Bela nežnost

Sneg vedno drami zaspano nežnost v meni. Zmeraj me vrača v čas preprostosti. Čas otroštva in pravljic. Prebuja zaspane in pokopane občutke nekega belega miru, ki s snežinkami vred pada izpod neba. Nekaj spokojnega je v podobi v belo odete pokrajine, zabrisanih ostrih robov sveta, ko je vse tiho in čisto in so v snegu odtisnejne sledi tako hitro spet zasute, prekrite in nevidne. Čeprav vem, da bo na cestah spet pestro, se snega veselim. Všeč mi je, ko s posebno žametno tišino izpolnjuje okolico in z nežnimi dotiki odeva gola drevesa v hladno puhasto belino. Ko brez prestanka sipko izginja na mojih dlaneh, bi se skrila v topel objem in se delala, da čas in prostor ne obstajata in da je svet spet preprost....

"bela snežinka, ki pada,
spominja me nate...."

ps:slika je z neta