Znova
Prvi mrak previdno
polaga s purpurno nitjo
izvezene poljube
v naročje zrelega dneva....
Čez mesto daleč spodaj
huškne kot plaha ptica
zlatih kril
zadnji sončni žarek...
S šumečega listja prši
suho zlato minulega poletja
in megleni prsti
se pritajeno tihotapijo
med vedno daljše sence dreves...
Nežnost drobenclja s tihimi koraki
skozi zamete odpadlega listja
in se izgublja na skrivnih poteh
zaspanega gozda...
Ena za drugo
se skozi krošnje dreves
prižigajo zvezde...
Večer znova
tke ostanke dneva
za tkanino sanj.
Znova je čas razsipno bogat,
zaletavo neskromen:
znova postaran,
za zmeraj neminljivo mlad.
Kot jesen zrele
misli se znova lovijo po
meandrih srca.
Le baržunasta tišina jih
nežno šepeta…
(A.B.)
(A.B.)
4 komentarji:
Prebiram tvoje pesmi, Alenka.
tako tankočutno loviš občutja v verze.
Bravo. Le pridno in vztrajno dalje, veliko smisla za pesnjenje imaš.
Objem in lepo bodi.
neikka
eh, jesen...
ne maram.
boli.
bodi dobro,
a.
Bravo, tvoje pesmi se občutijo in rad jih prebiram, čeprav nisem preveč vnet za poezijo. Tvoja seže v srece.
@kar vsem trem (tudi neznanemu komentatorju): hvala. Zmeraj mi je v veselje, ko preberem, da so moje pesmi komu všeč. Posebej pa mi je všeč, če/ko kdo razbere, kakšna duša se skirva za njimi. :)
@Aleks: vem, ja. Še predobro. Zato toliko bolj krvavo potrebni dnevi, ki porodijo takšne pesmi.
Lp, Alenka
Objavite komentar