Zadnjič sem prelistavala TV-spored in videla, da po ne vem kolikem času na različnih programih predvajajo nekaj mojih najljubših filmov. Ki so mi ljubi, čeprav imajo nesrečen konec. Ki so lepi, čeprav ob njih jokam. Kaj je torej lepega v žalosti? Zakaj za nekatere zgodbe pravimo, da so lepe, čeprav so v resnici grozne, tragične, srce parajoče? Zakaj nas ideja romantične ljubezni, najsi bo v knjigi ali filmu, tako privlači? Zakaj jočemo, ko gledamo npr. Jesensko pripoved, a jo potem gledamo še x-krat (raje ne napišem, kolikokrat sem jo gledala v kinu; s tem, da sem celo kupila videokaseto, jo "zdrajsala" do konca in film še vedno gledam po televiziji, ko ga predvajajo), samo da lahko ponovimo vajo s čiščenjem solznih kanalov.
Mogoče so materializacija naših hrepenenj, ki se v resničnem življenju ne zgodijo. Mogoče so arhetipski ostanek želje/potrebe po katarzi, zaradi katere so Grki cenili tragedijo. Mogoče so opomin, kaj lahko izgubimo. Mogoče skozi bolečino in žalost junakov v filmih razmišljamo o svoji usodi ter si domišljamo, kako sami ne bi (ne bomo) ponovili istih napak. Kakor koli obrnem - moji najljubši filmi imajo načeloma nesrečen konec. Lepoto jim daje vse tisto pred koncem. Silna moč čustev, ki jih poseg usode dokončno uniči. Kar je verjetno (in paradoksalno) dobro. Brez konca v pravem trenutku postanejo stvari vsakdanje. Zato se pravljice končajo tam, kjer bi se morale pravzaprav začeti. Zato se vse velike ljubezni končajo na istem mestu. Na koncu samega začetka. Si predstavljate, da bi se Romeu in Juliji posrečilo, poročila bi se, imela 5 otrok in se nekega dne skregala, ker bi jima zmanjkalo denarja/bi spet prišla na obisk tast in tašča/stanovanje ne bi bilo pospravljeno? Ali da bi neka druga Julija odtalila svoj srček in uslišala našega Franceta, ta pa bi se potem zbujal poleg nje z npr. papiloti v laseh. Bi ji potem še posvetil Sonetni venec? Najlepše in najodmevnejše ljubezni ostanejo neuresničene. Sem prebrala nekje (kar je mimogrede neskončen čar knjig - trenutek, ko nekje med vrsticami preberem besede, ki so mi znane, kot bi bile moje in ki naravnost zdrknejo v moje življenje).
Naj se sliši še tako paradoksalno, a v žalostij e nekaj lepega. V tisti filmski, oddaljeni (tista resnična, življenjska, samo boli). Tisti, ki nas neposredno ne prizadene, četudi se znamo še tako vživeti. Lepota diha iz globin možnega, obetov sreče, neuničljivega hrepenenja .... Žalostna lepota ima moč, da nas očisti naših lastnih strahov in vsaj delno nahrani belo ptico hrepenenja v nas.... Četudi za nas nihče ne bi prehodil puščave, dezertiral, sklenil pakta s smrtjo, se uprl vsem družbenim normam in pravilom, je lepo verjeti, da bi nekje nekdo za nekoga to vseeno storil....
Ni komentarjev:
Objavite komentar