Zadnji...

...samski vikend je počasi pri koncu. Kot večina minulih dni je (bil) v znamenju zadnjih predpriprav. Kar konkretno pomeni, da sem že stopetinpetdesetič poskusila poročno obleko, preverila, če so nama prstani res prav, bila na preizkušnji poročne pričeske, poklicala vse ključne osebe (ansambel, cvetličarko, slaščičarno ...) in preverila, če je vsem vse jasno in seveda - da sem doma veselo naokoli štorkljala v poročnih čevljih, da jih razhodim. Kako je kuhati, pospravljati, likati srajco v visokih petah? Verjetno izgleda bolj komično, kot pa je dejansko težko. :) In dobra novica je vsekakor, da me čevlji niso ožulili in da me tudi noge niso (peveč) bolele.
Včeraj je imel b.m. fantovščno, moja malenkost pa obilico časa za srčno inventruo. In slovo od svojega starega priimka ter vsega tistega, kar je poosebljal. Še vedno bom jaz jaz; ne čutim se nič manj svoja, ker bom njegova, vendar je vseeno nenavadno, ko vem, da sem bom kmalu pisala drugače. Tako sem popoldan najprej odšla domov, v svojo staro sobo, in se nostalgično zazibala v nek čas, ki se zdaj končuje. Čutila sem, da se moram srečati z vsem, kar sem (bila) in z vsemi, ki so (bili) del moje dosedanje zgodbe. Tako sem brala svoje stare dnevnike, gledala slike in se čudila, koliko časa je že/komaj minilo od določenih dogodkov... Potem sem vse skoraj otpipljive občutke s pomočjo nadvse prijaznega božajočega sonca pod domačo brezo razporejala v prave niše srca in misli. Nekatere stvari so še vedno žive in blizu; edina razlika je v pomirjanju z vsem, kar je bilo. In naj zveni še tako obrabljeno ali patetično: v hvaležnosti za prav vse, kar je bilo. Za ljubezen, srečanja, spoznanja, razhajanja, spomine, bolečine ....
Ob vsem veselju in rahli nervozi me zadnje dneve (že tedne, če smo natančni) precej vztrajno in dosledno muči slabost. Ki je najslaša slabost in jo z veseljem vzamem v zakup, a včasih bi lahko bila majčkeno milostna. :) Na moje veselje vsaj ni jutranja, ampak večerna, ker sicer ne vem, kako bi se ujela s službo. Zaenkrat drugih simptomov nimam, čeprav se mi dozdeva, da se mi že nekoliko pozna. In kar naprej bi spaaaaala. Nisem si predstavljala, da je človek lahko tako utrujen/zaspan. Pa hormoni so očitno začeli izvajati svojo avtonomno vladavino. Tako mi je npr. mama povedala, da mi k poroki čestitajo sosedje in kako so bili veseli, jaz pa že v jok. :) Upam, da bodo moja slabost in moji hormoni v soboto počivali, da ne bom "puščala" ali vsa bleda od slabosti brlela v kakem kotu.
Čisto sebično si želim, da bo sobota res najin dan. In da bo vse vsaj približno tako, kot si predstavljava. Po tem bom z veseljem poročala, kako je to bilo. :)