in je nastopilo obdobje utrujenosti. Utrujeeeeeeeeenosti. Neverjetno, kako je lahko človek utrujen in zaspan. Koliko lahko prespi in bi še spaaaaaal. Tako mi ni problem prespati 10-12 ur ponoči in še pol toliko čez dan. Med tednom. :) Med soboto in nedeljo lahko k sreči spim "normalnih" 15 ur. :))
In tretje obdobje ali ugotovitev zadnjega tedna: izgubila sem pas. :) Dobesedno. Namreč tisti vitki pas, na oz. čez katerega sem lahko oblekla (skoraj) katero koli krilo ali hlače, pa nič ni gledalo čezenj ali oviralo zapiranja gumbov. Prisežem, da si nisem predstavljala, da se to zgodi tako grafično nazorno in nenadoma. Namreč tako, da se nekega jutra samo čudiš, zakaj ne gre zapreti gumb na nobenih hlačah, ki so doslej imele celo nekaj "rezerve". Ko ene končno uspeš zapreti, potem med dnevom ugotoviš, da te vse tišči in napenja. In ja - kjer je bil nekoč pas, je zdaj rahlo, lepo (najlepše) izbočen trebušček. :) Vem, da tako čutijo vse bodoče mamice, a vendar: vedeti, da v tebi raste malo bitjece, mali angelček, ki plava v tvojem telesu kot nasekončnem oceanu Življenja, varen, zadovoljen, edinstven, ker je samo tvoj, je nekaj najlepšega v življenju.
Vmes - namreč veliko pred možem, poroko in nosečnostjo - je bilo obdobje, ko sem željo in misel na otroka odložila za nedoločen čas in na vse skupaj "pozabila." Tako to, da želim otroka, kot to, zakaj ga še nimam. Zadnjič pa sem ponovno brala svoj stari dnevnik in naravnost presenetilo me je, kako in koliko sem o tem že razmišljala par let nazaj. In priznam, da je to odprlo neke stare (očitno navidezno zaceljene) rane. Sploh zadnje čase veliko razmišljam o marsičem, kar se je zdelo predelano. Saj dejansko tudi je, a me je prijateljičina ločitev spomnila na moje ločitveno obdobje. Ki je - tako kot vsaka ljubezen - pri vsakem paru drugačno, a ima vsaj en skupni imenovalec - bolečino. Ne gelde na to, iz kako slabega ali neizpolnjujočega odnosa človek odide, zmeraj je pristona bolečina. Prava umetnost je dostojanstveno slovo, brez žaljivk, zmerjanj, žaljenja, brez podajanja žogice krivde naprej in nazaj. Ko so vmes otroci, je toliko težje. Ampak to je tuja zgodba, ki je "moja" le toliko, da sem ob njej podoživela svoj odhod. In se ob tem zavedla, da teorija o času oz. samem procesu prebolevanja zame vsekakor drži...Neke stvari človek predela, večino pa zgolj odloži nekam na oddaljene in večino časa nedostopne predele zavesti in o njih enostavno ne razmišlja. Sama se velikokrat zalotim, da me misli vlečejo kam, kjer nimajo kaj iskati. In dokler tipanje po tistih področjih še boli, te misli enostavno odrinem. Konča se vedno enako - da si rečem, kako sem lahko srečna, da sem toliko doživela in še bolj, da sem, kjer sem....

Neskončno sem hvaležna, da se je življenje obrnilo tako, kot se je; da lahko doživljam vse, kar se mi dogaja in šele zdaj, ko je prvih 12 kritičnih tednov mimo, s polnimi pljuči zares diham to veselje. Zdaj je najin otroček že zelo aktiven (sodeč po literaturi o nosečnosti in dojenčkih, ki jo že prebiram), saj ni nikoli pri miru dlje kot 15 minut; izteguje lahko prste, zeha (mi je že podoben, ker jaz tudi kar naprej :)) in celo sesa palec. :) In čeprav je klišejsko ter prastaro - vsako novo porajajoče se življenje je Čudež. In sama od nekdaj verjamem v čudeže. Zlasti take, po katerih čez noč izgine pas. :)